Črnogorko Majo Dragović je v London pripeljal študij. Tam si je ustvarila plodno novinarsko kariero, se zaljubila v Mariborčana in se preselila v Slovenijo. Zdaj je obrnila nov list v karieri.
"Pri 18 letih sem šla za eno leto študirat angleščino v London. Vmes je bila vojna, zato se je zavleklo. Čakala sem, da se konča," opisuje Maja Dragović, ki je v Londonu ostala 16 let. Študirala je angleško književnost in ruščino, dobila službo kot raziskovalna novinarka v Sunday Timesu, delala tudi v Doctor Foster Limitedu, se vpisala na magisterij. Medtem je spoznala bodočega moža, Mariborčana Tineta. Dve leti pozneje, ob pričakovanju otroka, sta se odločila za selitev v Slovenijo. Pravi, da je odtehtala kakovost družinskega življenja z otroki, ki je v Sloveniji neprimerljivo boljša kot v Londonu. Ob rojstvu drugega otroka pred dvema letoma, ko je delala na Slovenia Timesu, pa si je zaželela spremembo v karieri, saj pravi, da delo dobrega novinarja pomeni popolno posvetitev delu, poleg tega je v Sloveniji omejena zaradi jezika.
Redko ime za redka oblačila
Sin je bil inspiracija za spremembo in usmeritev v modne vode, saj je ugotovila, da oblačil za fantke ni oziroma jih je zelo malo. Oblikovala je znamko oblačil Bantuyi. "To je azijsko fantovsko ime, ki pomeni "zelo redko". Imela sem več idej za ime. Na spletu sem raziskovala moška imena in našla ime Bantuyi. Ob njem je bila zapisana razlaga, da gre za redko fantovsko ime, ki pomeni redko. In ker so fantovska oblačila redka, je bilo odlično ime," pravi Dragovićeva, ki je takoj na začetku ugotovila, zakaj je oblačil za fantke tako malo, na to vpliva manjše število krojev in odsotnost modnih dodatkov.
Mehko blago z vsega sveta
"Proizvajam v Sloveniji," čeprav, pravi, je bila prvotna ideja Srbija. "Če živim v Sloveniji, in Slovenija je bila velesila v tekstilni industriji, zakaj ne bi proizvajala v Sloveniji?" V spletni trgovini Bantuyi se najdejo bodiji, puloverji, majice, dolgi rokavi, oblekice, jope, zimska oblačila, vsem pa je skupno, da so narejeni ročno v Sloveniji in so iz mehkega materiala, saj je otroška koža še toliko bolj občutljiva. O pestrosti oblačil pove tudi, da kosi blaga in dodatki prihajajo z vsega sveta, od Južne Koreje, Amerike pa do Južne Afrike. Njena kolekcija je pisana, čeprav opaža, da ljudje niso odprti za barvna oblačila za fantke. "Rožnate barve za fantke noče nihče. Tudi ne oranžne," je strnila vtise s sejma Artish, ki se ga je udeležila letos poleti.
Njena otroka sta "glavna manekena". Oblačila, ki so na voljo za otroke od pol leta do devetih let, pomerijo najprej na njima. "Ko bosta večja, bom delala pa za večje otroke," nasmejano pove.
Od mačje hiše do novinarke pod krinko
"Zelo uživam. Novinarstvo je drugačen način užitka. To pa je 'running away from reality' (beg od realnosti, op. p.)", kar pove v izpiljeni angleščini. Čeprav je novinarstvo, vsaj tako se zdi, že končano poglavje v njeni karieri (vsaj v Sloveniji), ima na novinarsko kariero tople spomine. "Moja prva zgodba na Sunday Timesu je bila o novem mleku, ki je prišlo na trg." Poslali so jo h gospe, ki ima mačjo hišo, za nalogo pa je morala napisati, ali je mačkam ljubše novo ali staro mleko na tržišču. Večkrat je delala tudi pod krinko. "Ko greš na teren s snemalnikom v žepu, ves živčen, ali bo baterija zdržala, ali bo oseba povedala tisto, kar želim izvedeti … Ko dobiš "pravi" odgovor in si ves vzhičen, ker ti je uspelo in ker baterija dela. Undecover journalism is the best journalism." Večkrat je bila v vlogi begunke, ki je preverjala odvetnike, ki so pomagali beguncem, kako naj sistem pretentajo, da bi ostali dlje časa v Angliji.
Domotožje po Črni gori ima. Ne sicer tako velikega kot do Londona. Tam je profesionalno dozorela, pravi. Po šestih letih bivanja v Sloveniji se še vedno ob začetku pogovora opraviči za malce slabšo izgovarjavo. "Razumem vse. Moti pa me, ker sem študirala tudi ruščino in me zdaj ovira," upa pa, da ji bo znanje ruščine koristilo na novi karierni poti.
4
