Ko filozof in teolog plava med ribami v podvodnem svetu

"Zanimiv občutek je, ko imaš takšno časovno kapsulo v roki," pravi najboljši slovenski podvodni fotograf Rok Kovačič, ko se spominja najdbe lesene konice v strugi Ljubljanice pri Vrhniki leta 2008. Lesena konica, stara 40 tisoč let, ga je najbolj očarala, ker je bil "v stiku s predmetom, ki je bil nazadnje uporabljen v prazgodovini". "Poskusil sem si predstavljati, kolikor lahko človek z domišljijo sploh seže tako daleč nazaj, kako se je počutil izvirni lastnik konice, ko jo je imel v roki," opisuje občutke navdušenja ob takšnem odkritju.

Od dihalke do opreme, vredne "en dober avto" Leta 2011 je poskrbel za najbolj slovenski dosežek v podvodni fotografiji, saj je na tekmovanju v Turčiji postal svetovni prvak. Na ta dosežek je še posebej ponosen, kako tudi ne, v Sloveniji je profesionalnih podvodnih fotografov le peščica. Vse se je začelo že v otroštvu, ko je poletja preživljal na morju in podvodni svet raziskoval z dihalko. Po opravljenem izpitu potapljanja je redno opravljal potope, si kupil preprost kompaktni fotoaparat in nadgrajeval tehniko. Tudi zdaj kot profesionalni podvodni fotograf s profesionalno opremo, "težko en dober avto", vedno znova izpopolnjuje tehniko in si želi nenehnega napredka. Poleg naprednega fotografskega znanja in izpitov za pridobitev licence je za dobrega podvodnega fotografa pomembno tudi znanje biologije. Podatki o tem, kje se zadržujejo organizmi, kako se jim približati in kdaj se pojavljajo, so namreč relevantni že zaradi samega nastajanja fotografij. Kovačič težav s poznavanjem biologije in podvodnega sveta nima. Po izobrazbi sicer filozof in teolog že od mladih nog goji ljubezen do narave.

"Morja so utrujena, vedno bolj prazna" "Slikal sem v Jadranu, Rdečem morju in okolici otočja Havajev," pove, pobliže pa si je ogledal tudi sladkovodni svet na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji in Sloveniji. Pisani podvodni svet od koral, morskih golobov, morskih psov do organizmov, velikih le nekaj milimetrov – vsak je po svoje čudovit, opisuje lepoto podvodnega sveta. A ta ima tudi temno plat, zato želi skozi objektiv podvodnega fotoaparata opozoriti ljudi, da smo preveč "navajeni gledati le lepe slike, zlasti v času družbenih omrežjih, ko vsi objavljamo lepe slike sebe in se ne pogovarjamo več o medčloveških težavah in notranjih stiskah. Enako je pri morju – ljudje radi gledajo lepe slike, v resnici pa morja propadajo, so vedno bolj utrujena, vedno bolj prazna, manj je organizmov." Gre zgolj za lepe trenutke, "zadnje delčke kopnečega snega, ki jih lovimo", poudarja etični odnos do okolja in narave, predvsem pa, da hitro spregledamo posledice, ki jih ima naše delovanje na okolje. Skrbeti za naravo pomeni skrbeti za sočloveka.

Laiki vedno vprašajo o največji globini Ko spregovoriva o globini, na katero se je potopil, mi v smehu pove, da to vprašanje laiki zelo radi postavimo: "Potapljači se ne pogovarjamo toliko o globinah, ker to ni tako pomembno kot razlog, zaradi katerega si nekaj poslikal." Dodaja, da so številke lahko varljive, včasih žal tudi povod, da nekateri mlajši potapljači ali pa rekreativci rečejo: "Gremo še mi." Kovačič, čigar fotografije poleg domačega objavlja tudi srbsko, hrvaško, turško in drugo tuje časopisje, ima sicer licenco za potope z mešanico plinov do 60 metrov.

Podvodni svet v 3D-obliki Redno sodeluje s slovenskimi in tujimi arheologi, ob zadnjem projektu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ko so na Vrhniki dokumentirali rimsko ladjo iz 1. stoletja, je za njih izdelal 3D-fotomodel omenjene ladje. Poleg želje prebiti čim več časa v vodi s fotoaparatom in ustvarjati čim večje število 3D-modelov z arheologi si močno želi tudi eksotičnih destinacij in organizmov, tujih tropskih morij in – objav v elitnih prirodoslovnih revijah. Njegova največja želja pa je, da bi mu z lastnim delom uspelo dvigniti zavedanje ljudi in izbojšati njihov vsakodnevni odnos do narave ter opozoriti na pomen ohranjanja naravnih habitatov.