Sreda, 8. 4. 2015, 19.43
8 let, 7 mesecev
Kako otroka prepričati, da bo bral in da bo šel popoldne ven na zrak
Osemindvajsetletna profesorica slovenščine Jasna Jurkovič je doma iz Pomurja. Zdaj dve leti živi na prleškem bregu reke Mure, prej pa je živela na prekmurskem bregu. Je avtorica treh zanimivih in poučnih knjig za otroke.
Trenutno kot novopečena mamica uživa v družinskem življenju. "Na isti dan, kot je izšla moja tretja knjiga, je tudi knjižni junak Samo dobesedno oživel, saj sem postala mamica majhnemu Samu," pove Jasna, ki veliko prostega časa preživi v naravi, kjer se najbolj sprosti in kjer po navadi dobi večino idej za vse, kar počne.
In kaj še počne Jasna? "Rada pišem (zgodbice, pesmi, skeče …), berem, raziskujem ljudsko slovstvo, pojem v dekliški vokalni skupini, občasno vodim kakšne prireditve, pečem …. Po duši pa sem sanjač in imam pri svojih sanjarijah vedno v zavesti: nikoli ti niso dane sanje, ne da bi ti bila dana tudi moč, da jih uresničiš."
Med študijem je bila to le želja in ji ni posvečala veliko pozornosti, k uresničitvi želje pa jo spodbudilo spoznanje med poučevanjem, da nekateri otroci sploh ne vedo, kdaj imamo v Sloveniji določene praznike.
In porodila se je ideja – lahko bi otrokom skozi zgodbice približala slovenske praznike in ljudske običaje. "Bistvo knjig pa niso le prazniki, ampak mi je bila všeč ideja, da poskušam naravo, oživljanje različnih iger na prostem in preživljanja prostega časa v pravi človeški družbi povezati tudi s prazniki in tako knjigam dodati še kanček poučnosti," dodaja profesorica slovenščine.
Začela je pisati in kar hitro je nastalo več kot deset zgodbic o slovenskih praznikih in običajih. Nato se je ponudila tudi priložnost in knjige so začele izhajati.
Nekaj več časa potem trajajo iskanje ilustratorja, urejanje, tisk, za kar skrbi založba. Sicer Jasna pravi, da je v današnjih časih pot do izdaje knjige kar težka: "Najti založbo, ki ji bodo všeč tvoje ideje, ni mačji kašelj. Nekatere založbe ti niti ne odgovorijo, vendar moram reči, da sem imela pri tem srečo, saj je pri meni šlo kar hitro."
Založba Alba2000 je namreč sprejela njene ideje in bila pripravljena izdati knjige. Jasna pa pohvali tudi ilustratorko Nino Kovačič, ki je fantka Sama prikazala prav takšnega, kot si ga je zamišljala ob pisanju.
Avtorica še poudarja, da so to najlepši spomini na otroštvo, ki naučijo mnogo več kot samo učbenik ali računalnik. Zato vse njene knjige na koncu vsebujejo misel za starše, s katero se strne in sklene bistvo vsake zgodbe. Misel za starše je dodala, ker so knjige namenjene otrokom, ki pogosto še berejo skupaj s svojimi starši.
"Pomembno je predvsem mladostno obdobje, torej osnovna šola, saj vemo, da srednješolci 'nimajo časa' za branje, ker je toliko 'zanimivejših' stvari. Zdi se mi, da v življenju pri večini obstajajo obdobja, ko beremo, in da dekleta bistveno več berejo kot fantje," pravi Jasna, ki ugotavlja, da zadnji po osnovni šoli ne berejo več knjig za dušo, kot to počne veliko deklet. Navadno pa spet začnejo brati, ko imajo svoje otroke.
Ravno zato naj se predvsem osnovnošolce spodbuja, da čim več berejo. Pritegniti jih je treba glede na zanimanje – nekaterim so všeč bolj pustolovske, drugim ljubezenske, tretjim fantazijske, četrtim uporniške knjige. Ko učence bolj spoznaš, že lahko vidiš, kam jih moraš usmeriti, da bodo zagrizli v knjigo. Glavno je, da berejo, pravi Jasna, ki verjame, da nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna.