Fotograf, ki je bolnemu fantu omogočil, da mu je pozirala Tine Maze

S fotografijo se je ukvarjal zgolj ljubiteljsko, saj je po izobrazbi sociolog in pedagog, nato pa je ugotovil, da je fotografija in fotografiranje lahko veliko več kot le podobe zajete na koščku papirja in pritiskanje sprožilca.

Premika lahko samo glavo, vendar lahko fotografira To dokazuje tudi zgodba o fantu Jasminu iz centra Cirius. Fotograf Jure Kravanja in njegovi sodelavci so mu kljub močni mišični distrofiji, ki jo ima, omogočili, da lahko sam fotografira. Zaradi svoje bolezni lahko Jasmin premika samo glavo, zato so kar nekaj časa iskali rešitev in mu na koncu naredili poseben nastavek, s katerim so mu omogočili fotografiranje z ustnicami. Prav tako lahko sam pregleduje fotografije in jih ureja.

Jasmin je tudi velik navdušenec nad smučarko Tino Maze in njegova želja je bila, da bi fotografiral tudi njo. Ena najuspešnejših slovenskih smučark mu je to željo uslišala in letos spomladi prišla v center Cirius, kjer jo je Jasmin tudi fotografiral.

Kako je lahko fotografija za nekoga pomembna govori tudi zgodba fanta Nina. Nino ima tako močno cerebralno paralizo, da tudi govoriti ne more. Stavke govori preko komunikatorja, kar pa je zelo naporno, saj rabi kar nekaj časa za en stavek, je povedal Kravanja. Njemu fotografija pomeni ogromno, saj se uči, kako s fotografijo povedali zgodbo. "Kje je bil, kaj se je dogajalo. Ima tudi nabor fotografij s katerimi pove, ali mora na stranišče ali je lačen itd." Fotografija ima zelo močno funkcijo kompenzacije. Če imaš nek primanjkljaj, lahko s fotografijo to nadomestiš, je še dejal Kravanja.

Učinki: boljši spomin, odpravljanje stereotipov, samopotrditev Delo v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku (Cirius), kjer sodeluje s prijateljem Matej Peljhanom kliničnim psihologom v centru in ostalimi sodelavci, pa ni edini projekt, na katerem je Jure delal oziroma še vedno dela. Svojo pot je začel v psihiatrični bolnici v Vojniku, kjer je delal z odvisniki in nato nadaljeval v kliničnem psihiatričnem centru Polje. "Tam smo s fotografijo začeli delati, kot z metodično kreativno terapijo, tako kot so na primer likovna, glasbena, plesna, ki so že uveljavljene v sistemu zdravljenja," je pojasnil Kravanja. Zdravljenja se je v dveh letih udeležilo okoli 400 pacientov. Vsak je imel svoj fotoaparat, s katerim so fotografirali in se nato o njih pogovarjali. Organizirali so tudi različne razstave, s fotografijami opremili bolnice, se prijavili na natečaje ipd.

Pozitivni učinki fotografije so se sicer pokazali pri vseh skupinah, s katerimi je sodeloval. Predvsem so vidni učinki na kognitivnem področju, kot so na primer boljši spomin, senzibilnost za detajle, odpravljanje stereotipov, dedukcija, močna vizualna senzibilnost in močne emocije. Močan je tudi socialni vtis, saj imajo ljudje občutek, da so del neke skupine. Zadnji, a prav tako pomemben učinek fotografiranja pa je samopotrditev z vsako fotografijo, ki jo naredijo.

Ali je mogoče, da bi s pomočjo fotografije upočasnili demenco? Povsem novo odkritje je tudi delo s predšolskimi otroki, s katerimi je Kravanja skupaj s kolegico Mojco Cvirn sodeloval v vrtcu Tezno v Mariboru. Kot je povedal, je neverjetno, česa so otroci zmožni, ko v roke dobijo fotoaparat. Imeli so namreč neverjeten občutek za postavljanje detajlov v prostor. Brez prekrivanj, z likovnimi komponentami, uporabljali so refleksijo, delali portrete.

Projekt, ki je še vedno v povojih, pa je delo s starejšimi. V fototerapijo bi želeli vključiti upokojence v domu upokojencev v Celju, predvsem pa jih zanima, ali je mogoče, da bi s pomočjo fotografije upočasnili demenco. Začelo bi se že v zgodnji fazi, da bi fotografirali, kako zjutraj vstanejo, si obujejo copate, gredo v kopalnico, pristavijo vodo za čaj itd. Ta nabor fotografij pa bi potem imeli na polici. Morda pa le obstaja možnost, da bi fotografije zbudile tiste izgubljene delce spomina.

V iskanju novih priložnosti je ustanovil tudi Zavod za fotografsko terapijo Metoda fototerapije sicer še ni preverjena in priznana metoda, zato se je moral Jure s sodelavci vedno boriti za nove projekte in nove priložnosti. S prijateljem Matejem Peljhanom sta novembra lani ustanovila tudi Zavod za fotografsko terapijo, v okviru katerega želijo v prihodnje izvesti kar največ projektov.

Njihov glavni cilj je, da bi metoda zdravljenja postala priznana in da bi imeli na voljo tudi izobraževanje fototerapevtov, tako kot obstaja izobraževanje za likovne terapevte. Ko bo imela celotna metoda rep in glavo, nameravajo izdati tudi knjigo.