SiolNET. Siol Plus Intervju
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Z begunci imamo več skupnega, kot si mislimo

0

termometer

V ključnih trenutkih se pogosto ujemamo v stare zanke in tako se nam lahko zgodi tudi v primeru soočanja z begunskim vprašanjem, ki smo mu priča, opozarja antropologinja Alenka Bartulović.

S kolegom, prav tako antropologom, Miho Kozorogom, se Alenka Bartulović, raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, že dve leti in pol posveča raziskavi glasbe beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so v Slovenijo prišli v 90. letih. Pri tem gre za vprašanje, ki odpira širše družbene in kulturne razsežnosti migracijske politike pri nas. Antropologa tako analizirata, kaj smo z begunstvom iz obdobja vojne na območju nekdanje Jugoslavije pridobili, kaj smo kot priložnost izpustili in kakšne so bile napake, ki smo jih zaradi izključujočega sistema in ksenofobije v preteklosti storili. Ob soočanju s sodobnimi migracijskimi tokovi, kot izpostavlja antropologinja, obstaja velika možnost, da bomo te napake ponovili. S tem pa bomo izgubili tudi priložnost za ustvarjanje raznolikega slovenskega družbenega in kulturnega prostora, ki ga lahko sooblikujejo begunci, ki k nam prihajajo z različnimi življenjskimi izkušnjami, pogledi, talenti, znanji in veščinami. A strah in nepoznavanje sta lahko velikokrat glasnejša od širšega razumevanja in argumentov za vključevalni migracijski sistem, še poudarja Alenka Bartulović, katere področja raziskovanja so etnologija Balkana, nacionalizem, antinacionalizem, dojemanje in konstrukcije Drugega, antropologija meja in konfliktov.

Katere so za današnje soočanje z migracijskimi tokovi pomembne lekcije iz 90. let, ko so k nam prihajali begunci iz Bosne in Hercegovine? Lekcij je veliko, nisem pa prepričana, da smo jih povsem pripravljeni upoštevati. Namreč vsakič, ko se soočamo z večjim številom beguncev ali migrantov, se zdi, kot da to počnemo prvič. Namesto da bi kritično odzvali na migracijske politike in jih tudi izboljšali ter jih predvsem tako dopolnjene v ključnih trenutkih tudi udejanjili, se pogosto zapletamo v stare zanke.

Kljub temu da se v raziskavi z antropologom Miho Kozorogom osredotočava zlasti na ustvarjalnost in glasbo beguncev iz Bosne in Hercegovine, sta ti vpeti v širši kontekst soočanja z begunstvom na začetku devetdesetih let. Seveda tega ni moč posplošiti, saj so begunske populacije in okoliščine, v katerih se odvijajo begunski tokovi, specifične, vendar lahko najdemo nekaj smernic, ki lahko vodijo k boljši ali vsaj manj škodljivi migracijski politiki.

Kakšne so te smernice? Če na hitro strnem ugotovitve, je najbolj bistvena prav družbena participacija beguncev. Ključno je ustvariti pogoje, ki ponujajo večjo avtonomijo posameznikom, in jim omogočiti, da bolj aktivno sodelujejo v slovenski družbi (s svojimi interesi, znanji, veščinami). Pri tem je seveda bistven dostop do dela. Bosansko-hercegovski begunci so imeli namreč liminalni (vmesni) status t. i. začasnega begunca. 24. člen zakona o začasnem zatočišču je določal, da imetnice in imetniki začasnega zatočišča lahko pod pogoji določenimi v zakonu opravljajo le začasna in občasna dela. Po 107. členu zakona o delovnih razmerjih je to pomenilo, da smejo delati največ 60 dni v letu ali največ 8 ur na teden.

Prepoved zaposlovanja jih je izpostavila sistemski revščini, občutjem manjvrednosti in monotonemu vsakdanjiku. Ta status je deloval dvojno: posameznikom je onemogočal, da se aktivneje udejstvujejo v zagotavljanju boljših pogojev za lastno življenje, pri državi gostiteljici pa je sprožal pokroviteljski odnos, ki je na dolgi rok vplival na samozavest, a tudi na odgovornost beguncev do lastnih življenj.

V situaciji, ki smo jih ob begunskih tokovih priča danes, je pomembno preprečiti ponovno vzpostavitev vzporednih svetov, kar ustvarjamo že s prostorskim ločevanjem beguncev (getoizacija in odrivanje beguncev na obrobje mest v begunske centre) in z vzporednimi šolskimi sistemi. Čeprav je kljub temu treba organizirati prostore za srečevanja beguncev, ki imajo tudi skupne interese in podobne izkušnje. Na tak način omogočeno druženje beguncev lahko blaži tudi njihove travmatične izkušnje.

Smo v 90. letih, ko so ljudje prihajali k nam iz nekdanje države zmogli več razumevanja, da so begunci in vojna na prostoru nekdanje Jugoslavije tudi naše vprašanje, kot smo to sposobni doumeti danes? Da so vprašanja begunstva in razmere v Siriji, Iraku tudi naša – evropska, svetovna odgovornost? Zagotovo smo vojno v devetdesetih razumeli precej boljše, a tudi precej bolj emocionalno kot razumemo vojno v oddaljeni Siriji. K večji solidarnosti v devetdesetih letih sta prispevali tudi skupna jugoslovanska zgodovinska pot in (kulturna) zapuščina, ki sta bili plod skupnega življenja. Mnogi bosansko-hercegovski begunci so imeli v Sloveniji sorodnike in prijatelje ali nekdanje sodelavce. Tu so se počutili doma, saj jim je bila Slovenija, kot zagotavljajo, tudi kulturno bližja kot druge zahodnoevropske države.

Kljub temu smo bili tudi v devetdesetih letih priče zavračanju beguncev, saj je bil zgodovinski trenutek specifičen. Osamosvojitev Slovenije je prinesla tudi novi val nacionalističnih čustev, ki so svojega Drugega videli zlasti v t. i. južnjakih. Naj spomnim, da je Slovenija zaprla meje za begunce avgusta 1992, ker naj bi bilo premalo namestitvenih kapacitet.

Po tem letu je omogočila zgolj združevanje družin. Vidimo, da je politični odziv slovenske vlade in dela javnosti tudi danes precej podoben, s to razliko, da je Slovenija danes predvsem tranzitna država in ne ciljna. Mislim, da se ob pogledu na dogajanjih na mejah ne moremo več sprenevedati, da težave beguncev niso naše, seveda pa je zgodba o vpletenosti evropskih in drugih držav v konflikt na Bližnjem vzhodu precej bolj kompleksna.

S Kozorogom skozi področje glasbe raziskujeta, kaj smo kulturno in ustvarjalno pridobili z migracijami? Odgovor na to vprašanje je sicer hipotetičen, vendar dosedanje raziskave kažejo, da družbe z migracijami po navadi lahko več pridobijo kot izgubijo. Seveda pa je vseeno pomembno, kdo vrednoti in kaj ljudje dojemajo kot pozitiven in kaj kot negativen družbeni doprinos.

Podobno se je zgodilo v Sloveniji, ki je sicer še vedno precej religiozno in kulturno homogena država. Ko govorimo o beguncih, govorimo o ljudeh, ki so s svojim delovanjem na številnih področjih ponudili svoj prispevek, ki ni ne manjši ne večji kot prispevek njihovih slovenskih sodržavljanov. Čeprav jim je sprva status začasnega begunca onemogočal enakopravno družbeno participacijo, so Bosanci in Bosanke v Sloveniji gradili infrastrukturo, odpirali lastna podjetja, mnogo pa so prispevali tudi k razvoju popularne kulture, znanosti in umetnosti.

Ste lahko še bolj konkretni? Že sprehod skozi Ljubljano ponuja nekaj očitnih znakov begunskega ali manjšinskega, tudi bosansko-hercegovskega ustvarjanja, ki ga seveda ni moč označiti kot nacionalno determiniranega. V mislih imam na primer stranska vrata ljubljanske stolnice, ki jih je naredil kipar Mirsad Begić. Ob tem je zanimivo morda tudi to, da je vhod v osrednjo katoliško cerkev glavnega mesta naredil musliman oziroma nekdo, ki izhaja iz družine z drugačno religiozno tradicijo.

Tudi v raziskavah begunske glasbe sva s kolegom Kozorogom ugotovila, da je sevdalinka (tradicionalna bosanska ljubezenska pesem) doživela preporod v Sloveniji, ki je ponudila nov, drugačen prostor za ustvarjalnost beguncev. Ti so skozi glasbo ne le zdravili lastno izključenost, temveč tudi spodbujali preizpraševanje prevladujočega zaznavanja Bosancev in Hercegovcev. Kot vemo, so bili ti pogosto označeni z vrsto negativnih stereotipov.

Prav tako je slovensko okolje, ki ni bilo obremenjeno s konservativnimi tradicionalističnimi diskurzi o pravilnem izvajanju sevdalink, omogočilo, da se ustvari in popularizira nova in posodobljena ter globoko mešana glasba. Ta je danes pomemben del t. i. svetovne glasbene scene. Občinstvo, ki je spremljalo tovrstno glasbo (zlasti glasbo skupine Dertum in Vali (v sodelovanju z Vladom Kreslinom) v devetdesetih letih, je bilo večinoma slovensko in je imelo ob glasbenikih ključno vlogo pri ustvarjanju nečesa novega in kreativnega. Lahko bi rekli, da je šlo za odlično in produktivno sodelovanje.

Ali danes ob soočanju z migracijami izgubljamo človečnost, nam skozi roke polzi solidarnost? Moram priznati, da nisem tako črnogleda. V svojem delu z nekdanjimi begunci, a tudi v trenutni situaciji, opažam polarizacijo prebivalstva, kar je v resnici precej predvidljiv odziv. Medtem ko se nekateri poslužujejo skrajnega sovražnega govora, ki žal ostaja nekaznovan in se skriva pod pretvezo svobode govora, drugi posamezniki in organizacije poskušajo pomagati in se empatično odzivajo na svojevrstne načine.

Mnogo ljudi pomaga na mejah, drugi prispevajo bolj posredno, s svojimi donacijami, idejami in izkušnjami. Tudi v vrstah policistov in pri pripadnikih civilne zaščite je opaziti veliko razumevanja. Žal pa se pogosto dogaja, da je tudi med tistimi, ki na svojevrstne načine pomagajo beguncem, veliko nesporazumov in medsebojnega obtoževanja, pri čemer posamezne skupine svoj način pomoči interpretirajo kot najprimernejši in spregledajo angažma drugih le zato, ker je drugačen.

Precej velik del slovenskega prebivalstva se je izkazal tudi ob drugih težkih situacijah, kot so bile na primer poplave v Bosni in Hercegovini in Srbiji. Prav tako pa se številne Slovenke in Slovenci odzivajo na stiske družin, ki se težko prebijajo skozi vsakdanjik, in na ta način korigirajo spodletele državne mehanizme zagotavljanja dostojnih pogojev za preživetje. Mislim, da vendar moramo imeti bolj uravnoteženo predstavo, četudi je marsikdaj ob pogledu na premražene, lačne in utrujene begunce težko nadzorovati čustva.

Kaj je diskurz in vidik, ki ga v medijih v govoru o beguncih in migrantih pogrešate? V informacijski dobi se soočamo s poplavo informacij in različnih videnj situacije, vendar trenutno stanje jasno kaže, da dostopnost informacij ne zagotavlja primernih odzivov. Če bi bilo drugače in bi obstajala politična volja, bi se z lahko izognili izrednim razmeram.

Nekaj raziskovalnih novinarjev je nudilo zelo dobre opise dogajanja in opozarjalo na posledice zapiranja madžarske meje. A kljub temu število beguncev še vedno preseneča in nanje kljub trudu v zadnjem hipu in požrtvovalnim prizadevanjem mnogih nismo pripravljeni. Smiselno se je vprašati, kako je kaj takega sploh mogoče?

Druga težava je dejstvo, da smo ujeti v moralizirajoči diskurz, ki ga zasledimo tudi v medijskih poročilih. Bolj kot pričkanja so v tem trenutku potrebne konstruktivne rešitve.

Kaj sami vidite kot konstruktivne rešitve? Resnično sem že naveličana moraliziranja v teh okoliščinah. Seveda je treba kritično preizpraševati prakse. Popolnoma jasno pa je, da z rešitvami zamujamo, kakor smo tudi že zdavnaj zamudili priložnost za odziv v obliki človeško sposobne logistike. Zdaj gasimo požare in zato je v tem trenutku bolje, da zberemo čim več vode, kot da se za hišo kregajo policija, aktivisti in nevladne organizacije. S tem ne rešujemo ničesar.

Jasno je, kaj bi morala storiti Slovenija: poskrbeti bi morali za to, da ljudje ne spijo zunaj. Poleg tega so med begunci večinoma muslimani, ki imajo zelo visoke higienske standarde (kot na primer umivanje petkrat na dan pred molitvijo), za kar prav tako ni poskrbljeno, medtem ko se v javnosti begunci prikazujejo kot tisti, ki nimajo občutka za čistočo. Bojimo se širjenja bolezni, a je pravi čudež, da je v teh okoliščinah tako malo zdravstvenih težav.

Prostovoljcem se ponekod onemogoča dostop, da bi lahko nudili pomoč. Hrana je v skladiščih, a je premalo ljudi, da bi jo razvozili. Imamo velike organizacijske težave, kar je v teh okoliščinah postalo le še bolj očitno. Prav tako je država to vprašanje odrinila na svoje obrobje, v Ljubljani neposredno prihodov beguncev sploh ne občutimo.

Kako komentirate vse glasnejše glasove v slovenski politiki, ki pozivajo k postavitvi ograje na slovenske meje? Trenutno se mi zdi, da gre le za paranoičen govor. Prav tako je jasno, da to ni slovenska odločitev, saj vendar delujemo v okviru Evropske unije. Skratka, tu nismo neodvisni, zato tovrstne izjave lahko tolmačimo kot nabiranje volilnih točk in hitro zadovoljevanje potreb radikaliziranih množic ter neučinkovito pomirjanje njihovih strahov.

Prav tako pa begunska kriza zelo dobro odraža našo pozicijo v Evropski uniji. Slovenske politične odločitve prevečkrat temeljijo na želji po ugajanju in dokazovanju, da si zaslužimo biti del evropske skupnosti. Morda je prav trenutni položaj budnica, ki bo omogočila bolj odločno delovanje Slovenije.

Ograja ni rešitev, kaj je rešitev? Ograja seveda nikakor ni rešitev, prav nasprotno, ograja je problem. In zagotovo korak k nadaljnji dehumanizaciji ljudi, ki si poskušajo tako kot vsi mi izboljšati življenje in se odmakniti od vojne. Premalo se zavedamo, da imamo z begunci več skupnega, kot si mislimo. Težava dela slovenske javnosti je prepričanje, da si velika večina beguncev želi ostati v Sloveniji, vendar imajo ti svoje poti, cilje in predstave, česar ne skrivajo. Za večino je Slovenija tranzitna država in tisto, kar lahko storimo, je enostavno: omogočiti ljudem, da pridejo na svoj cilj. Pri tem pa nuditi človeško pomoč in logistično podporo.

Vprašanje migracij najpogosteje v javnem diskurzu spremljajo koncepti viktimizacije in varnostnega diskurza, kaj je po vašem pomemben odgovor na takšno dojemanje? Kljub temu da zveni banalno, je treba poudariti, da je ljudi treba videti kot ljudi. Med begunci so ljudje s svojimi prednostmi in napakami. Viktimizacijski diskurzi v resnici odvzemajo moč beguncem in jih delajo nedejavne, s čimer pravzaprav izkazujejo nespoštovanje in jim onemogočajo, da spregovorijo v lastnem imenu.

Po drugi strani pa varnostni diskurz posameznika reducira na grožnjo in ga že vnaprej potiska v marginalno pozicijo. Kolektivizacija beguncev in njihova prisilna homogenizacija sta nevarni, vendar sta ob takem številu beguncev do določene mere v tej fazi skoraj neizogibni.

Prvi korak pri begunskem vprašanju je, da jih sprejmemo, naslednji še kako pomemben je omogočanje njihovega nadaljnjega življenja, torej mehke integracije? Kateri so pomembni koraki v tej smeri? Nekaj korakov t. i. mehke integracije sem že omenila. Tisto, kar se kaže kot ključno, je vključevanje drugih nekdanjih beguncev ali prosilcev za azil v ta proces. Kot poročajo podobe s terena, begunci radi poprimejo za delo (Lendava), če jim je to dovoljeno in imajo dovolj moči. Prav tako posamezniki, ki so sami doživeli begunstvo in emigracijo, nimajo le ključnih izkušenj, ampak tudi begunce dojemajo drugače kot ostale posameznike.

Slovenska država bi morala bistveno več delati na zagotavljanju priložnosti ne samo za begunce in migrante, temveč tudi za vse svoje (stalne ali začasne) državljane. Mnogo bosansko-hercegovskih beguncev je po letih čakanja na ureditev statusa in pravico do dela zapustila Slovenijo. Med njimi so bili novinarji, zdravniki, medicinske sestre, ekonomisti, računalničarji, a tudi mnogo tistih, ki opravljajo vrsto storitvenih dejavnosti. Slovenije je zagotovo izgubila lepo priložnost. Žal obstaja precej velika možnost, da bo napako ponovila.

Ob soočanju z begunskim vprašanjem se kaže, kako je Evropa pravzaprav nepripravljena in prestrašena pred sobivanjem v drugačnosti in različnosti. Oklepa se ohranjanja svojega s kulturno monolitnostjo in statičnostjo, čeprav je to nekaj, kar je življenju in kulturi kot spreminjajočima tvorbama nekaj tujega. Da, antropologinje in antropologi že desetletja neutrudno ponavljamo mantro, da je kultura proces in da so spremembe stalnica. Evropski strah pred Drugim in drugačnim ali celo podobnim, ni nič novega. Zanimivo je, da je bilo Osmansko cesarstvo – čeprav ga nikakor ne smemo idealizirati – precej bolj odprto za sobivanje drugačnosti, kot je bila tedanja zahodna Evropa. Balkan je zaradi svoje nepregledne heterogenosti za mnoge opazovalce in analitike predstavljal obolelo območje, ki ga je, kot ugotavlja Todorova, doletela diagnoza "hendikep heterogenosti".

Danes sicer Zahod, ki se retorično sklicuje na multikulturalnost in prepletanje tradicij, graja Balkan in druge neevropske družbe, češ da so preveč nacionalistične in izključujoče. Vendar nam sodobna begunska kriza zelo lepo nastavlja ogledalo. Strah in nepoznavanje vedno hodita skupaj. Če bi več ljudi poznalo dogajanje v Siriji in tudi sprejelo dejstvo, da večina ljudi beži od sil, ki prisegajo na radikalizirane reinterpretacije islama, bi morda pokazali več razumevanja. V krizni situaciji, kjer se večina ljudi bojuje za preživetje, pa prav pridejo grešni kozli.

Evropa v situaciji, ki smo jih priča, svet zunaj sebe demonizira, ga vidi in kaže kot nerazvitega, z manj kulture, kot divjega, sovražnega … Vendar, ali ne kaže Evropa ravno s tem svojega nevarnega obraza? Zagotovo. Mislim, da se Evropa zelo dobro zaveda svojih težav in radikalizacije, ki se odvija znotraj njenih meja, zlasti porasta nacionalističnih in fašističnih skupin, vendar trenutno še ni pripravljena opustiti strategij in brutalne neoliberalne politike, ki tovrstne procese dodatno podpihujejo.

V označevanju beguncev za ekonomske migrante in tovrstnem razločevanju lahko spremljamo nevtraliziranje razlogov za odhod, bežanje ljudi? O situaciji, o kateri govorimo, se soočamo z osebami, ki bežijo. Med razlogi je popolnoma legitimno tudi revščina, če jim država iz katere prihajajo, ne omogoča socialne in ekonomske varnosti. Kot pravi avstralsko libanonski antropolog Ghassan Hage, posameznikom z migrantsko izkušnjo zavidamo napredovanje. Vsi namreč delimo upanje o eksistencialni mobilnost, se pravi upanje, da se na svojem življenjskem popotovanju gibamo, da nas pot nekam vodi. Pogosto imamo občutek, da smo obtičali, medtem ko druge vidimo, kako si utirajo nove smeri v boljšo prihodnost. Včasih drugim zavidamo tudi pogum in vztrajnost, ki je sami ne premoremo in tudi tu lahko zasledimo izvore ksenofobije in zavračanja migrantov.

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča množičnemu izseljevanju zlasti mladih in izobraženih, ker doma ne najdejo priložnosti. V dobi prekarizacije ne zmorejo preživeti. To seveda ustvarja tudi generacijske konflikte, prav tako pa vpliva na staranje prebivalstva. Kot vemo, ne gre za nič novega, vendar je ključno opozoriti, da številke državljanov Slovenije, ki iščejo nove priložnosti in kvalitetnejše življenje, rastejo. V določenem trenutku bomo delovno silo potrebovali in morda bomo prav v beguncih našli rešitev.

Kaj v kontekstu svobodne izbire in gibanja menite o begunskih kvotah Evropske unije? Begunske kvote so le poskus organiziranja kaosa, v katerem se je Evropska unija znašla. Vsem je jasno, da so te kvote le številke na papirju in da bo treba temeljito preizprašati strategije soočanja z begunsko krizo. Kvote odsevajo predstave beguncev, z gostoljubjem bi morda te ideje spremenili, vendar to lahko storijo le države, ki si znajo zamišljati svojo prihodnost skupaj s priseljenci in ki znajo v tem videti priložnost za lastni razvoj. Obstaja tudi strah, da bodo zahodne države izbrale perspektivne in izobražene kadre ter tiste, ki jih potrebujejo, ostale pa bodo poslale na balkansko in evropsko obrobje.

Obstaja tudi strah, da bodo zahodne države izbrale perspektivne in izobražene kadre, ostale pa poslale na obrobje. Podobno se je zgodilo pri bosanskih beguncih. Vendar je takrat Slovenija imela tudi nekaj sreče, saj je nekateri – tudi zaradi bližine Bosne in Hercegovine – niso hoteli zapustiti.

Pri obravnavi beguncev prevečkrat pozabljamo, da je begunska identiteta le ena od posameznikovih identitet, ki si z bežanjem rešujejo življenje. Da gre za ljudi z intimno in profesionalno preteklostjo in željami za prihodnost? Vsekakor. Kolektivizacija in homogenizacija beguncev je v teh množičnih migracijskih tokovih neizogibna, a kot rečeno, ljudje, ki delajo z begunci, se še kako dobro zavedajo, da se srečujejo s svojevrstnimi posamezniki, ki imajo občutke, zgodbe, interese, želje, upe, sanje, sposobnosti, znanja, a trenutno tudi dolgo pot pred in za sabo in premražene prste.

Tudi od nas je odvisno, kako se bo njihova zgodba razpletla. Za Evropo je bistveno, da ne nastavlja ovire integraciji, če si jo v resnici tako močno želi. Morda pa si ravno v teh razmerah lahko zamišljamo tudi nove, inovativne oblike integracije in upravljanja z različnostjo.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Kapodistrias / 04.04.2017. ob 15:25 +2 0

    Če bi trdili nasprotno, kot je navedeno v naslovu, kar bi bilo povsem legitimno, ali bi bil to sovražni govor? Samo sprašujem? Sicer pa, Soros že ve, kaj plačuje.

    +2 0
  • mare1962 / 22.11.2017. ob 15:32 +2 0

    Spet neko brezzvezno nakladanje. To niso begunci iz Sirije, ampak migranti, ki samo iščejo socialne ugodnosti, ki jih nudi Evropa, in sploh nimajo namena se vključiti v družbo še manj pa najti delo.

    +2 0
  • timos / 22.11.2017. ob 16:30 +1 0

    Navadno nakladanje !

    +1 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin