Roman za generacijo, ki ne bere

Na pozni nedeljski popoldan je knjiga v tržaško knjigarno Minerva navkljub nakupovalni predpraznični mrzlici, odprtim trgovinam, stojnicam in razkošni vnanji razsvetljavi, privabila zavidljivo množico zainteresiranega občinstva. "Ko sem začel brati, sem imel občutek, da čas nikoli ne mine. Ni prihodnosti, ni preteklosti. Občudoval sem pisatelja, ki se je spoprijel s tako temo, prežeto z občutkom, da se nič ne premakne, s stanjem, ki ga droge samo še potencirajo," je svoje prve vtise ob prebiranju strnil tržaški psihiater in publicist Peppe Dell'Acqua, ki mu je mlada tržaška založba poslala Mozetičev roman v branje. Kot zgodba izgubljenenega dnevnika Roman, ki se začenja z avtorjevim pojasnilom, da gre za objavo nekakšnega izgubljenega dnevnika, najdenega pred izolskim zabaviščem z elektronsko glasbo Ambasado Gavioli, v prvi osebi pripoveduje Bojan. Tako zanj kot za ostale mlade v pripovedi velja, da "življenje obstaja predvsem v stanju zadetosti", torej pod vplivom omamnih substanc, povečini ekstazija, najpogostejše plesne droge. Tudi kot klasična ljubezenska zgodba Kot je na tržaški predstavitvi dejal Dell'Acqua, gre za takoimenovano "mamilo objemov", saj uživanje potencira čustva, slednjih pa je v romanu veliko, tako kot je veliko eksplicitnih erotičnih, predvsem homoerotičnih prizorov. A kot pravi avtor, je Zgubljena zgodba obenem tudi klasična ljubezenska zgodba med Bojanom in Arjunom, pri čemer se slednji težko sooča s svojo spolno identiteto, težko se prepusti ljubezni, ki je vse bolj očitna. In čeprav, kot je na tržaški predstavitvi poudaril Mozetič, to ni roman, ki bi tematiziral gejevsko ljubezen, je eden najmočnejših prizorov prav tisti, ko Arjun rjovi na Bojana: "Nimaš, nimaš pičke!" Prizor, ki se konča z Bojanovim hlipanjem: "Nč nimaš ... nč ... in je vse brez veze." Nikoli ne piše o stvareh, ki jih sam ne doživi Brane Mozetič, sicer uveljavljen pesnik, dobitnik Jenkove nagrade, prevajalec, urednik založb Aleph in Lambda pri Centru za slovensko književnost ter gejevski aktivist, pojasnjuje, da sam nikoli ne piše o stvareh, ki jih sam ne doživi: "Imam premalo domišljije, da bi si vse izmislil, in premalo poguma, da bi pisal o stvareh, ki jih ne poznam."