Rado Pezdir: »V vladnih ukrepih ne vidim nobene logike«

Vaše kolumne po slogu pisanja zelo spominjajo na vašega kolega Miča Mrkaića. Se imate tudi vi za neoliberalca? Najprej bi rad povedal, da je bil termin neoliberalec prilepljen neki skupini ljudi, ki je razmišljala izrazito drugače od ustaljenih ekonomistov v Sloveniji. Samega termina v politični in ekonomski filozofiji seveda ne boste našli in je bolj mišljen kot psovka. To je podobno, kot če bi jaz kakšnega starejšega slovenskega ekonomista zmerjal z nacionalsocialistom ali pa »komunajzarjem«. Kar druži mene, Mrkaića, Brščiča, Šušteršiča in še koga drugega, je, da smo po izvirni filozofiji klasični liberalci. To je ekonomsko-filozofska misel, ki je nastala konec 18. st. v Veliki Britaniji in je bila gonilo temu, kar danes imenujemo tržni kapitalizem. Neoliberalizem je torej priročna psovka, vendar me ne moti. Se pa močno razlikujete od večine slovenskih ekonomistov. Zagotovo. Ekonomija je zelo široka veda in trenutno obstajata dve aktualni vrsti pogledov, kako zadeve potekajo v ekonomiji. Eden je keynesianski pristop, ki poudarja vseobsegajočo močno državo, drugi pa je klasično-liberalni pristop, ki je bolj individualiziran in poudarja močno državo samo v pravnem sistemu oz. preprečevanju negativnih eksternalij. Torej v zagotavljanju zdravstva, šolstva in podobnih zadev. In tu je očitna razlika. Večina naših ekonomistov je na keynesianskem modelu. Moje osebno prepričanje je, da je to neka precej nedorečena ekonomija, v kateri manjka veliko logike in se tudi nikjer ni zares izkazala. Manjšina ekonomistov nas je na drugem koncu tega, kar je uveljavljeno v svetovnih okvirih, pri nas pa se jemlje kot nekaj bizarnega in nenavadnega, kar samo po sebi pove veliko o slovenski ekonomiji.

Tudi večina Slovencev verjetno ni pripravljena na takšne radikalne ukrepe, kot jih ponuja »vaša« ekonomija.

Tu se postavlja vprašanje, kaj je radikalno. Menim, da je zelo radikalno dvajset let puščati podjetja na robu umiranja in ko v nekem trenutku ne gre več, vržeš ljudi na cesto. To se mi zdi bistveno radikalnejše kot pa postopno spreminjanje strukture gospodarstva. Radikalno je tudi nenehno vztrajanje, da je zdravstveni sistem odličen, pa na koncu ljudje ostanejo brez vsega. Radikalno se mi zdi tudi uveljavljanje uravnilovke s kolektivnimi plačami in na drugi strani kaznovanje dobrih in produktivnih delavcev.

Kdo je po vašem mnenju zakuhal aktualno finančno in gospodarsko krizo?

Mednarodna komponenta je bila zakuhana v ZDA v času Billa Clintona in Alana Greenspana. Clinton je iz rok izpustil vse regulative, ki bi morale nadzirati, kaj se dogaja na finančnih trgih, še posebej na hipotekarnem trgu. Greenspan pa je z nizko obrestno mero dobesedno »pumpal« denar v obtok, kar je ob pomanjkanju regulativ omogočilo, da so ogromne količine denarja našle povpraševanje.

V Sloveniji je bila kriza pričakovana. Nihče se namreč nikoli ni želel ukvarjati s strukturnimi spremembami, kar se je zelo poznalo na gospodarstvu. Nastal je cel kup podjetij, ki so na robu, ker se z njimi ni nihče hotel prej ukvarjati. Ko kriza udari, je ta proces bistveno težji, saj se novih delovnih mest ne odpira. Bodisi zaradi davčne preobremenitve bodisi zaradi tega, ker je določena podjetja ves čas ščitila država in ni bilo možnosti, da bi razpadla.

Kriza v domačem finančnem sektorju pa je povsem domače narave. Posojila, ki so šla npr. za nakupovanje Istrabenza ali Merkurja, so bila očitno dana mimo vseh smiselnih kriterijev. Nihče ni upošteval nobenega tveganja. Nenormalno je namreč, da banke doživijo zlom, ko kreditojemalci ne morejo več vračati denarja, banke pa tega sploh niso predvidevale. Tu je ključna težava prekrižanosti, ko je bila NLB v rokah države in se je zaradi tega posredno vmešavala v monetarno politiko.

In pogled na tajkune? Minister Lahovnik je napovedal oster boj proti tajkunom, vendar zadnji vladni ukrepi ne gredo v to smer.

To je dobra poanta, ki pa bolj kot na samega ministra Lahovnika kaže na to vlado. Možno je, da se Lahovnik želi boriti proti tajkunom, ki so mimogrede slab zgled temu, kar bi kapitalizem moral biti. Naši tajkuni so namreč zgled za kapitalizem 19. stoletja, torej za nekoga, ki si nekaj neupravičeno pridobi na račun nekoga drugega. Očitno je, da je sedanja vlada tako kaotična v vsem, kar počne, da tudi če ima nek minister svojo držo, vladni vlak odpelje mimo. To lahko vidimo na vseh področjih. Sprejet paket protikriznih ukrepov je namreč kolaž najrazličnejših ukrepov, za katere sploh ne vemo, ali lahko delujejo. Ti ukrepi se lepijo eden na drugega in ni nobene smiselne strukture in povezave. Mislim, da je bolj kot vprašanje dela ministra Lahovnika vprašljivo, kaj se v tej vladi dogaja. Minister recimo napove agendo, vlada pa gre proti njej. Podobno je na ministrstvu za zdravje, kjer trenutno sprejemajo zakon, ki je v nasprotju z njihovo koalicijsko pogodbo. To so popolni nesmisli, ki jih nihče več ne razume.

Verjamete v uspešnost delovanja vladnih ukrepov ali gre le za podaljševanje agonije?

Nikakor, v njih ne vidim nobene logike. Vsakemu človeku je namreč jasno, da bo v primeru pomanjkanja denarja začel varčevati. Ukrepi vlade pa so orientirani v nasprotno smer; ker nam zmanjkuje denarja, ga bomo trošili več. Kje je tu logika, verjetno vedo samo oni sami. Verjetno je v ozadju tega keynesianska ideja, da vsak porabljeni državni dolar, ki nadoknadi izpad zasebne potrošnje, ustvarja določeno število dodatnih dolarjev. A to je le teorija. Raziskave, ki so jih v zadnjih 50 letih naredili v ZDA, so pokazale, da so iz vsakega investiranega državnega dolarja dobili 0,80 dolarja. To je 20-odstotna izguba, popoln nesmisel torej.

Vlada tudi ni pripravila nobenih davčnih olajšav za podjetja, ki so v investicijah. Ker so banke »zaprte«, so lahko podjetja likvidna zgolj znotraj podjetja. To pa se jim omogoči zgolj z investicijsko olajšavo ali z razbremenitvijo davčnih bremen. Vlada tudi ni pripravila nobenih resnih varčevalnih ukrepov. Celotna država se smeji idejam o varčevanju s kavo. Substancialnega nič. Na ministrstvu za zdravje bi lahko prihranili od 300 do 400 milijonov evrov, kolikor jim je zdaj zmanjkalo. Ni nobenih strukturnih premikov, racionalizacija poslovanja se ne izvaja. Celoten sistem je še vedno takšen, kot je bil, in je narejen za interesne skupine. Zato razumem, da vlada ne želi zmanjševati davkov in javne porabe, kar je ključno pri izhodu iz krize. Tudi v bančnem sektorju je vlada še brez dolgoročne rešitve. Tudi ukrep subvencije delovnega časa je tako kaotičen, da ga po mojem mnenju tudi Pahorjeva vlada sama ne podpira več, ampak ga podpira le še zato, ker ga je sama vpeljala.

Ne želim biti pesimističen, vendar čutim nelagodje pri tem, da se nabirajo ukrepi, ki niso substancialni. Vlada je predvidevala, da bo kriza končana v šestih mesecih in nas bo nato rešila nemška konjuktura. Kriza pa se je šele dobro začela.

Po tihem se že govori o gospodarskem okrevanju, pa vendar nihče ni prepričan, da je kriza že dosegla dno. Kaj menite vi?

Mislim, da smo na dobrem začetku celotne zgodbe. Naš BDP se je v zadnjem četrtletju lanskega leta skrčil, prav tako se je izjemno skrčila izvozna dejavnost, v prvem četrtletju smo videli velik upad naročil. Napovedovanje, kako dolgo bo kriza še trajala, je ob predpostavki racionalne vlade, ki pa se zaenkrat še ne obnaša tako, težko. Menim, da nas čaka do dve leti takšnega stanja, če se bo vlada začela krizi primerno odzivati. Za to pa je predpogoj, da najde politično stabilnost znotraj koalicije. Popoln kaos idej o tem, kaj bi vlada počela z gospodarstvom, je samo odraz tega, da se v koaliciji očitno ne morejo zediniti, ali bi ostali skupaj ali ne. Ne mine namreč dva tedna, da v medijih ne zasledimo kampanje neke stranke proti drugi znotraj koalicije, in to je nenormalna pozicija.

Kako komentirate ogromne finančne injekcije države gospodarstvu, predvsem bankam? Kako lahko govorimo o liberalnem sistemu, če sistem na koncu potrebuje državo, da rešuje njegove osnove?

To je v svoji osnovi zelo težko vprašanje. Kot sem že uvodoma povedal, se je kriza začela zaradi neupoštevanja regulativ oz. trga. Reševanje s strani države pomeni, da se vloži nek denar v gospodarstvo. Država seveda ta denar pobere prek davkov, od posameznikov in podjetij. Ko država to naredi, podjetjem omeji njihovo investicijsko sposobnost oz. potrošnjo. Po mojem mnenju je to neučinkovito in je le prelaganje denarja z ena kupa na drugega, vmes pa se ne zgodi nič.

Glede reševanja bančnega sistema menim, da obstaja nekaj, kar ima pozitivne eksternalije. Bančni sistem je hrbtenica, ki v državi omogoča investicijsko-potrošni krog. Zato je s tega vidika smiselno bančni sistem do neke mere reševati z določenimi ukrepi. Pri tem mora biti jasno, kakšen bo rezultat tega, in da lahko nekatere banke tudi propadejo. Če bančni sistem propada, imamo s tem težave vsi.

Finančna kriza se je že krepko prevesila v realni sektor. Do kod bodo po vašem mnenju segle lovke krize?

Gospodarstvo je danes zelo prepleteno. Če se pošteno skrči avtomobilska industrija, se skrči tudi industrija plastike, jekla, stekla, usnja … Je pa res, da kriza različno prizadene posamezne sektorje. Vedno so najbolj na udaru sektorji, pri katerih je dodana vrednost najnižja, konkurirajo le z nizkimi stroški dela in nimajo lastne blagovne znamke. Tekstilna industrija v takšnih časih enostavno ne more preživeti, saj lahko konkurira le s poceni delovno silo. V Aziji tekstilnim podjetjem poceni delovna sila ne predstavlja težav, saj je imajo v izobilju. Vedno pa obstajajo tudi podjetja, ki v krizi uspevajo, ker najdejo proizvod narejen kakovostneje in s cenejšo tehnologijo. V krizi je tudi nemogoče videti konec sveta, ker se ne more ves sistem zrušiti.

Evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Joaquin Almunia je že izrazil bojazen, da EU čaka »vroča jesen« družbenih nemirov.

Ljudje na cesti se upravičeno sprašujejo, zakaj so tam. Naši politiki jim ne bodo dali resničnega odgovora. Nihče jim ne bo povedal, da so na cesti zato, ker smo v času gospodarske ekspanzije le trošili, namesto da bi se lotili prestrukturiranja in bi bila kriza manjša. Brezposelnim nihče ne bo povedal, da je državna banka dajala Istrabenzu kredit na lepe oči in ne na podlagi gospodarskih dejavnikov. Ljudje se bodo obrnili proti sistemu samemu, kot ga vidijo oni, čeprav je to pervertirana ideja. Tržna demokracija ni izkoriščanje ljudi, temveč je v svoji zamisli pravno reguliran sistem, kjer je posameznikova svoboda varovana na političnem in gospodarskem trgu. Slovenska politika je ta sistem v celoti sprevrgla v lastne koristi od prvega dne države do danes. Vmes ni bilo nikoli poudarka na pravni varnosti in svobodi posameznika. Vedno so zakone pisale interesne skupine, ki so jih sprejemale vlade in poslanci, nekateri kolegi ekonomisti so za njih pisali raziskave, ki so to utemeljevale, čeprav niso bile utemeljene, mediji pa so prijatelji interesnih skupin. Tu je zaključen krog in dokler se ta krog ne razbije, ne bomo normalno dihali.

Bo Evropska unija uspela vzpostaviti boljši nadzor nad finančnimi trgi?

EU nima želje narediti tega. Če bi imela EU željo po enotnem nastopanju, potem bi danes imeli enotno državo z evropskim potnim listom, bili bi državljani EU, izvolili bi parlament, ki bi imel zakonodajno oblast, in imeli bi evropsko vlado. Očitno Evropa na takšno konvergenco ni pripravljena. Finančna kriza je vedno priložnost za nov začetek. Osebno ne verjamem, da bodo pravni sistem tako dobro zregulirali, da do nepravilnosti ne bi več prihajalo.

ZDA je sicer bolj konkurenčno naravnano gospodarstvo kot EU in za seboj ne vleče toliko balasta kot EU. Vendar tudi če danes uredite regulativo, pridejo jutri novi, nepredvidljivi dogodki in prek njih navrtaš obstoječi institucionalni sistem. Svet je nepredvidljiv, nejasen. Vedno bodo krize.

Kaj se dogaja z nepremičninami v Sloveniji? Nekateri napovedujejo še 20-odstotni padec nepremičnin.

Na terenu že vidimo padec cen od deset do petnajst odstotkov in tu je še dovolj prostora za padec in mislim, da bo do tega tudi prišlo. Čim daljša bo kriza, prej bodo investitorji pripravljeni cene spustiti, da bodo lahko poplačali kredite. Vsi investitorji računajo, da bo kriza trajala od štiri do šest mesecev in morajo ta čas nekako prebroditi, potem pa bodo znova prodajali po dobri ceni. Menim, da bodo proti koncu leta ugotovili, da kriza še ne bo končana. Po vsej verjetnosti bomo tedaj priča še enemu konkretnemu padcu cen.

Kje vidite rešitev, da se mladi lahko postavijo na lastne noge?

Rešitev stanovanjske problematike je precej enostavna. Ker ni dodatne ponudbe, pri enakem povpraševanju ostaja cena visoka. Potrebna je torej večja ponudba stanovanj, to pa naredimo tako, da sprostimo zazidalne površine. Te površine so namreč v Sloveniji »zaklenjene«. Tega pa ne naredijo zato, ker imajo interesne skupine zopet korist od tega.

Ste partner v Inštitutu za ekonomske raziskave v zdravstvu (INERHC). Kaj bi bilo v slovenskem javnem zdravstvu nujno spremeniti?

Plačna uravnilovka v zdravstvenem sistemu je slaba, ker kaznuje dobre in nagrajuje slabe delavce. Vsak zdravstveni delavec bi moral biti plačan toliko, kot je dejansko opravil, in glede na to, kakšna je kakovost opravljenega dela. Večina zdravnikov se s tem strinja. Nenormalna pozicija je tudi, da so generična zdravila v Sloveniji dražja od originatorjev. Nihče tudi ne ve, po kakšnem ključu se plačujejo koncesije. Bolnišnična mreža je neracionalna in izgublja denar, treba pa je razbiti tudi lekarniško zbornico. Najbolj smešno pri vsem tem pa je to, da nobena vlada tega ni pripravljena spremeniti, saj se uklonijo vsem lobijem. Dramatična posledica tega je, da je Zavodu za zdravstveno varstvo Slovenije zmanjkalo 300 milijonov evrov. Če zavodu ne bo uspelo dobiti tega denarja, državljani pač ne bomo imeli popolne zdravstvene oskrbe, čeprav smo sicer mesečno plačevali vse življenje. Hvala lepa za takšno državo!

Veliko se govori tudi o bankrotu pokojninske blagajne?

Pričakujemo lahko velike težave. Naš sistem pokojnin je takšen, da delovno aktivno prebivalstvo vsak mesec plača direktno upokojencem, to pa je naslonjeno na demografska gibanja. Včasih je bilo razmerje med delavci in upokojenci bistveno bolj v prid delavcem, saj je bilo upokojencev manj. Nihče se danes ne sprašuje, kaj se bo zgodilo, če se bo BDP še naprej krčil in se bo število brezposelnih še naprej povečevalo. Zgodilo se bo, da pokojnin enostavno ne bo več. Jedro problema je v tem, da je ideja naslonjena na demografsko piramido, ki se je že obrnila. Ena izmed rešitev je, da uvozimo večje število tujih delavcev ali povečamo pokojninske prispevke na polovico povprečne slovenske plače. Vendar ne vem, kaj bo povprečen Slovenec potem lahko počel s polovico plače. Da nikoli ni prišlo do prestrukturiranja pokojninskega sistema, so odgovorni politična stranka, ki zagovarja interese upokojencev, leve stranke, sindikati in predvsem slovenska desnica, ki v zadnjih štirih letih najlepših gospodarskih časov ni naredila nobene reforme.

Lani je izšla tudi vaša prodorna knjiga Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, v kateri ste razbili mit slovenske zgodbe o uspehu in jo prikazali kot tranzicijski poraz. Kakšen je torej vaš pogled na tranzicijo?

Slovenci smo imeli bistveno boljše izhodišče kot npr. Estonci, ki so podedovali bankrotirano državo. Neverjetno je, kako malo smo z višjo odskočno desko Slovenci naredili v primerjavi z ostalimi državami. Globina strukturnih sprememb je bila v Sloveniji najplitkejša. Moj odgovor je, da je stalno prihajalo do koalicij katerekoli politične barve z gospodarstvom. Trgi so se zapirali, nekatera podjetja so bila favorizirana, politiki pa so s tem dobivali relativni mir, s katerim so lahko sestavljali vlado. Ta naveza se je razširila do te mere, da so interesne skupine dejansko prevzele državo. Sistem deluje tako, da če nekdo nekoga potrebuje, poišče vmesnika in zadevo izpelje prek zakonodajnega telesa, prek medijev, prek moje lastne ekonomske stroke, ki se je velikokrat prodajala. To je pripeljalo do tega, da nam teče voda v grlo in da bodo delavci, ki smo jim 20 let obljubljali rešitev, zdaj vsi ostali na cesti.

Je slovenska tranzicija že končana?

Tranzicija je končana. Moja definicija tranzicije je zelo jasna – ko institucionalno preideš iz socializma v kapitalizem. Je pa res, da mentalna tranzicija še ni končana. To se vidi po tem, kako državljani resno vzamejo odločanje v tej državi. Kar naredijo, je le, da na vsaka štiri leta po preferenci levi-desni v volilno skrinjico vržejo svoj glas. Volivci se do takrat ne sprašujejo o ničemer, do trenutka, ko se znajdejo na cesti. Takrat začnejo razmišljati, ampak ne želijo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja v svoje roke.

Bi morali zapreti podjetja, ki ne izplačujejo človeku dostojnih plač?

Slovenija ima v srednjeevropski regiji najmanj novonastalih delovnih mest. To pomeni, da so delavci »zaklenjeni« v podjetja in vztrajajo pri nenormalno nizkih plačah. Če bi ekonomska politika spodbujala nova delovna mesta, potem bi delavec, ki dela za 300 EUR, lahko enostavno zamenjal delovno mesto za 800 EUR. Delavci torej nimajo kam. Težava so tudi sindikati, ki se niso nikoli razburili, zakaj morajo delavci plačevati tako visoke davke. Ko pa pridejo k zdravniku ali v pokoj, pa od tega nimajo nič.

Koliko je slovenska tranzicija prispevala k aktualni krizi?

Način razmišljanja je zelo podoben. Rešitve se ponujajo v zapiranju mej, v močni državi v bančnem sistemu, da so banke lastnice podjetij ali da država posega v sistem s subvencijami. Na žalost so to le slabe ideje, ki so nekoč že pripeljale do slabih rezultatov. Nehajmo se pretvarjati in za krizo kriviti trg. Trga v Sloveniji nikoli ni bilo, vedno so bile interesne skupine in njihovi prijatelji v politiki in gospodarstvu. Vedno so isti ljudje svetovali vladi in zgolj oni so pripeljali do tega stanja. Nihče od nas ni videl močne pravne države, zaščite posameznika na političnem in gospodarskem trgu, v plačah ni nihče videl zaščite delavca, delali smo v zaščiti tajkunov, ki smo jih celo imenovali nacionalni interes. In oni so nas pripeljali do tega. Upam, da bodo ljudje v tej točki uvideli, kaj je prav, sicer bodo posledice nosili sami.