Pripombe zdravniških organizacij bi morale biti upoštevane

Zdravstvena reforma da, toda ne brez sodelovanja zdravnikov in zobozdravnikov, so prepričani v Zdravniški zbornici Slovenije kjer odločno zavračajo namige, da je reforma pisana njim na kožo. Za mnenje in komentar o njihovi vlogi in reformi nasploh smo nekatera vroča vprašanja in razmišljanja naslovili dr. Gordani Živčec Kalan, predsednici Zdravniške zbornice Slovenije. V javnosti slišimo mnenja, da je zdravstvena reforma “narejena po meri Zdravniške zbornice.” To nikakor ne drži. Verzija predloga Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je dostopna na spletni strani Ministrstva za zdravje, v ključnih točkah odstopa od dogovora med Ministrstvom za zdravje in Koordinacijo zdravniških organizacij. Na sestanku 6. decembra lani, na katerem smo se zdravniške organizacije sestale s predsednikom vlade Borutom Pahorjem in na katerem smo govorili o vsebini in načinu priprave predloga Zakona o zdravstveni dejavnosti, je premier med drugim dejal, da nujno potrebne reforme zdravstvenega sistema ne more biti, če pri njej ne bodo sodelovali in je podprli tudi slovenski zdravniki in zobozdravniki.

Ministrstvo za zdravje v procesu priprave nove zdravstvene zakonodaje ni prisluhnilo niti mnenjem pravne stroke, ki je vseskozi opozarjala, da rešitve, ki so predvidene, niso dobre. Podobno mnenje ima tudi Služba vlade za zakonodajo, ki v svojem mnenju k predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti izrecno opozarja na Resolucijo o normativni dejavnosti, ki daje velik poudarek sodelovanju s strokovno in z drugimi zainteresiranimi javnostmi, saj naj bi bila javnost vključena v postopke odločanja. Poleg vsebinsko spornih delov predloga zakona pa Služba vlade za zakonodajo opozarja tudi na dejstvo, da so bila pri pripravi omenjene zakonodaje kršena načela pravočasnosti, odprtosti, odzivnosti, transparentnosti in sledljivosti. Zdravniške organizacije zato ne moremo podati soglasja na predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti in ne prevzemamo odgovornosti za posledice, ki jih bo imel tak zakon na delovanje zdravstvenega sistema. Zakaj je po vašem mnenju nujno ohraniti obvezno članstvo zdravnikov v Zdravniški zbornici? Obvezno članstvo v zdravniški zbornici je pomembno predvsem z vidika varovanja interesov in varnosti pacientov, ki morajo imeti popolno zaupanje v strokovno usposobljenost zdravnika ali zobozdravnika, h kateremu se zatečejo po pomoč. Na ta način ima država preko zbornice, ki ji podeli javna pooblastila, stalen nadzor nad zdravniki, njihovo usposobljenostjo in strokovnostjo njihovega dela. To je običajno tudi v članicah EU, ki imajo primerljivo zgodovinsko ozadje. Države, ki obveznega članstva nimajo, pa so v skladu z večstoletno tradicijo državnosti razvijale sistem nadzora nad zdravniškim delom (Velika Britanija, Irska, Švedska, Norveška...). Francija je na primer obvezno članstvo uvedla zato, ker je bilo sicer v okviru državnih inštitucij nemogoče zagotoviti takšno natančnost in preverljivost.

Zdravniška zbornica je od svojega nastanka intenzivno gradila register zdravnikov in sistem preverjanja njihove usposobljenosti ter tako pomagala pristojnim državnim institucijam pri preprečevanju nezakonitega zdravniškega dela. Samo ustrezno izobražen in usposobljen zdravnik je varen za paciente. In le zdravnik in pacient, ki si zaupata in sta partnerja, lahko dosežeta najboljše učinke zdravljenja. Interesi zdravnika, ki potrebuje urejen zdravstveni sistem, in bolnika, ki potrebuje varen zdravstveni sistem, se vseskozi prepletajo. Tak okvir zdravstvenega varstva pa lahko omogoča le zbornica v okviru obveznega članstva in javnih pooblastil. Zakaj je prav Zdravniška zbornica najprimernejša za nadzorno vlogo in kako boste dosegli objektivnost in odzivnost pri morebitnih novih primerih nadzora oz. ugotavljanja zdravniške odgovornosti? Očitke o neobjektivnosti in nepristranskosti pri izvajanju nadzorov odločno zavračamo. O vseh ugotovitvah zbornica tekoče obvešča tudi Ministrstvo za zdravje, ki mu na osnovi ugotovitev strokovnih nadzorov predlaga tudi uvedbo upravnih nadzorov, ki so v njihovi pristojnosti, in bi morali pomembno prispevati k varnosti zdravstvenega sistema. Tako je bilo v letu 2008 opravljenih 175, v letu 2009 pa 154 strokovnih nadzorov s svetovanjem.

Zdravniške organizacije nismo nasprotovale ustanovitvi t. i. Agencije za kakovost. Tudi ne možnosti, da bi ta agencija sodelovala pri strokovnih nadzorih. Vztrajamo pa, da strokovnih nadzorov ne more izvajati politika, strokovne nadzore nad delom zdravnikov lahko izvaja zgolj stroka. Takšna je tudi praksa v Evropski uniji. Pritožni postopki v okviru Zdravniške zbornice Slovenije potekajo v skladu z veljavnimi pravili, strokovno, nemoteno in ažurno. Razsodišče ves čas deluje ažurno in nemoteno, postopki potekajo veliko hitreje kot pred rednimi civilnimi oziroma kazenskimi sodišči, čeprav gre tudi v primeru stanovskega razsodišča za obsežne postopke: pregled pritožbe s strani tožilca, uvedba pripravljalnega postopka z zaslišanji obravnavanega zdravnika, vložitev obtožnice, glavna obravnava, pritožbeni senat ... Postopki pri Zdravniški zbornici Slovenije so tako na višji ravni kot je to običajno v pravosodju, ker stanovska organizacija ne razsoja samo o strokovni ali materialni odgovornosti zdravnika, temveč tudi o moralni in etični odgovornosti.

Kljub vsemu temu pa želimo vzpostaviti učinkovitejše pritožne postopke pri stanovskem združenju slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. V pripravi novih konceptov pritožnih poti smo upoštevali tudi nekatere predloge in sugestije Varuhinje človekovih pravic in Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, medtem ko od Komisije za preprečevanje korupcije nismo dobili nikakršnega predloga. V postopek dopolnitev aktov, ki opredeljujejo pritožne poti, pa nameravamo v nadaljevanju vključiti tudi splošno javnost, kot npr. Forum laične javnosti, ter tako dobiti tudi mnenje in pogled splošne/laične javnosti na potek pritožnih postopkov.

Veliko je strahov, da bo zdravstvena reforma podaljšala čakalne dobe in tudi sicer poslabšala raven zdravstvenega varstva, ki jo lahko pričakujejo zavarovanci. Ali vzdržnosti zdravstvene blagajne res ni mogoče doseči drugače kot pa s kratenjem pravic zavarovancev?

Zakon, kot je napisan, pa bo zagotovo podaljšal čakalne dobe. Zdravniške organizacije zato ne moremo podati soglasja na predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti in ne prevzemamo odgovornosti za posledice, ki jih bo imel tak zakon na delovanje zdravstvenega sistema.

Čakalne dobe so danes takšne kot so iz dveh razlogov: prvič, financiranje posameznih programov je namreč omejeno. To pomeni, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne financira vseh zdravstvenih storitev v obsegu, kot jih državljanke in državljani potrebujejo. Po drugi strani pa je tudi splošno znano, da v Sloveniji primanjkuje zdravniškega kadra. Da bi bilo zdravniške obravnave deležnih kar največ pacientov, so zdravniki pripravljeni povečevati obseg svojega dela, s čimer se preprečuje nadaljnje podaljševanje čakalnih dob. S predlogom zakona, kot ga je pripravilo Ministrstvo za zdravje, pa to v prihodnje ne bo več mogoče, kar pomeni, da se bodo čakalne dobe še podaljševale. Poseben problem predstavljajo investicije v infrastrukturo in nepremičnine na področju zdravstva, ki niso vedno racionalne, problematične so tudi visoke marže in provizije ter nezmožnost vračanja DDV, kar se neposredno pozna na osiromašenju zdravstvene blagajne. Za reševanje teh problemov pa sta v prvi vrsti pristojna Ministrstvo za zdravje in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Napovedano je zmanjšanje obsega nadomestil zaradi bolniških odsotnosti. Eden od razlogov za to so (domnevne) zlorabe sistema in lažne bolniške. Ali ne bodo zaradi napovedanih krčitev utrpeli največ škode prav tisti, ki tega sistema ne zlorabljajo? Ali ne bi bilo bolj smotrno vpeljati učinkovitejši nadzor nad lažnimi bolniškimi odsotnostmi? O rešitvah, ki naj bi jih prinesel predlog Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, smo zdravniške organizacije ponovno obveščene zgolj posredno, preko medijev. Od Ministrstva za zdravje smo v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja zahtevali zadnjo verzijo predloga omenjenega zakona, čemur je pritrdila tudi informacijska pooblaščenka, vendar nam tega na ministrstvu kljub vsemu niso želeli izročiti. Raje so se odločili za upravni spor zoper odločitev informacijske pooblaščenke. Po našem mnenju bi namreč oba zakona, Zakon o zdravstveni dejavnosti in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, morala nastajati skupaj, saj se med seboj močno prepletata. Tako pa smo še vedno žal priča skrivanju rešitev, ki naj bi jih nova zakonodaja prinesla. Škarje in platno pri nadzoru nad t. i. lažnimi bolniškimi odsotnostmi imajo delodajalci in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ti bi morali biti na tem področju veliko bolj aktivni in preprečevati morebitne zlorabe.