SiolNET. Posel danes Novice
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zaradi dolge zime in poplav kmetijstvo čaka težko leto

3

termometer

Dolga zima, ki so jo za njen konec pospremile še obilne padavine, je poleg slabega razpoloženja povzročila številne nevšečnosti na mnogo področjih, tudi v kmetijstvu.

Zima, ki je še dolgo v pomlad opletala z repom, in močno deževje sta povzročila precejšnjo zamudo pri začetku poljedelskih opravil, kar bo nedvomno imelo posledice. Kakšne in kolikšne bodo razsežnost posledic zamud pri začetku sezonskih del v kmetijstvu, smo se pogovarjali z agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ob menjavi vlade smo ga povprašali še za oceno načrtov novega starega kmetijskega ministra Dejana Židana in razmišljanje o prvih potezah, ki bi jih moral minister povleči ali pa so morda kot vladni ukrep že na vidiku, kot je morebiten dvig davka na dodano vrednost.

Kakšne bodo posledice dolge zime in poznega začetka pomladanskih poljedelskih opravil na založenost na trgu kmetijskih izdelkov, predvsem zelenjave? Kar zadeva zelenjadarstvo, je Slovenija razmeroma šibko zastopana, na teh pridelkih smo tako nizko samooskrbni, da ne zmoremo zadovoljiti domačega povpraševanja. Posledice pričakujem predvsem na drugih področjih. Pod udarom bo klasično poljedelstvo, ki je pri nas večinoma usmerjeno v pridelavo hrane za živinorejo, gre torej za koruzo in preostala krmna žita. Če na tem področju pride do podražitev ali pa izpada ponudbe surovin, potem to čutijo pridelovalci v mlekarstvu, govedoreji itn. Kljub podaljšanju zime in vplivu na vegetacijo pa so posledice tega precej manj kritične kot posledice čezmernih padavin, poplavljenosti, zasičenosti zemljine z vodo in izganjanje kisika iz ornice, kar je vse težko breme za rastlinsko proizvodnjo. Ko so polja premočena, ko je zemljina popolnoma prežeta z vodo, potrebujemo nekaj tednov, da so primerna za nadaljnjo obdelavo.

Ali obstaja bojazen, da bodo razsežnosti teh posledic podobne, kot smo jih imeli lani s sušo? O tem je še prezgodaj govoriti. Kakšnih uradnih ocen še nisem zaznal, prve, recimo temu poluradne, pa kažejo na kar precejšnje posledice. Velja pa izpostaviti, da bodo tokrat posledice v drugih sektorjih, torej ne v sadjarstvu in vinogradništvu, kot med lansko sušo, ampak jih bodo čutili predvsem pomursko poljedelstvo, koruza, pšenica in druga žita.

Kakšne pa bodo posledice teh vremenskih nevšečnosti za cenovna gibanja na trgu? Če se za vzorec ozreva po priljubljeni sezonski solati, regratu? Osnovne silnice so jasne, če ni ponudbe, se seveda cene začnejo dvigati. Je pa treba takoj povedati, da Slovenija velik del kmetijskih surovin uvozi. Za zdaj, ker še ne poznamo vseh razsežnosti posledic, bi težko napovedali, da je že zdaj pričakovati višje cene. Verjetno so kakšni zelo nišni pridelki, kot je na primer trenutno aktualni regrat oziroma domača zelenjava, cenovno obremenjeni s tem izpadom, da pa bi to prenesli v neki splošni trend, pa še ni mogoče skleniti. Bolj primerno se mi zdi govoriti o tem, da bo zaradi teh dogodkov ekonomski položaj v kmetijstvu slabši, pridelek bo nedvomno manjši, domača proizvodnja bo okrnjena. Kaj se bo zgodilo s cenami, pa bo odvisno tudi od tega, kako bo to zadelo regionalni trg, kakšne bodo razmere v Nemčiji, Italiji, Avstriji in tudi na Hrvaškem.

Ali je sploh mogoče ustrezno poskrbeti za zaščito ob teh vremenskih nevšečnostih, lani suša, letos poplave, ki so očitno povezane s podnebnimi spremembami? Če gledamo globalno, svetovno kmetijstvo v najrazvitejših državah, je prva beseda, prva tema vseh, ki se ukvarjajo s politiko ali pa načrtovanjem prihodnosti, nedvomno aktivno obvladovanje tveganj. Ta so najprej lahko ekonomskega značaja, veliko nihanje cen, tako surovin kot krmnih živil za kmetijstvo. Naslednji vidik pa so vremenska ali naravna tveganja, kot so pozeba, pomanjkanje vode oziroma suša, drugo tveganje pa je tudi zaradi presežka vode ob poplavah. Predvsem za to zadnje tveganje so potrebne dolgoročne strategije. Gre za investicije v precej drago in zahtevno infrastrukturo, podobno kot pri suši, kjer gre za gradnjo namakalnih sistemov. Oboje je mogoče blažiti tudi z ustrezno izbiro kmetijskih kultur. Predvsem sušo se do določene mere da obvladovati s kultivarji. A je potrebne precej pameti in neka dolgoročna strategija na tem področju je nujna. In to ne zgolj na papirju, ampak se mora preliti v konkretne ukrepe in spremembe v praksah na kmetijah. To pa je zahteven proces.

Kaj pričakujete od nove vlade in kako ocenjujete načrte novega starega ministra Dejana Židana, ko gre za kmetijsko politiko v Sloveniji? Najprej velja mimo tega vprašaja povedati, da se mi zdi ena večjih napak združitev resorjev. Kmetijstvo in okolje sta tako kompleksni področji, da ju en politik, pa če je še tako sposoben, ne zmore korektno upravljati. Minister Židan je po srcu zelo velik zagovornik kmetijstva in se ga loteva z žarom, kar je načeloma pozitivno, ob predpostavki, da gre za premišljene in ustrezne smeri delovanja. Vendar zdaj v dveh resorjih, ob tem, da imamo precejšnja bremena in grožnje Evrope zaradi neizvajanja zahtevnih okoljskih politik, pomeni, da bo Židan zelo vpet v delovanje na okoljskem resorju, kar je po svoje dal vedeti tudi ob svoji predstavitvi. Kmetijstvo pa potrebuje polno, 24-urno pozornost politika. Sicer pa konkretnih operativnih ciljev na področju kmetijstva za zdaj še nisem zaznal.

Kaj pa osredotočenost na proizvodnjo zdrave, varne hrane, razvoj podeželja, nadaljevanje krepitve samooskrbe itn.? Kar ste omenili, so evropsko predpisane teme, ki so stalnica. Ko sem omenil, da potrebuje kmetijstvo polno delovno moč ministra na ravni najvišjega političnega odločevalca, sem imel v mislih to, da na evropsko predpisanih temah naredimo originalne in državi koristne nadgradnje, da ne izvajamo samo tega, kar nam Evropa predpisuje. Pri tem je bila Slovenija vedno zelo šibka.

Kaj pa menite, da je trenutno najpomembnejše postoriti v kmetijstvu, na kaj bi se sami osredotočili? Ključna tema je nedvomno konkurenčnost, ker so v večini evropskih držav, kjer de facto ustvarjajo evropsko politiko, pri konkurenčnosti naredili zelo veliko. Slovensko kmetijstvo in živilska industrija pa sta na poti konkurenčnosti mogoče na prvem koraku od desetih, ki bi jih bilo treba narediti. Pri nas žal ljudje, predvsem politika in t. i. institucionalna nadgradnja, ki delata na področju teh panog, ne želijo slišati, da je naše agroživilstvo nezadostno konkurenčno, oziroma si tega nočejo priznati. Zato pa si potem postavljajo neke že skoraj ezoterične cilje, ki so velikokrat nerešljivi, če ne rešimo osnovnega problema, to pa je ekonomska nesposobnost in neučinkovitost. Nenavadno je, da se Židan, ki je delal v gospodarstvu, tega problema ne loteva intenzivneje.

Kaj bi torej po vašem mnenju morali storiti za večjo konkurenčnost našega kmetijstva in živilskopredelovalne industrije? Vsekakor je treba okrepiti smotrne in smiselne investicije v posodobitev kmetijstva in živilstva. Ponavadi smo posegali po ukrepih, ki so bili najlažji in najbolj všečni, na primer na področju mehanizacije itn. In pogosto tudi brez jasnega ekonomskega programa prejemnika te investicije. Če bi zdaj sešteli, koliko investicijskega denarja je šlo v posodobitev ter izboljšanje kmetijstva in živilstva, ugotovimo, da zelo veliko, učinek teh investicij na izboljšanje konkurenčnosti pa je bil nezadovoljiv, na kar opozarjajo tudi poročila slovenskega računskega sodišča. Dojeti moramo, da je konkurenčnost regionalna, ne nacionalna, da se moramo primerjati z nemškim, italijanskim, avstrijskim, madžarskim in zelo kmalu tudi hrvaškim kmetom. Druga raven, ki je zelo kritična, je zdrava ozaveščenost slovenskega kupca glede kakovosti in porekla hrane. Našega potrošnika je treba usposobiti za nakupne navade. Pa ne da ga "prisilimo" z nekim nacionalizmom, pretiranim etnocentrizmom, da izbira domače, ker je to zelo kratkotrajen učinek. Ta koncept deluje v manj razvitih, južnejših kulturah, npr. v Srbiji, Makedoniji, Albaniji, Grčiji. Bodimo pošteni, vse, kar je doma proizvedeno, ni nujno vedno boljše kot tisto, kar prihaja iz tujine. Velika večina tega pa je boljša. Tretji vidik pa je nekaj, čemur se sploh še nismo posvetili, gre pa za zelo pomembno dimenzijo razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva, usposabljanje slovenskih subjektov za nastop na tujih trgih, ki smo ga zanemarili z dvoumnim konceptom samooskrbe.

Zakaj ste takšnega mnenja? Ker se preveč ukvarjamo s samooskrbo, v mali državi, kakršna smo, pa nas realno lahko reši le izvoz, se pravi povečevanje konkurenčnosti na tujih trgih.

Kje pa bi lahko bili konkurenčni? Nedvomno je takšen sektor vinarstvo, ki sicer ima težave s konkurenčnostjo in izvozno prodornostjo ter prepoznavnostjo na tujih trgih. Z vinarstvom sev Sloveniji ukvarjamo najdlje, zato bi lahko bili precej pomemben regionalni igralec v tem delu Evrope in tudi širše. In to smo tudi bili, dokler smo imeli dobro upravljano kolektivno delovanje proizvajalcev in generično upravljanje blagovne znamke slovenskih vin. Drugi takšen sektor je mlečnopredelovalna industrija, kjer imamo ne nazadnje tudi količine. Zelo veliko delamo na perutnini, možnosti so pri govejem mesu, vodah, pivu, to so vse izdelki, kjer bi morali pospeševati mednarodno menjavo in imamo tudi surovinsko zaledje. Težje je pospeševati tam, kjer surovin nimamo, pri reji prašičev, pekarstvu, oljarstvu. Konkurenčnost je torej prva, potem potrošnik, če gremo na politično-odločevalski kontekst, kjer so tudi veliki deficiti, pa je tretja zelo pomembna kategorija delovanje institucij nadzora v državi. Začenši z najosnovnejšimi inšpekcijskimi nadzori kakovosti, označevanja porekla in masne kontrole, se pravi kombinacije med zdravstveno, tržno-veterinarsko in kmetijsko inšpekcijo. Kar zadeva to, smo popolnoma deregulirani, vključno z davčno inšpekcijo, se pravi, ko gre za plačevanje davkov, prispevkov v agroživilski verigi.

V zadnjem času se veliko govori o dvigu DDV-ja. Kakšne posledice bi to imelo za kmetijstvo? Če ne bi imeli tako globoke recesije, kot jo imamo, bi to pomenilo absoluten prenos povečanega davka na maloprodajne cene. V zgodovini je praktično zmeraj prišlo do linearnega prenosa davka na potrošnike, kar pomeni, da bi blaginja potrošnikov upadla, ekonomski položaj gospodinjstev bi se poslabšal. Vendar si ne predstavljam, da bi v obdobju recesije ta dodaten davek (če bi se DDV na primer povečal z 8,5 odstotka na 10 odstotkov) trgovci in vsi preostali členi v oskrbni verigi prenesli na potrošnika ob tako intenzivni konkurenci, kot jo imamo zdaj, med vsemi tujimi diskonti in domačimi trgovci. Tako je zelo iluzorno razmišljati. Breme tega davka, verjetno ne v celoti, ampak v rangu polovice, bo tako morala absorbirati veriga: zelo verjetno ne trgovina, trgovec je tu pač najmočnejši člen. Zelo verjetno bo ta absorbirana polovica dviga DDV-ja padla na živilsko industrijo, ki pa je, kot vemo, pod precejšnjim finančnim pritiskom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin