Še en "nateg" ali kako bo mali CPL reševal SCT

Tudi italijanski in menda celo ukrajinski poslovneži, ki naj bi si podajali kljuke na SCT. Zdaj že pozabljeni nemški holding EMS s svojimi rešilnimi milijončki je bila še ena v vrsti Zidarjevih zvijač. Ali bo uspelo cestnemu podjetju, pa si ne bi upal napovedati niti sam Nostradamus. Mali CPL, ki je v zadnjih letih na leto v povprečju ustvaril nekaj čez 50 milijonov prihodkov, lani pridelal skoraj 600 tisoč evrov čistega dobička, leto prej še enkrat toliko, bo skušal rešiti, kar se rešiti da. Če se še sploh da, seveda ... Mnogi v pravljico z SCT preprosto več ne verjamejo!

Najprej pa mora CPL zagotoviti deset milijončkov evrov za dokapitalizacijo in še 20 milijonov obratnega kapitala, nekaj – koliko, ni jasno – tudi z blagovnimi posojili. Takšen je namreč scenarij, ki naj bi pripeljal do novega SCT, osvobojenega vseh dolžniških spon, ki jih je vsaj za četrt milijarde evrov, CPL pa bo s tem pridobil "ime" in reference nekdaj velikega, če ne kar prevelikega in prepožrešnega SCT in njegovega Ivana Zidarja.

Dolgovi in izgube, v katerih se ta potaplja, niso problem CPL, je včeraj kristalno jasno sporočil izvršni komercialni direktor ljubljanskega cestnega podjetja Jure Krajnc. To naj se rešuje v postopku prisilne poravnave, CPL to preprosto ne zanima, kar je seveda razumljivo. Zelo pa seveda zanima banke, ki so do vratu v dolžniški zgodbi SCT, zlasti državno NLB in Abanko Vipo. In od njiju je tudi največ odvisno, ali bo novi načrt reševanja SCT in finančnega prestrukturiranja podjetja sploh dobil zeleno luč. Sicer je na vrsti le še stečaj, če namreč do sredine junija ne bo denarja za plače – letos jih še niso dobili – in odpravnine delavcev propadlega SCT. Vse je torej v rokah bank, zlasti največje državne banke. Jašovičevi fantje v NLB morajo zdaj pod črto ugotoviti, kaj se bolj izplača: podpreti gotovo še zadnjo rešilno akcijo, ali zadevo preprosto spustiti v stečaj. Za kar je bil SCT zagotovo zrel že pred meseci! Pa si je SCT-jev baron venomer uspešno kupoval čas.

Kaj je torej za banke bolj sprejemljivo? Nadaljevanje in končanje "prisilke", za katero je potrebnih vsaj 60, če ne celo malo več milijonov evrov, ali pa stečaj podjetja. Koliko dobijo bankirji v obeh primerih povrnjenega? To zdaj mrzlično računajo. Še zlasti v državni NLB, ki je do SCT skupaj z bančnimi garancijami izpostavljena za skoraj 150 milijonov evrov. Na koncu, če bodo bankirji le "požegnali" reševanje SCT v režiji miniaturnega ljubljanskega cestnega podjetja, bomo zapitek tako ali drugače plačali davkoplačevalci. Še ena dokapitalizacija NLB, zakaj pa ne? Ali pa bo morda AUKN znova poskusil s preverjeno metodo "a la Dagmar" in naložil skupini državnih ali večinsko državnih podjetij, da tokrat dokapitalizirajo še NLB, če so bili z okoli 50 milijončki uspešni že pri NKBM? Še ena od že nič kolikokrat videnih slovenskih "reševalnih" akcij: Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur ... Menedžerji pa nič?