Zgodovina sodobnega Egipta

Osamosvajanje se je začelo šele v začetku 20. stoletja, z razglasitvijo republike pa se je začela doba modernega Egipta, ki je danes pred pragom nove revolucije: 1882 - Britanci okupirajo Egipt, ki je sicer formalno še vedno del Otomanskega cesarstva. 1914 - Ob izbruhu prve svetovne vojne Egipt postane britanski protektorat. 1922 - Po več uporih prebivalstva Britanci priznajo neodvisnost kraljevine Egipt, vendar ohranijo nadzor nad Sueškim prekopom in zunanjo varnostjo države. 1948 - Vojna med Egiptom in Izraelom, v kateri Egipt utrpi boleč poraz, kralj Faruk pa izgubi ves ugled. 23. julij 1952 - Skupina vojaških častnikov pod vodstvom generala Mohameda Nadžiba izvede državni udar in strmoglavi kralja Faruka. Dan postane nacionalni praznik. 18. junij 1953 - razglasitev republike Egipt pod vodstvom predsednika Mohameda Nadžiba. 1954 - Na čelo države se povzpne Gamal Abdel Naser, resnični arhitekt revolucije leta 1952, ki je Egiptu vladal vse do svoje smrti leta 1970. Naser je bil eden ključnih akterjev pri oblikovanju Gibanja neuvrščenih (1961) in Palestinske osvobodilne organizacije (1964), bil je borec proti imperializmu v arabskem svetu in Afriki. Zavzemal se je za nacionalistično politiko pan-arabizma, ki so jo poimenovali po njem - naserizem.

1956 - Sueška kriza, ki jo je sprožila odločitev Svetovne banke in ZDA, da ne bosta sofinancirali velikega Asuanskega jezu, ki ga je Egipt začel graditi na Nilu, zaradi česar Egipt 26. julija 1956 nacionalizira Sueški prekop.

oktober-november 1956 - Britanske in francoske sile okupirajo Sueški prekop. Zaradi pritiskov ZDA, takratne Sovjetske zveze in ZN so sicer morale vojaško akcijo končati, Naser pa je izšel kot veliki zmagovalec.

1958 - Egipt skupaj s Sirijo oblikuje Združeno arabsko republiko (ZAR), ki je obstajala do leta 1961, ko je Sirija izstopila. Egipt se sicer še vse do leta 1971 predstavlja kot ZAR.

1961 - Naser skupaj z jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom in indijskim premierom Jawaharlalom Nehrujem ustanovi Gibanje neuvrščenih. Naserjeva priljubljenost tako doma kot v arabskem svetu je neomajna, čeprav državi vlada kot avtokrat, na Zahodu pa velja za naklonjenega Sovjetom.

1967 - Egipt je skupaj s Sirijo in Jordanijo poražen v šestdnevni vojni z Izraelom, ki okupira Sinajski polotok. To je močan udarec Naserjevemu ugledu tako doma kot na tujem. Sicer ponudi odstop, a ostane na čelu Egipta, ker tako zahtevajo množice demonstrantov.

1970 - Po smrti Naserja postane predsednik Egipta Anvar el Sadat, prav tako eden voditeljev revolucije leta 1952.

oktober 1973 - Sadat sproži vojno z Izraelom in po začetnih uspehih sicer doživi vojaški poraz, a je to uvod v pogajanja z Izraelom in vrnitev Sinajskega polotoka, ponovno pa vzpostavi tudi ponos Egipta.

1973 - 1977 - Sadat izvaja korenite politične in gospodarske reforme, konča obdobje politike naserizma in začne uvajati večje politične svoboščine ter vzpodbuja zasebna vlaganja. Toda reforme imajo malo vpliva na povprečne Egipčane, kar leta 1977 pripelje do množičnih protestov proti Sadatu. Egipt kasneje zajame nasilje, zaradi česar se v državi poveča represija.

17. september 1978 - Sadat in izraelski premier Menahem Begin ob posredovanju ZDA skleneta zgodovinski sporazum v Camp Davidu.

26. marec 1979 - Egipt in Izrael skleneta mirovni sporazum, po katerem Egipt leta 1982 ponovno dobi pod nadzor Sinajski polotok. V tem obdobju se močno okrepijo odnosi med Egiptom in ZDA.

6. oktober 1981 - Sadat je ubit v atentatu islamskih skrajnežev. Oblast prevzame podpredsednik Hosni Mubarak, ki še isti mesec postane predsednik države. Kasneje je na še treh referendumih potrjen za dodaten šestletni mandat, nazadnje leta 2005, vendar pa je bil edini kandidat.

1981 - 2006 - Mubarak izvaja številne reforme, predvsem na gospodarskem področju. Egiptovski bruto domači proizvod se početveri. Kljub temu pa uvaja le malo političnih reform. Egipt ostaja policijska država, opozicija - predvsem Muslimanska bratovščina - je zatirana. Mubarak velja za avtokrata, pa čeprav zmernega.

od 1990 - Islamski skrajneži v Egiptu postanejo še posebej agresivni; ubitih je več vodilnih egiptovskih politikov. Leta 1993 je bilo v terorističnih napadih v Egiptu ubitih 1106 ljudi.

17. november 1997 - V pokolu pred antičnim egipčanskim templjem pri Luksorju je bilo ubitih 62 turistov. Odgovorni naj bi bili teroristi, povezani z mrežo Al Kaida.

7. oktober 2004 - V terorističnih napadih na hotele v Tabi na Sinajskem polotoku je bilo ubitih 34 ljudi, 171 pa ranjenih.

23. julij 2005 - V nizu bombnih napadov na hotele v letovišču Šarm el Šejk na Sinajskem polotoku je bilo ubitih 88 ljudi, preko 150 pa ranjenih. To je bil najhujši teroristični napad v zgodovini Egipta.

24. april 2006 - V treh bombnih napadih na hotele v Dahabu na Sinajskem polotoku je bilo ubitih 23 ljudi, okoli 80 ranjenih, med njimi številni turisti.

1. januar 2011 - V samomorilskem napadu na koptske kristjane v Aleksandriji je bilo ubitih 23 ljudi, skoraj 100 ranjenih.

25. januar 2011 - Po revoluciji v Tuniziji se začnejo ulični protesti proti Mubarakovemu režimu tudi v Egiptu. Mubarak sicer obljublja reforme, a protestniki zahtevajo njegov odstop.