Zgodbe sedmih mladih Slovencev, ki živijo na Novi Zelandiji

Predlani se je po podatkih slovenskega statističnega urada iz Slovenije izselilo 8.100 slovenskih državljanov.

Večina, 74 odstotkov, se jih je preselila v preostale države članice EU. Vsak četrti odseljeni državljan Slovenije je odšel v Avstrijo, druga najpogostejša izbira Slovencev je Nemčija, sledijo Švica, Hrvaška in države Združenega kraljestva.

Med te spada tudi Nova Zelandija. Otoška država, ki leži okoli 1.600 kilometrov jugovzhodno od Avstralije v morju jugozahodnega Tihega oceana. Dežela, ki jo povezujemo z ragbijem, ptico kivi, Maori in čudovitimi pokrajinami, na katerih se pase drobnica, in ki je zaradi dih jemajočih prizorov gostila že marsikatero filmsko ekipo.

Nova Zelandija leži okoli 1.600 kilometrov jugovzhodno od Avstralije. Maori, novozelandski staroselci, so ji nadeli ime Aotearoa, Dežela dolgega belega oblaka.

Slovenci na Novi Zelandiji

Na Novi Zelandiji je nove življenjske priložnosti našlo tudi skoraj dvesto Slovencev. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je imelo konec lanskega leta stalno prebivališče na Novi Zelandiji 170 slovenskih državljanov, še 67 slovenskih državljanov pa je prijavilo začasen odhod v to otoško državo. To pomeni, da so tja odšli za več kot tri mesece.

Slovenci, ki živijo na Novi Zelandiji, so leta 2010 v največjem novozelandskem mestu Auckland ustanovili tudi prvo slovensko društvo. Slovensko kulturno društvo Triglav ima okoli 120 članov, ki so se na Novo Zelandijo večinoma priselili po letu 2000. Vsako leto se člani društva srečajo ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja.

Republika Slovenija ima v Aucklandu tudi konzulat. Leta 2014 je bil za častnega konzula imenovan Robert Plešnik.

Pravljični razgledi novozelandskega Južnega otoka.

Med Slovenci, ki želijo vsaj za nekaj mesecev izkusiti življenje na Novi Zelandiji, je priljubljena možnost delovnih počitnic. Slovenija in Nova Zelandija sta namreč sklenili bilateralni sporazum o delovnih počitnicah, ki posameznikom omogoča ter olajša enoletno bivanje in delo tu ali tam. Sporazum predvideva letno kvoto delovnih počitnic za sto oseb in se zelo hitro zapolni. Zbiranje letošnjih prijav se začne 12. aprila, vse informacije pa najdete na tej povezavi.

Na spletni strani Immigration NZ je objavljeno tudi povpraševanje po kadrih, ki jih na Novi Zelandiji primanjkuje.

Veliko tujcev živi v Christchurchu, mestu na vzhodni obali Južnega otoka, ki ga je v letih 2010 in 2011 porušil potres. Med obnovo mesta se je tja zaradi velikega povpraševanja po vseh profilih delavcev priselila tudi večja skupina Slovencev.

Predstavljamo zgodbe sedmih mladih Slovencev, ki jih je na Novo Zelandijo vodila želja po spremembi, novih izzivih, delovnih izkušnjah in spoznavanju te neobičajne dežele na drugem koncu sveta. Spoznajte Lano, Janeza, Matica, Matjaža, Mayo, Jerneja in Jureta.

Lana na plaži v Raglanu, deskarskem raju na zahodni obali Severnega otoka.

Triintridesetletna Lana Mihelčič prihaja iz Ljubljane, na Novi Zelandiji pa živi že skoraj pet let.

Novo Zelandijo je Lana prvič obiskala kot turistka leta 2007, na potovanju pa je srečala številne mlade, predvsem Angleže in Nemce, ki so tam delali na podlagi vizuma v okviru delovnih počitnic. Zamisel, da leto dni potuješ po Novi Zelandiji in spotoma opravljaš različna priložnostna dela, je zamikala tudi Slovenko.

V Raglanu, ki slovi po svojih plažah in izvrstnih razmerah za deskanje, je Lana sprva delala v kavarni. Na Novo Zelandijo zaradi oceana in deskanja

"Ideja se mi je zdela enkratna - odlična priložnost za potovanje brez večjih finančnih sredstev ter za to, da dodobra spoznaš deželo in številne nove ljudi," se spominja Lana, ki se je za vizum prijavila takoj, ko je priložnost zanj prišla v Slovenijo. Na Novo Zelandijo je drugič prispela leta 2011, sprva za leto dni. Njen glavni motiv sta bili življenje ob oceanu in deskanje.

Njen cilj je bil deskarski raj Raglan, mesto s 5.000 prebivalci, v katerega se je zaljubila na prvi pogled. Tam si je že v nekaj dneh našla delo v kavarni in restavraciji. Najti delo v tako majhnem kraju ni lahko, Lana pravi, da je imela srečo, ker je tja prispela tik pred začetkom poletne sezone.

"Srfati je že super, a meni samo to ni bilo dovolj." Prva služba v lokalni kavarni

V zimski sezoni Raglan zamre, turistov ni veliko, zato je bila Lana vesela, da je lahko obdržala delo tudi pozimi. Tam se je tudi zaljubila in odločila, da ostane še vsaj leto dni. Prek partnerske zveze je dobila delovni vizum in se odločila, da si poišče drugo službo.

"Kočno sem začela razmišljati tudi o karieri in o tem, kaj si sploh želim početi v življenju. Deskanje je že super, a meni samo to ni bilo dovolj," pripoveduje Lana, ki je v zadnjih letih zamenjala nekaj delodajalcev, a delo vedno našla razmeroma hitro. Ključno se ji zdi, da si ob pravem času na pravem mestu.

Visoke šolnine za tujce

Z diplomo z ljubljanske pravne fakultete si na Novi Zelandiji ni mogla veliko pomagati. Če bi želela opravljati pravniški poklic, bi morala tam nadaljevati študij, česar pa si zaradi visokih šolnin za tuje študente (med 5.000 in 7.500 evri na predmet) takrat ni mogla privoščiti.

Ker se je v Sloveniji kot študentka srečala tudi z organizacijo dogodkov, se je odločila delo poiskati v tej panogi. V Raglanu in Hamiltonu ni našla nič primernega, zato se je preizkusila še v Aucklandu, ki je z milijonom in pol prebivalci največje mestno območje na Novi Zelandiji.

Lana se na delo v Auckland vozi z ladjico. Ladjice so na Novi Zelandiji oblika mestnega prevoza. Izrazito mednarodno okolje

Tam je delo našla zelo hitro – z drugim oglasom, na katerega se je prijavila – in začela delati v podjetju Conferenz kot organizatorka različnih poslovnih konferenc.

"Podjetje je nadvse rado zaposlovalo tujce. Po mnenju moje nadrejene smo tujci bolj delavni, bolj zanesljivi in znamo bolje razmišljati," razlaga Lana, ki je bila v podjetju s 40 zaposlenimi ena od predstavnic 12 različnih narodnosti. Za Conferenz je delala dve leti in pol, ko se ji je prvi delovni vizum iztekel, ji je podjetje pomagalo do novega, pozneje pa tudi do bivalnega vizuma.

Z bivalnim vizumom so šolnine nižje, zato se je vpisala na podiplomski študij

Pred meseci se je odločila za menjavo službe, želela je delati v središču mesta, ki leži ob pristanišču Waitemata. Prek tega z različnih koncev severne obale vozijo ladjice, ki veljajo za javni prevoz. Lana živi tik ob postajališču ene od ladjic, kar ji pot do središča mesta zelo olajša.

"Auckland ima namreč hude težave s prometom," pojasni. Mesto se širi s svetlobno hitrostjo, po nekaterih podatkih naj bi bilo tam vsak teden v povprečju tisoč novih prebivalcev, kar pomeni tudi toliko več prometa.

Auckland se vsak teden razširi za okoli tisoč novih prebivalcev.

Danes dela kot asistentka v marketingu na zasebni fakulteti za multimedijske študije. Ker ima bivalni vizum, je upravičena tudi do šolnin, kot jih imajo domačini (od 1.200 do 2.500 evrov na predmet), zato se je odločila za podiplomski študij marketinga. Tako bo pridobila tudi diplomo, ki bo v nasprotju s slovensko veljavna tudi na Novi Zelandiji.

Delodajalec ceni izkušnje in osebnost

Lana opaža, da na Novi Zelandiji več kot izobrazba in diplome veljajo delovne izkušnje. Delodajalcu so pomembna tvoja praktična znanja kot tudi osebnost, delovne navade in to, kako se znajdeš v ekipi. Delodajalci se o kandidatu, preden ga vzamejo v službo, pozanimajo tudi pri preteklih delodajalcih.

"Ljudje so prijazni, dežela je prekrasna, obkrožena sem z oceanom ..." Podjetje lahko odpreš z enim dolarjem

Lani se zdi novozelandski sistem zaposlovanja do mladih (in preostalih) prijaznejši kot slovenski. Lep primer tega je odprtje podjetja, ki stane le en novozelandski dolar (0,62 evra). Davke plačuješ sorazmerno z zaslužkom – če kakšen mesec ne zaslužiš veliko ali celo nič, plačaš temu primerno manj davkov.

Za zdaj ostaja na Novi Zelandiji

Za zdaj se Lana še ne namerava vrniti v Slovenijo. "Ljudje so prijazni, dežela je prekrasna, obkrožena sem z oceanom, možnosti za delo in kariero je veliko," pravi, a dodaja, da ni vse lepo in rožnato. Nova Zelandija ima na primer največ tolp na prebivalca na svetu, zato se je določenim predelom Aucklanda bolje izogibati. Kot sklene Lana, se takšne in podobne reči dogajajo povsod, kjerkoli si, pa se moraš osredotočiti na pozitivno.

"Pred odhodom je bilo tudi mene pošteno strah in ni minil dan, ko se ne bi vprašala, kaj mi je tega treba. A morala sem poskusiti in ni mi žal."

"Na svoja mlada leta sem želel združiti ljubezen do deskanja na valovih, življenja v urejeni državi med prijaznimi ljudmi in okolja, kjer bi lahko uporabil pridobljeno znanje," razloge za odhod na Novo Zelandijo našteje Dolenjec Janez Mikec.

"Dober teden po zagovoru diplomskega dela sem že sedel na letalu za Auckland," svojo novozelandsko zgodbo začne opisovati Janez Mikec, ki zadnje leto in pol živi v Aucklandu, sicer pa prihaja iz Šentjerneja.

Mladi inženir gradbeništva se opiše kot osebo tisočerih interesov. Ker v Sloveniji ni videl izziva ali kraja, kjer bi želel v miru pričakati "morebitni pokoj", se je odločil, da jo čim prej popiha.

"Na svoja mlada leta sem želel združiti ljubezen do deskanja na valovih, življenja v urejeni državi med prijaznimi ljudmi in okolja, kjer bi lahko uporabil na fakulteti pridobljeno znanje. Za uresničitev tega je bilo treba iti, glej ga, zlomka, povsem na drug konec sveta," slikovito utemelji svojo odločitev za odhod na Novo Zelandijo.

"Želel sem videti, ali sem se sposoben znajti sam brez pomoči in začeti popolnoma brez vsega." Doma imaš vedno neko varovalko, če ti spodleti. Tukaj si za vse sam.

Kovčke je začel pripravljati šele opolnoči pred jutranjim poletom. To pove veliko o tem, kako zelo pripravljen je bil na novo izkušnjo. Vedel je le za enega rojaka, ki je živel na Novi Zelandiji, to pa je bilo to. "Želel sem videti, ali sem se sposoben znajti sam brez pomoči in začeti popolnoma brez vsega. Doma imaš vedno neko varovalko, če ti spodleti. Tukaj si za vse sam z le dvema kovčkoma oblačil."

Janez dela za eno od manjših aucklandskih podjetij kot projektant v gradbeništvu. Med našim pogovorom so se ukvarjali s projektiranjem predelnih sten novega kompleksa petih zgradb ministrstva za pravosodje v Christchurchu. Mesto je pred štirimi leti prizadel rušilni potres, dela pa je še vedno ogromno, pravi Janez.

Slovenci so cenjeni strokovnjaki

Slovenci so na Novi Zelandiji zelo cenjeni, mladega Dolenjca tako velikokrat povprašajo, ali pozna še kakšnega rojaka, ki bi se jim pridružil pri delu. Razlog je v dejstvu, ki se ga Slovenci po Janezovem mnenju premalo zavedamo: kakovostno brezplačno šolstvo na vseh stopnjah, ki ga lahko pridobimo v Sloveniji. "Tukaj si praktično vsak pogovor sposoben ostati na enaki ravni, nemalokrat pa celo preseči njihovo razmišljanje," opisuje Janez, ki je do razmer v Sloveniji tudi kritičen.

"Tukaj se vsakdo zaveda, da ni prostora za 'šalabajzerstvo'. Če nisi primeren, te odslovijo."

"Tu ni prostora za 'šalabajzerstvo', če nisi primeren, te odslovijo"

"Občutek imam, da je doma vse preveč rigidno in okorno. Hkrati menim, da imajo doma sindikati preveliko veljavo, tukaj za njih sploh še nisem slišal. Slovenci smo delaven narod, ampak imamo hkrati tudi nemalo takih, ki bi se 'vlekli' na račun drugih," razmišlja mladenič ter poišče razliko med Slovenci in  Novozelandci, ko pravi: "Tukaj se vsakdo zaveda, da ni prostora za 'šalabajzerstvo'. Če nisi primeren, te odslovijo."

Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja novozelandskim delodajalcem omogoča ločevanje zrna od plev, dobrega delavca pa se trudijo obdržati. Posledično je, kot pravi Janez, vzpenjanje po karierni poti neprimerno bolj progresivno kot v domačem okolju. "Če v tebi prepoznajo potencial, boš za to primerno plačan, medtem ko imam občutek, da bi te doma marsikje raje 'utišali', da ne bi preveč izstopal."

Novozelandci so izjemno sproščeni. "Morda bi jih lahko opisal kot mešanico Skandinavcev in Črnogorcev." Poklici, po katerih je največ povpraševanja

V inženirskih poklicih je pretok delovne sile velik. Janez pove, da skorajda ne mine sestanek, na katerem ti ljudje iz drugega podjetja ne vržejo kosti, ali prideš delat za njih. Podjetja si kdaj med seboj kar 'kradejo' zaposlene, približno vsake tri tedne pa Janeza in njegove kolege inženirje pokliče kak 'headhunter' in ponuja delovno mesto.

"Seveda pa moraš biti na tem mestu zanesljiv in odgovoren, za polovičarstvo tukaj ni prostora," opisuje Janez Mikec. Je pa res, kot pravi, da delodajalci iščejo predvsem kader z izkušnjami iz lokalnega okolja, zato iskanje prve zaposlitve za prišleke ni nujno lahek zalogaj.

V prostem času se Janez druži z novozelandskimi in slovenskimi prijatelji. Izleti in športne aktivnosti so na rednem tedenskem, če ne že dnevnem sporedu. Beseda še nikjer in nikoli ni nanesla na politiko

Janeza je na Novi Zelandiji najbolj presenetilo to, da beseda še nikjer in nikoli ni nanesla na politiko. "Ne morete verjeti, kako se to prileže, ko si lahko malo oddahneš od vsakodnevnega ponavljanja. Je podobno, kot da bi na dopustu izklopil telefon. Doma je praktično polovica večernih prispevkov povezana s politiko in negativno nastrojenostjo," razlaga.

"Tukaj še nisem imel priložnosti začutiti tipičnega zavidanja, ali je sosedova trava bolj zelena, ali imajo na dvorišču štiri avtomobile ali pa čisto novo kuhinjo. Sosed na soseda ne gleda zviška, pa čeprav gre ta bos v trgovino ali v gumijastih škornjih na banko." Novozelandce opisuje kot izjemno sproščene, za njegove "evropske" standarde včasih celo nekoliko preveč. "Morda bi jih lahko opisal kot mešanico Skandinavcev in Črnogorcev."

Slovenska druščina med deskarsko dogodivščino. "Pojdi in se pozneje v vrni v Slovenijo"

Slovencem, ki razmišljajo o odhodu na Novo Zelandijo ali v tujino nasploh, mladi inženir svetuje: "Pojdi in se pozneje vrni."

"V tujini se postaviš na realna tla in marsikdaj presenetiš samega sebe s tem, česa si pravzaprav sposoben. Dobiš malo trde kože in kopico izkušenj, iz katerih lahko ogromno potegneš. Veliko stvari spoznavaš povsem na novo in velika dodana vrednost je, če znaš potem to unovčiti doma," opisuje svoje videnje dela na tujem. In čeprav so morda njegovi odgovori dali vtis, da se v tujini cedita le med in mleko, Janez opozarja, da se marsikdo domov vrne z bridko izkušnjo, pa teh zgodb ne slišimo.

"Ne glede na končni izid je tujina dobra šola, ki jo toplo priporočam vsakomur."

Jure Flander se je na Novi Zelandiji tudi zaljubil in si ustvaril družino.

Jure Flander, ki na Novi Zelandiji živi že skoraj šest let, prihaja iz vasi Zatolmin blizu Tolmina.

Z ženo Liso in enoletnim sinom Lukom živi v Aucklandu, kjer vodi ekipo razvijalcev programske opreme v podjetju Serato. Ukvarjajo se z manipulacijo zvoka in njegovo vizualizacijo. Podjetje je sicer poznano predvsem po izdelkih za DJ-je in za filmsko industrijo.

"V večjih mestih ZDA (Los Angeles, New York, Miami) praktično ne srečaš DJ-ja, ki ne uporablja našega produkta," razlaga Jure. Prav tako močni so v Hollywoodu, njihov algoritem že dolgo velja za najkakovostnejšega na trgu izdelkov za "time stretching" in "pitch shifting".

Jure kot razvijalec dela v priznanem podjetju, ki se ukvarja z manipulacijo in vizualizacijo zvoka. Prek Avstralije, Filipinov in Singapurja do Nove Zelandije

Jure je v Ljubljani diplomiral iz računalništva in informatike, po študiju pa se je podal proti Avstraliji. V Sydneyju je preživel štiri mesece, nato pa ga je pot prek Filipinov in Singapurja pripeljala na Novo Zelandijo.

V Christchurch je prišel oktobra 2010 in se lotil iskanja dela. Kljub priložnostim ni našel prave ponudbe zase, zato je v začetku leta 2011 odšel v Auckland. "To je bil zame sicer srečen splet okoliščin, saj je Christchurch kmalu po mojem odhodu prizadel močan potres, stavbe v središču mesta, v katerih sem bil na razgovorih za službo, so bile v ruševinah," pripoveduje Jure.

V Aucklandu je manj kot teden dni po prihodu že podpisal prvo pogodbo o delu za nedoločen čas.

Jure in njegova žena Lisa. Velika razlika v odnosu do zaposlenih in v odnosu do dela

Juretu se zdi, da je na Novi Zelandiji lažje dobiti delo kot v Sloveniji. Če primerja delovno okoljo v obeh državah, kot največjo razliko izpostavi odnos do zaposlenih in med njimi, pa tudi sam odnos do dela.

"Pomembno je, da so zaposleni zadovoljni na delovnem mestu. Ozračje je dosti bolj sproščeno, čeprav to ne pomeni, da se dela manj," razlaga programer. "Veliko je tudi svobode, v smislu, kako bomo kaj naredili. Po drugi strani imam občutek, da so zaposleni tu bolj motivirani in da radi delajo."

Jure meni, da lahko mladi na Novi Zelandiji dosti lažje dobijo zaposlitev kot v Sloveniji, a le če so pripravljeni delati. Pri tem misli na domačine, prišleki imajo malce več težav pri iskanju prve zaposlitve, "pri iskanju druge pa so že v enakem položaju kot domačini".

Največ povpraševanja je po tehničnem kadru, inženirjih vseh vrst in zdravstvenih delavcih. "Verjetno tako kot marsikje drugje po svetu," sklepa Jure, ki poudarja vrednost izkušenj.

Cene nepremičnin v Aucklandu so zelo visoke. Najemnine lahko dosežejo tudi več tisoč evrov na teden.

Privlačno razmerje med delom in prostim časom

Cene nepremičnin se razlikujejo, odvisno od predela mesta. Jure z družino živi v hiši, ki sta jo z ženo kupila pred dvema letoma. 

Jureta je v Avstralijo in na Novo Zelandijo vleklo predvsem zaradi sproščenega življenjskega sloga ter dobrega razmerja med delom in zasebnim življenjem, prostim časom.  Ena od sosesk v predmestju Aucklanda.

S prvimi Slovenci, ki živijo na Novi Zelandiji, se je srečal šele po več kot enem letu. Zdaj jih je tam že kar nekaj in se tudi redno družijo. Vsakdanje življenje se ne razlikuje dosti od slovenskega. Čez teden se hodi v službe, otroci so v vrtcih in šolah. Konci tedna so namenjeni dnevnim izletom, nakupovanju, druženju in zabavi.

Se bo vrnil v Slovenijo?

Severni Primorec na Novi Zelandiji za zdaj še ne načrtuje, da bi se z družino preselili, saj mu novozelandski življenjski slog ustreza. A tega ne izključuje.

"Delo, ki ga trenutno opravljam, mi zelo ustreza. Všeč mi je bližina morja, raznolikost pokrajine – veliko je priložnosti za dnevne izlete. Vreme je ugodno, ni ne prevroče ne premrzlo. Ljudje so zelo prijazni. In še bi lahko našteval," lepe plati življenja na Novi Zelandiji opisuje Jure Flander. Največja slabost je velika oddaljenost od Slovenije.

 

Maya in Jernej živita na Južnem otoku, v mestecu Wanaka. Od tam tudi vodita podjetje, ki ga poznajo predvsem njuni rojaki.

Na Južnem otoku Nove Zelandije, v mestecu Wanaka, že četrto leto živita Maya in Jernej Novak Sever.

Za selitev sta se odločila zaradi dela. Jernej, ki je po izobrazbi strojni inženir, je imel delo zagotovljeno, Maya, doktorica veterinarske medicine, pa je pustila službo in šla z njim. Ko je padla odločitev za selitev, sta v šestih tednih uredila vse potrebne dokumente in odpotovala.

Maya in Jernej sta avtorja dveh veganskih kuharskih knjig, hkrati pa svetujeta in pomagata ljudem, ki so se odločili za spremembo prehranjevalnih navad.

Z Nove Zelandije vodita slovensko podjetje

Jernej kot inštruktor padalstva dela več in tudi zasluži dosti več, kot bi v Sloveniji. Z Mayo imata tudi podjetje MayJer, sta avtorja spletnega programa Hrana plus, napisala pa sta tudi dve veganski kuharski knjigi, 88 prigod v kuhinji in 55 presnih prigod.

Maya od doma vodi podjetje, svetuje in pomaga ljudem, ki so se odločili za spremembo prehranjevalnih in življenjskih navad. Pravi, da je vodenje podjetja na Novi Zelandiji veliko bolj preprosto, kot če bi kot samostojna podjetnica delala v Sloveniji.

Veliko dela z urejanjem dokumentov, vzemite si tri mesece

Največ informacij sta pred odhodom našla na spletni strani novozelandskega imigracijskega centra (Immigration NZ). Nasvetov Slovencev, ki so že živeli na Novi Zelandiji, nista iskala, sta pa morala v zelo kratkem času urediti zdravniške preglede za delovni vizum in potrdila o nekaznovanosti. Svetujeta, da si bodoči popotniki, ki želijo na Novi Zelandiji ostati in delati dlje časa, za urejanje potrebnih dokumentov vzamejo tri mesece.

 

Priložnosti za delo je veliko, odvisno od poklica in kraja

"Če imate primerno ponudbo za delo ali iskan poklic, potem brez strahu – gotovo se da tukaj bolje živeti."

"Priložnosti za delo je najbrž tukaj več, odvisno seveda od poklica in kraja, kjer živiš," nadaljuje slovenski par. Zdi se jima, da mladi na Novi Zelandiji lažje najdejo delo. Glavni razlog vidita v tem, da niso tako navezani na študijsko smer in izobrazbo. Tako je povsem običajno, da se izučijo obrti ali se prešolajo, če želijo zamenjati poklic.

Mesto Wanaka ob istoimenskem jezeru je že nekaj let dom slovenskega para, ki se za zdaj še ne namerava vrniti v domovino.

Kmalu do novozelandskega državljanstva

Ko gre za stroške bivanja, je Nova Zelandija dražja kot Slovenija. Tako v Wanaki povprečna najemnina za hišo z dvema ali tremi spalnicami znaša od tisoč do 1.200 evrov na mesec. "Sosednji Queenstown je še dražji, prav tako mesta, kot je Auckland, so pa bolj osamljeni kraji tudi malo cenejši," opisujeta zakonca in podjetnika, ki sta trenutno v postopku pridobivanja stalnega prebivališča.

Ko ga pridobita, ne bosta več vezana na Jernejev delovni vizum. Tako bosta lahko, pod pogojem, da na Novi Zelandiji živita vsaj šest mesecev na leto, po štirih letih dobila tudi novozelandsko državljanstvo.

"Manj je posedanja in kofetkanja, ni redko, da imajo ljudje dve ali tri službe. Ni klasičnega službenega življenja od ponedeljka do petka."

Kljub čudoviti pokrajini, po kateri Nova Zelandija slovi, Maya kritično opozori na mačehovski odnos Novozelandcev do narave.

Preprosto poslovno življenje, manj stresa

"Všeč nama je, kako preprosto je poslovno življenje in da se na splošno živi z dosti manj stresa," pravi Maya, a dodaja, da jo kljub vsemu lepemu velikokrat zmoti novozelandski odnos do narave.

"Država se sicer promovira kot izjemno zelena, vendar jo, kmetijsko in gozdarsko, zelo zlorabljajo z intenzivno pridelavo, umetnimi gnojili in škropivi, kar se odraža tudi v odnosu do vrtnarjenja – škropijo vsak plevel."

Novak Severjeva za zdaj ostajata na Novi Zelandiji, saj imata tam boljše pogoje tako za podjetje kot za življenje. Stike s Slovenijo ohranjata tudi s poslom, saj so spletni program in kuharski knjigi napisani v slovenščini. Prek spleta imata redne stike s svojimi bralci, za domače pa je tu tudi Skype.

Matic Mlinar na Novi Zelandiji živi že peto leto. Pravi, da je tam priložnosti za mlade veliko več, ceni pa tudi sproščen, a profesionalen odnos na delovnem mestu.

Matic Mlinar je 33-letni inženir računalništva in informatike iz Žirov, ki že štiri leta živi v Aucklandu. Na  njegov odhod na Novo Zelandijo je vplivalo več dejavnikov. Želja po potovanju, novih doživetjih, spoznavanju drugačnih krajev in ljudi, nenazadnje pa tudi deskanju in življenju ob oceanu ... Vse to je Matica vleklo na drugi konec sveta.

Na pot se je pred štirimi leti odpravil s prijateljem Brankom. Njun prvotni načrt je bil en mesec potovati po Avstraliji, nato oditi na Novo Zelandijo in tam poiskati delo. Na koncu sta v deželi tam spodaj preživela tri mesece, na Novo Zelandijo pa odrinila, tik preden jima je potekel avstralski turistični vizum.

Vsak prosti trenutek s kolegi izkoristijo za raziskovanje dežele in športne aktivnosti. Nova Zelandija je raj za navdušence nad vodnimi športi. Priložnosti za delo več kot v Sloveniji

Na Novi Zelandiji je takrat že živel njun prijatelj in sošolec s fakultete Jure Flander, ki jima je pred tem opisoval svoje dobre izkušnje s to deželo. Tudi Matic meni, da je na Novi Zelandiji priložnosti za delo več kot v Sloveniji. Razlogi? Večji trg in več uspešnih velikih podjetij. Delo je iskal na portalu za iskanje kadrov. Takoj, ko je odprl profil, so ga kadrovske agencije začele vabiti na razgovore.

 

 

 

Ob popoldnevih in koncih tedna pozabiš na službo

Matic je razvijalec programske opreme za pametne telefone. Če delovne razmere v panogi informacijskih tehnologij primerja s tistimi v Sloveniji, so novozelandske neprimerljivo boljše. Delovni teden je enak kot v Sloveniji – pet dni po osem ur. "A v nasprotju s Slovenijo, kjer na delo popoldne in ob koncih tedna nisem mogel pozabiti, lahko tu delo popolnoma odmislim. Popoldneve in konce tedna imaš lahko samo zase," opisuje Matic.

Na supu ali deski je pogosto še pred službo. Profesionalnost, spoštovanje, pozitivna motivacija

Negativne motivacije pri delu ne poznajo. ''V vsem tem času se mi še ni zgodilo, da bi kdo uporabljal besede kot na primer: 'Kako pa to, da tega ne znaš', kaj šele, da bi se kdo razburil. Na delovnem mestu je več profesionalnosti, spoštovanja, prijaznosti, pozitivne motivacije. Zato rad hodim na delo in ga gotovo tudi bolje opravljam, kot sem ga v Sloveniji. Zadovoljen sem jaz in ljudje okoli mene.''

Višje plače, nižji davki

Opaža tudi, da so delovna mesta na Novi Zelandiji bolj specializirana, v Sloveniji pa imamo pogosto občutek, da je treba znati vse. Pri plačilu tudi ni dodatkov za malico in potne stroške – plače so dobre in jih ni treba dvigovati z raznimi dodatki in subvencijami. Matic pravi, da so plače v IT-sektorju približno dvakrat višje kot v Sloveniji. "Pri tem je seveda treba omeniti, da to ne velja za bruto plače, ampak za neto plače. Davki so tu namreč dosti nižji kot v Sloveniji."

Slovenska košarkarska ekipa na Novi Zelandiji se imenuje po slovenskem gorskem očaku Triglavu. Zjutraj pred službo še na valove

Slovenski programer v Aucklandu in okolici uživa predvsem zaradi neposredne bližine oceana. Tako gre pogosto deskat ali supat še pred službo, še pogosteje pa po končanem delovniku.

"Tu je toliko mladih Slovencev, da se mi včasih zdi, kot da sem v neki podaljšani Sloveniji. Večinoma se družim samo s Slovenci, več uporabljam slovenski kot angleški jezik," opisuje Matic, ki si teden zapolni z različnimi aktivnostmi. 

"Imamo tudi slovensko košarkarsko ekipo Triglav in vsak teden tekmo. Med koncem tedna, če so le dobre razmere, gremo deskat."

Ne čakajte, samo pojdite!

Matic na Novi Zelandiji ne namerava ostati za vedno, čeprav bo letos postal stalni rezident. Tako bo lahko državo zapustil za dlje časa (tudi več let) in se na primer vrnil v Slovenijo, s tem pa ne bo izgubil pravic za življenje in opravljanje dela na Novi Zelandiji.

Morda se na rodno grudo vrne že letos, a dežela na drugem koncu sveta se mu še vedno zdi odlična. Mladim in vsem, ki želijo preizkusiti življenje na tujem, zato polaga na srce:

"Ne čakajte, samo pojdite! Najbolje bi bilo, da bi vsi mladi Slovenci za nekaj časa odšli v tujino, po vrnitvi pa bi polni idej in izkušenj spreminjali stvari na bolje v Sloveniji."

Matjaž Cvek je načrtoval enoletno avanturo po Novi Zelandiji, zdaj pa je tam že tretje leto. O vrnitvi v Slovenijo za zdaj ne razmišlja, saj ga je dežela navdušila.

Matičev kolega in sodelavec na Novi Zelandiji je tudi Matjaž Cvek, elektroinženir iz Tržiča, ki v podjetju Snampcomms dela kot sistemski administrator. V Aucklandu živi dve leti.

Z mislijo, da bi nekaj časa živel nekje resnično daleč, se je Matjaž poigraval že vso študentsko obdobje. A je sanjaril predvsem o Avstraliji. Ker počitniški delovni vizum za to deželo Slovencem takrat še ni bil na voljo, je po novici prijatelja, da se odpravlja na Novo Zelandijo, o deželi še južneje začel razmišljati tudi sam.

Načrtoval avanturo, ostal za nedoločen čas

Sprva je načrtoval, da bo njegovo enoletno bivanje le avantura, prepredena z občasnim delom, a se mu je, tako kot mnogim drugim, ta načrt sesul. V nekaj boljšega. "Po dveh letih sem še vedno tu in bom še kar nekaj časa ostal," pravi Matjaž.

Iskal je priložnostna dela, zato se je kmalu po prihodu na Novo Zelandijo odpravil iz mesta na podeželje. V kraju Taurangi je dobil delo v nasadu kivijev. Čeprav je bilo delo, ki je trajalo od 10 do 12 ur na dan, naporno, je bila izkušnja lepa, družba pa odlična.

Matic Mlinar, ki je takrat že živel in delal v Aucklandu, je Matjažu povedal za srečanje Slovencev ob slovenskem kulturnem prazniku. Odločil se je za triurno vožnjo v Auckland in spoznal na otočju živeče rojake. To se je pozneje, kot pravi, izkazalo za eno najboljših potez v njegovem življenju.

Matic in Matjaž pred sedežem računalniškega podjetja, kjer delajo kar trije Slovenci.

Ko je na Novi Zelandiji tvoj šef ... Slovenec

"Na svoje začudenje sem na tej tradicionalni slovenski večerji poleg nekaj že skoraj pozabljenih znancev srečal tudi svojega bodočega šefa. Podjetje, kjer dela kot menedžer, je ravno v tem času iskalo kader z mojo izobrazbo in po krajšem pogovoru sva se dogovorila za razgovor.

Kljub dobrim obetom si takrat nikakor nisem mislil, da bom že samo čez nekaj dni zaposlen v računalniškem podjetju," pot do svoje prve redne zaposlitve na Novi Zelandiji opisuje Matjaž. Pozneje se mu je pridružil še Matic, tako da zdaj v podjetju SnapComms delajo kar trije Slovenci.

"Ko se enkrat izkažeš, naredijo vse, da ne odideš drugam"

Urnik je fleksibilen, na delo prihajajo enkrat do desete ure dopoldne. Težave se rešuje umirjeno, pritiska vodstva na zaposlene skorajda ni. Tudi zato, ker na Novi Zelandiji zelo cenijo izobražen kader. Zaradi oddaljenosti otoka od preostalega sveta izobražencev na veliko področjih zelo primanjkuje. ''Ko se enkrat izkažeš, naredijo vse, da ne odideš drugam," pripoveduje Matjaž. Daljši dopust, pogajanja o plači in možnost hitrega napredovanja so le nekatere sladkosti novozelandskega delovnega okolja.

Matjaž pritrjuje pregovorni prijaznosti domačinov.

In seveda, sproščeni delovni petki. Nekaj povsem običajnega je namreč, da si vsa ekipa po drugi uri popoldne privošči kakšno pivo, enkrat mesečno pa pripravijo tudi druženje ob dobrotah z žara.

Multikulturnost brez rasizma in homofobije

Sestava zaposlenih je izrazito multikulturna. "Zanimivo je delati s sodelavci, ki prihajajo iz vseh delov sveta, tako da lahko mimogrede, prek dnevnega druženja, spoznavaš tuje kulture in navade," je navdušen Matjaž. Kljub izraziti multikulturnosti rasizma in homofobije (vsaj v Aucklandu) ni čutiti, ljudje sprejemajo drug drugega. "Kiviji so pregovorno prijazni in lahko potrdim, da to drži."

Dežela priložnosti

"Nova Zelandija je dežela priložnosti. Omogoča ti razvoj in te pri tem spodbuja."

Od morskih valov do gorskih vršacev v le nekaj urah - tudi to je Nova Zelandija.

Ta miselnost se odraža tudi med družbo, čutiti je več pozitivne energije in manj stresa, ljudje so zadovoljni s svojim življenjskim standardom.

K temu pripomore tudi prelepa narava. Na enem mestu tako obiskovalec ali domačin najde nešteto neokrnjenih plaž, pragozd in alpska gorovja. Narava ponuja izjemne trase in kotičke za športne dejavnosti – od deskanja na valovih, jadranja, gorskega kolesarstva do zimskih športov.

Pa novozelandski minusi?

Muhasto vreme, drago šolanje in astronomske cene nepremičnin v Aucklandu, našteva Matjaž. Pa oddaljenost od doma. Zaradi lege na drugem koncu zemeljske oble res ne moreš kar skočiti čez konec tedna domov, v Slovenijo, zato domotožje večkrat potrka na vrata. Družba Slovencev na drugem koncu sveta tako pride še kako prav.

Kaj pa slabosti življenja na Novi Zelandiji? Med drugim Matjaž omeni tudi muhasto vreme. A ob takem prizoru človeka sploh ne moti, če pada dež, kajne?

Kaj bi dal za domače babičino kosilo!

Med novozelandske slabosti Matjaž prišteva tudi hrano. "Nova Zelandija praktično nima kulinarične kulture. Poleg znanih mesnih pit in ocvrtega krompirčka večinoma dominirajo azijske in indijske menze oziroma 'food courti'. Dokler nisem prišel sem, se nisem zavedal raznolikosti in kakovosti slovenske hrane," opisuje Tržičan in doda: "Kaj bi zdaj dal za eno dobro domače kosilo od babice!"

Kot sklene mladenič, ki je dom v Tržiču za nekaj let zamenjal za Novo Zelandijo:

"Kljub težjemu začetku je vsekakor vredno poskusiti. Vrneš se z razširjenimi obzorji, poln novih (lepih in manj prijetnih) doživetij in prijateljstev."