Sreda, 8. 11. 2023, 15.03
1 leto, 1 mesec
Vse, kar ste si vedno želeli vedeti o Izraelu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,01
Izrael je država, ki ji že od njenega nastanka leta 1948 obstoj med arabskimi sosedi zagotavlja močna vojska.
Izrael je zelo razdeljena država. Pri tem ne obstajajo samo nasprotja med judovskim in arabskim prebivalstvom. Velika nasprotja so tudi znotraj judovskega prebivalstva, in sicer med sekularnimi Judi in verskimi sionisti, ki težijo k teokratski ureditvi države. Mnenja so razdeljena tudi glede politike do Palestincev.
Ko je najbolj znani slovenski filozof Slavoj Žižek pred tedni grajal izraelsko vladajočo politiko na Frankfurtskem knjižnem sejmu, se je skliceval tudi na najbolj znanega izraelskega zgodovinarja Juvala Noaha Hararija. Ta je namreč eden od najbolj glasnih in vidnih nasprotnikov pravosodne reforme izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki po mnenju kritikov judovsko državo pelje v nekakšno versko diktaturo.
Najbolj desna vlada v izraelski zgodovini
Netanjahu, ki vodi nacionalno-konservativni Likud, je po volitvah leta 2022 oblikoval koalicijo z goreče protiarabsko usmerjenimi verskimi sionisti in strankami, ki predstavljajo ultraortodoksne Jude (tako aškenaške kot mizraške Jude).
Ta vlada, ki je veljala za najbolj desno usmerjeno vlado v izraelski zgodovini (po napadu 7. oktobra se je spremenila, ker je vanjo vstopila bolj zmerna stranka Benija Ganca), je predlagala pravosodno reformo, ki predvideva oslabitev izraelskega vrhovnega sodišča pri nadzoru v knesetu sprejetih zakonov.
Množični protesti sekularnih Izraelcev
Izrael je država, ki nima ustavnega sodišča, prav tako nima dvodomnega parlamenta ali zvezne ureditve, kar pomeni, da razen vrhovnega sodišča nima varovalk, ki bi zagotavljale t. i. ravnovesja in zavore (ang. checks and balances). Ta odločitev je na ulice spravila množice sekularnih, liberalno usmerjenih Izraelcev, ki prihajajo zlasti iz vrst aškenaških Judov.
Videoposnetek o političnih razlikah med Aškenazi in Mizrahi:
Aškenaški Judje ali Aškenazi so Judje, ki so evropskega izvora in katerih materni jezik je (bil nekdaj) jidiš (neke vrste nemško narečje). So glavni ustanovitelji države Izrael. V prvih desetletjih izraelske države so bili večinoma socialistično usmerjeni in le manjši del je bil desno usmerjen (ta desni del sekularnih sionistov je bil predhodnik Likuda).
Premožni evropski Aškenazi in revni orientalski Mizrahi
Po ustanovitvi Izraela leta 1948 je vanj iz muslimanskih držav pribežalo ali se preselilo nekaj sto tisoč mizraških (vzhodnjaških oziroma orientalskih) Judov. Bolj podrobno se Mizrahi delijo še na "prave" Mizrahe in Sefarde oziroma sefardske Jude. Ti zadnji so potomci Judov s Pirenejskega polotoka, ki so v 15. stoletju zaradi preganjanja prebežali v islamski svet (Otomansko cesarstvo).
Aškenaški oziroma evropski Judje so predstavljali vrhnji sloj oziroma bolj premožni del izraelske družbe, medtem ko so mizraški Judje imeli slabši socialni položaj. Te ostre razlike med Aškenazi in Mizrahi kljub mešanju med njimi (petina izraelskih Judov naj bi bilo zdaj aškenaško-mizraškega rodu) še vedno niso popolnoma zbledele. Mizraška kultura je zaradi njihovega izvora prežeta z arabskimi.
Likud s pomočjo Mizrahov Izrael premakne na desno
Glasove med Mizrahi je načrtno nabirala desna stranka Likud pod vodstvom Menahema Begina. In prav po zaslugi Mizrahov je Likud, ki ga sicer vodijo Aškenazi, kot je Netanjahu, leta 1977 prvič prevzel oblast v Izraelu. Konec politične hegemonije socialističnih in liberalnih sionistov ter pomik Izraela proti desni sta torej v veliki meri posledica povečanja politične moči prebivalcev Izraela, ki imajo korenine v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.
"Nekega večera na večerji v Jeruzalemu leta 1977 sem slišal mladega Izraelca govoriti o Arabcih z izrazi, zaradi katerih mi je zaledenela kri. 'V naslednji vojni,' je dejal, 'moramo Palestince za vedno spraviti z Zahodnega brega.'" Tako se je britanski zgodovinar Max Hastings leta 2009 v Guardianu spominjal zdajšnjega izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. Netanjahu, ki je za številne v Izraelu najbolj odgovoren na izraelsko nepripravljenost na napad Hamasa 7. oktobra, je velik nasprotnik ideje o dveh državah – Izraelu in Palestini. V skladu z načelom deli in vladaj je dolga leta igral na karto razkola med islamističnim Hamasom, ki je leta 2007 zavladal v Gazi, ter bolj sekularnim Fatahom, ki ima prevlado med Palestinci na Zahodnem bregu. Zato naj bi vse do 7. oktobra dajal neke vrste potuho Hamasu.
Aškenaški Judje so tako po volitvah leta 1977 izgubili samoumevno politično hegemonijo, so pa še vedno imeli veliko prevlado v medijih, sodstvu, kulturnih ustanovah in na univerzah.
Sekularni Judje, verski sionisti in ultraortodoksni Judje
Poleg delitve na Aškenaze in Mizrahe je v Izraelu pomembna delitev na sekularne Jude, verske sioniste in ultraortodoksne Jude. Prva skupina, ki ima večinoma aškenaške korenine, je ustanovila judovsko državo. So t. i. sekularni sionisti. Volijo večinoma leve in liberalne stranke, kot so Obstaja prihodnost (Ješ Atid), Gancevo Narodno enotnost, laburistično stranko in Merec. Desni sekularisti imajo na izbiro Likud, rusko govoreči sekularni Judje pa stranko Naš dom Izrael (Jisrael Beiteinu).
Ultraortodoksni Judje so t. i. haredi Judje, to so Judje, ki se strogo držijo verskih zapovedi (del haredov so tudi hasidi). Zanimivo je, da je del haredov tudi protisionistično usmerjen, ker imajo leta 1948 ustanovljeni Izrael za sekularno tvorbo. Tako ni nič nenavadnega, če v haredski jeruzalemski četrti Mea Šearim naletimo na palestinsko zastavo.
Demografska krepitev ultraortodoksnih Judov
Ultraortodoksni Judje le redko opravljajo vojaške obveznosti in se skoraj v celoti posvečajo preučevanju verskih tekstov. So bolj kot ne na plečih izraelske socialne države in imajo statistično nizek bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca. Imajo pa družine z veliko otroki (statistično povprečje je 6,5 otroka na žensko), kar je pomemben demografski podatek za dolgoročen obstoj Izraela.
Videoposnetek o jeruzalemski soseski Mea Šearim, v kateri so tudi propalestinski ultraortodoksni Judje:
Kar 60 odstotkov haredi Judov je mlajših od dvajset let, v povprečju pa je toliko starih 31 odstotkov prebivalcev Izraela. Leta 2022 je v Izraelu živelo 1,28 milijona haredi Judov (leta 2009 750 tisoč), 6,33 milijona drugih Judov (66 odstotkov) in 2,04 milijona Arabcev (21 odstotkov). Haredi Judje predstavljajo 13,3 odstotka prebivalstva Izraela, leta 2030 naj bi predstavljali 16 odstotkov, leta 2033 naj bi dosegli število dva milijona.
Po podatkih izraelskega urada za delo je bil leta 2017 bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca v Izraelu 38.263 ameriških dolarjev (preračunano iz izraelskih šeklov, op. p.). Če pogledamo po različnih slojih izraelske družbe, pa so podatki takšni: neultraortodoksni Judje imajo 48.912 dolarjev BDP na prebivalca, izraelski Arabci 17.627 dolarjev in ultraortodoksni Judje 15.188 dolarjev. Ultraortodoksni Judje so torej v povprečju revnejši od v Izraelu živečih Arabcev. Ne preseneča, da je stopnja revščine med ultraortodoksnimi Judi 44-odstotna, medtem ko je izraelsko povprečje pri 22 odstotkih.
Vir za haredi Jude: objave britanskega zgodovinarja Adama Tooza na spletni platformi Substack ter Gilad Malah in Lee Cahaner, Report on Annual Statistical Ultra-Orthodox (Haredi) Society in Israel 2022 (sl. Poročilo o statističnih podatkih o ultraortodoksnih Judih v Izraelu v letu 2022).
Netanjahujevi zavezniki pri spodkopavanju sekularnega Izraela
Ultraortodoksne Jude (tiste, ki hodijo na volitve) predstavljata stranki Šas, kar je okrajšava za Varuhe tore (to stranko volijo mizraški in sefardski Judje), in Združeno judovstvo tore (aškenaški Judje). So zavezniki Netanjahuja.
Verski sionisti predstavljajo približno deset odstotkov izraelskega prebivalstva. V 90. letih preteklega stoletja, ko je eden od njihovih pripadnikov, Jigal Amir, umoril takratnega izraelskega premierja Jicaka Rabina, so predstavljali nekakšno nevarnost za družbo, zdaj pa imajo vse večji vpliv. Njihovi pripadniki so prišli na vrh Mosada in Šin Beta, velik vpliv imajo tudi v vojski in policiji. Menda je četrtina izraelskih častnikov privržencev verskega sionizma. Tudi načelnik generalštaba izraelske vojske Herci Halevi (na fotografiji) je privrženec verskega sionizma in prvi nesekularni Jud na čelu izraelske vojske.
Verski sionisti (imenovani tudi verski nacionalisti) so nekaj vmes med sekularnimi in ultraortodoksnimi Judi. Držijo se judovskih verskih zapovedi, a ne težijo k odmaknjenosti od zunanjega sveta kot ultraortodoksni Judje. Med njimi so številni naseljenci na okupiranem Zahodnem bregu.
Verski sionisti na Zahodnem bregu
So oboroženi civilisti in imajo pogosto konfliktne odnose s tamkajšnjimi Palestinci. Za njihovo varnost na Zahodnem bregu pred napadi Palestincev je potrebnih veliko izraelskih vojakov. Zaradi tega naj bi primanjkovalo vojakov za varovanje meje z Gazo, kar je bilo 7. oktobra usodno.
Verske sioniste predstavlja več strank. Poleg Likuda med drugim Verska sionistična stranka (vodi jo Aškenaz Bezalel Smotrič) in Judovska moč (Ocma Jehudit) Itamarja Ben Gvira, ki je mizraški Jud. Oba sta nezakonita naseljenca na Zahodnem bregu (ime je dobil, ker je zahodni breg reke Jordan, op. p.) in ministra v zdajšnji izraelski vladi.
Verski sionisti bi radi teokratski Izrael brez Palestincev
Verski sionisti so ostro protiarabsko usmerjeni in bi Palestince najraje spodili z Zahodnega brega (sami mu rečejo Judeja in Samarija) in iz Gaze. Kritiki jim očitajo, da poskušajo iz Izraela narediti versko oziroma mesijansko diktaturo.
Privrženci verskega sionizma so gonilna sila naseljevanja judovskega prebivalstva na Zahodnem bregu, ki mednarodnopravno ni del Izraela. Na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu naj bi živelo več kot 730 tisoč judovskih naseljencev, ki so volilna baza versko sionističnih strank. Naseljenci so pogosto v konfliktih s palestinskim prebivalstvom. Na fotografiji: privrženci verskega sionizma, oboroženi z avtomatskim orožjem, maja 2021 patruljirajo po izraelskem mestu Lod. V tem mestu, ki je na ozemlju Izraela, ima po močno arabsko manjšino, so maja 2021 izbruhnili spopadi med Judi in Arabci.
Tudi zdaj že nekdanji izraelski minister za judovsko dediščino Amihai Elijahu, ki je grozil Gazi z uporabo jedrske bombe, je nezakoniti naseljenec na Zahodnem bregu in član Ben Gvirove verskosionistične Judovske moči. Po 7. oktobru se maščevalno nasilje naseljencev nad Palestinci stopnjuje, zaradi česar je celo izraelska notranja varnostna služba Šin Bet opozorila, da bi to lahko povzročilo destabilizacijo Zahodnega brega.
Kibuci, ki so bili na udaru Hamasa
Zanimivo je, da so prebivalci kibucev na jugu Izraela v puščavi Nedžev, ki so bili 7. oktobra na udaru islamističnega Hamasa, bolj kot ne sekularno usmerjeni. Med prebivalci teh kibucev je tudi veliko političnih nasprotnikov Netanjahuja in njegove pravosodne reforme. Prav tako je med njimi zagotovo več zagovornikov miru s Palestinci kot med verskimi sionisti v nezakonitih naselbinah na Zahodnem bregu, ki se večkrat znašajo nad Palestinci.
Med prebivalci kibucev, ki so bili tarča terorističnih napadov Hamasa 7. oktobra, sta bila tudi stric in teta zgoraj omenjenega izraelskega zgodovinarja in levičarskega političnega aktivista Hararija. Preživela sta, ker sta se skrila, ko so hamasovci hodili od hiše do hiše in ubijali sosede, piše britanski medij Guardian.
Harari šokiran nad odzivom dela levice
Harari je bil zato šokiran nad delom levice v ZDA in Evropi, ki ne samo, da ne obsoja Hamasa, ampak vso odgovornost prelaga na Izrael. 47-letni Harari je tudi dejal, da imajo mirovni aktivisti v Izraelu občutek, da so jih domnevni zavezniki (na ameriški in evropski politični levici, op. p.) zapustili in izdali.
"Položaj palestinskega prebivalstva je grozljiv, vendar je vsaj jasno, da Izrael ne namerava ubiti čim več civilistov. Ni tisto, kar je storil Al Asadov režim v Homsu in Alepu. Edina rešitev bo prišla, ko ne bo samo Hamas razorožen, temveč bo palestinsko ljudstvo imelo nekakšno alternativno prihodnost," je prepričan Harari.
