Sobota, 27. 5. 2023, 22.11
1 leto, 5 mesecev
Usodni dan za bojevnika proti globoki državi, ki je postal avtokrat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,27
Recep Tayyip Erdogan Turčiji vlada že dve desetletji.
Turki bodo v nedeljo odločali, kdo jim bo vladal prihodnjih pet let – dozdajšnji predsednik, islamist Recep Tayyip Erdogan, ali njegov izzivalec, socialdemokrat Kemal Kilicdaroglu. Bodo te volitve končale dvajsetletno Erdoganovo vladavino ali pa jo bodo podaljšale vsaj za nadaljnjih pet let?
V prvem krogu, ki je bil 14. maja, je 69-letni islamist Recep Tayyip Erdogan dobil 49,5 odstotka glasov, njegov socialdemokratski izzivalec, 74-letni Kemal Kilicdaroglu, pa 44,9 odstotka. Na tretje mesto se je uvrstil nacionalist Sinan Ogan s 5,2 odstotka glasov.
Nacionalisti kot jeziček na tehtnici
Prav Oganovi volivci bodo v drugem krogu jeziček na tehtnici. Ogan je pred drugim krogom sicer podprl Erdogana, toda glavna stranka koalicija, ki je podpirala Ogana v prvem krogu, Stranka Zmage, je pred drugim krogom podprla Kilicdarogluja. Ta naj bi v nasprotju z Erdoganom, ki spodbuja prihod beguncev v Turčijo, te izgnal v njihove izvorne države.
Javnomnenjske ankete dajejo prednost Erdoganu, čigar blok strank je 14. maja na parlamentarnih volitvah (te so bile skupaj s prvim krogom predsedniških volitev) tudi osvojil večino sedežev v turškem parlamentu.
Erdoganov politični vzpon
Če bo v nedeljo poražen, bo to verjetno konec Erdoganove politične kariere, ki se je začela strmo vzpenjati leta 1994, ko je postal istanbulski župan. Tedaj je bil Erdogan član islamistične Stranke blaginje, ki jo je vodil Necmettin Erbakan.
Recep Tayyip Erdogan je bil med letoma 1994 in 1998 istanbulski župan. Rodil se je sicer v mestu Güneysu ob Črnem morju v konservativni muslimanski družini, a se je že kot otrok s starši priselil v neko revno delavsko sosesko v Istanbulu. Na fotografiji: Erdogan leta 1994.
Ta je bil med junijem 1996 in junijem 1997 prvi islamistični premier v sodobni Turčiji, ki jo je po prvi svetovni vojni ustanovil Mustafa Kemal Atatürk. Erbakan je po enem letu odstopil z oblasti zaradi pritiskov vojske, ki je bila desetletja porok kemalistične ureditve Turčije in je preprečevala preveliko vlogo islamistov (pa tudi marksistov) v maloazijski državi.
Erdogan v zaporu
Varuhi sekularne Turčije so leta 1999 udarili tudi po Erdoganu, ki je moral zaradi spodbujanja verskega sovraštva, ker je citiral neko sporno pesem, v zaporu preživeti štiri mesece. Erdogan, ki ga je na prestajanje zaporne kazni pospremil konvoj dva tisoč vozil z njegovimi privrženci, je leta 2001 ustanovil novo islamistično stranko – Stranko za pravičnost in razvoj (AKP).
Ta stranka je bila prepričljiva zmagovalka turških parlamentarnih volitev leta 2002. A Erdogan ni mogel postati premier takoj po volitvah, ampak šele spomladi 2003, saj so morali najprej odpraviti prepoved političnega delovanja, ki je bila posledica zgoraj omenjene sodbe.
Previdni Erdogan noče ujeziti generalov
Erdogan je bil prva leta na oblasti veliko bolj previden kot Erbakan, saj ni hotel ujeziti vsemogočne vojske. Zato se je predstavljal kot zmerni islamist oziroma kot nekakšen islamski demokrat, ki zna uskladiti islam in demokracijo. Dajal je tudi vtis politika, ki ga zanima predvsem gospodarski razvoj, in prav tukaj mu je sprva šlo vse gladko.
Varuhi Atatürkove dediščine so bili generali, ki so med drugim leta 1999 prisilili prva islamističnega predsednika vlade Necmettina Erbakana k odstopu. Premeteni Erdogan je bil zato prva leta na oblasti zelo previden do turške vojske. Šele v drugem mandatu se je odločil za obračun z visokimi častniki, ki so nasprotovali njegovi razgradnji sekularne Turčije. Julija leta 2016 ga je del vojske z državnim udarom poskušal vreči s prestola, a je poskus klavrno spodletel. Na fotografiji: Erdogan z vrhom turške vojske leta 2011 odhaja iz mavzoleja, v katerem je pokopan ustanovitelj sekularne Turčije Mustafa Kemal Atatürk.
Na čisto drugačne melodije pa je začel igrati po volitvah leta 2007, na katerih je njegova AKP spet prepričljivo zmagala. Udaril je po domnevni skrivnostni ultranacionalistični zarotniški skupini z imenom Ergenekon, katere pripadniki naj bi delovali v vojski in policiji.
Obračun z domnevno globoko državo in Atatürkovo dediščino
Sojenja domnevnim članom skupine Ergenekon, ki naj bi bila del t. i. globoke države, so se začela leta 2008. Leta 2012 je pred sodnike moral stopiti tudi nekdanji načelnik turškega generalštaba Ilker Basbug. V času obračuna z domnevno tajno organizacijo Ergenekon so aretirali in pozneje zaprli tudi številne novinarje, ki so zagovarjali sekularno Turčijo.
Obenem je Erdogan vse bolj razgrajal temelje sekularne Turčije, ki jo je leta 1923 vzpostavil Mustafa Kemal Atatürk. Ena od Erdoganovih glavnih tarč je bila odprava prepovedi nošenja muslimanskih naglavnih rut v javnih ustanovah, ki je bila nenapisano pravilo od ustanovitve turške republike, v 80. letih prejšnjega stoletja, ko se je v Turčiji začel pojavljati islamizem, pa je bila tudi uvedena v zakonodajo: veljala je za študentke, učiteljice, sodnice, pravnice, poslanke v parlamentu …
Erdogan zaduši proteste in se spopada s stricem iz ozadja
V boju proti sekularizmu in t. i. globoki državi (katere del naj bi bil Ergenekon) je bil Erdoganov zaveznik tudi islamski pridigar Fethullah Gülen, ki od leta 1999 živi v ZDA. A ko se je Erdogan v letih 2010 in 2011 utrdil na oblasti, je začel preganjati tudi Gülenove privržence. Za Erdogana je tako Gülen postal nekakšen zlobni stric iz ozadja, ki poskuša s spletkami prevzeti oblast. Gülenove privržence je iskal tudi znotraj AKP in med vladnimi ministri.
Erdogan je v preteklih letih zelo odmaknil Turčijo od modela družbe, ki ga je po prvi svetovni vojni vzpostavil Atatürk. Simbol spora med islamisti in sekularisti v Turčiji je nošenje muslimanskih rut v javnih institucijah. Od leta 2010 je bila odpravljena prepoved nošenja muslimanske rute za študentke, sledila je odprava prepovedi za zaposlene v javni upravi, tudi za policistke. Oktobra 2013 so se v turškem parlamentu pojavile tudi prve poslanke stranke AKP z rutami na glavah. Na fotografiji: Erdogan in njegova žena Emina, ki v javnosti vedno nosi ruto.
Nova preizkušnja za Erdogana so bili množični protivladni protesti na istanbulskem trgu Taksim leta 2013, ki so bili nekakšen odmev t. i. arabske pomladi, množičnih protestov v arabskih državah. Proteste je Erdogan zadušil z uporabo policijskega nasilja.
Spodleteli vojaški puč in prehod v predsedniški sistem
Kljub temu je bil Erdogan še vedno priljubljen. Leta 2014 je tako zmagal na predsedniških volitvah. Julija 2016 je Turčija doživela poskus vojaškega državnega udara, usmerjenega proti Erdoganu, ki pa je klavrno spodletel in je zgolj še okrepil Erdoganovo oblast.
Leta 2017 je bil na referendumu izglasovan ustavni prehod Turčije iz parlamentarne v predsedniško demokracijo. Kot predsednik države je Erdogan postal tudi predsednik vlade. Za številne njegove privržence je bil prehod v predsedniški sistem obračun z globoko državo. Erdogan sam je govoril, da je predsedniški sistem nujen za obračun z birokratsko oligarhijo.
Novodobni sultan, ki poskuša okrepiti geopolitični vpliv Turčije
Leta 2018 je še drugič zmagal na predsedniških volitvah. Erdogan pa ni začel voditi ostrejše politike zgolj v notranji politiki, ampak je postajal vse bolj ambiciozen tudi v zunanji politiki, kjer je vodil t. i. neootomansko politiko, tj. politiko, ki naj bi iz Turčije naredila geopolitično vplivno državo, kot je bilo pred stoletji Otomansko cesarstvo.
Erdogan poskuša izvajati nekakšno neootomansko imperialno politiko, s katero želi okrepiti svoj vpliv v svetu. Pogosto se tudi sklicuje na zgodovino - na Otomansko cesarstvo in turška nomadska ljudstva, ki so v srednjem veku osvojila velik del evrazijskega prostora.
V sirski državljanski vojni je podpiral islamistične nasprotnike sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Turška vojska je v letih 2016, 2018 in 2019 celo zasedla dele sirskega ozemlja ob sirsko-turški meji, da bi preprečila oblikovanje kurdske države na severu Sirije.
Erdogan in migrantska kriza leta 2015
Vpletel se je tudi v državljansko vojno v Libiji. Erdoganova vojaška pomoč in svetovalci so bili odločilni, da je lahko Azerbajdžan jeseni leta 2020 porazil Armenijo. Svoje mišice je Erdogan napenjal tudi v smeri Evrope.
Leta 2015 je bila prav Turčija odskočna deska, od koder so se po t. i. balkanski poti proti bogatemu severozahodu Evrope vile dolge kolone beguncev in migrantov. Pozneje je privolil v strožji nadzor v zameno za evropski denar.
Javni besedni obračuni z evropskimi voditelji
Pogosto se je spuščal v besedne dvoboje z evropskimi voditelji. Trn v peti mu je na primer francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je velik podpornik Grčije, tradicionalne turške nasprotnice. Prav tako Erdogan poskuša turško diasporo v zahodni Evropi izkoristiti za širjenje turškega vpliva.
Odnos Erdoganove Turčije do Putinove Rusije je dvojen – po eni strani imata državi različne geopolitične interese v osrednji Aziji, Zakavkazju, Siriji in Libiji, po drugi strani pa ima Erdogan tudi po izbruhu vojne v Ukrajini tesne odnose z Vladimirjem Putinom in se ni pridružil protiruskim gospodarskim sankcijam.
Ko Nizozemska marca 2017 dvema turškima ministroma ni dovolila, da bi pred turškim ustavnim referendumom v okviru kampanje nagovarjala na Nizozemskem živeče Turke na množičnih shodih, je Erdogan Nizozemce žaljivo označil za fašiste in ostanke nacizma.
Tesni stiki s Putinovo Rusijo
Po izbruhu vojne v Evropi pa Zahod na čelu z ZDA jezi z dobrimi odnosi s Putinovo Rusijo in neuvedbo protiruskih gospodarskih sankcij. V koristi Putinove Rusije je tudi njegovo zaviranje vstopa Finske in Švedske v Nato. Pri Finski je popustil, pri Švedski (še) ne.
Kaj pa njegov tekmec Kilicdaroglu? Če se je Erdogan rodil v Istanbulu, je voditelj turške socialdemokratske stranke CHP doma iz vzhodne Anatolije, iz regije Tunceli, edine turške regije, v kateri imajo večino aleviti, pripadniki islamske ločine. Alevit je tudi Kilicdaroglu, kar je javno razkril pred letošnjimi volitvami.
Ekonomist in javni uslužbenec
Ko se je rodil, je še imel priimek Karabulut in ima daljne iranske korenine. V 60. letih je njegov oče priimek Karabulut spremenil v Kilicdaroglu. Leta 1971 je Kilicdaroglu diplomiral iz ekonomije v Ankari. Bil je javni uslužbenec, ki je več let delal na finančnem ministrstvu.
Kemal Kilicdaroglu je pred leti dobil vzdevek Gandi oziroma Kemal Gandi, ker je skupaj s privrženci odšel na 420-kilometrsko pot od Ankare do Istanbula, in sicer v znak protesta zaradi pomanjkanja demokracije in pravičnosti v Erdoganovi Turčiji.
V 90. letih je bil direktor dveh zavodov za socialno zavarovanje. Leta 1994 je bil celo razglašen za javnega uslužbenca leta. Obenem je predaval ekonomijo in bil v upravnem odboru ene od turških bank. Leta 1999 je zapustil javno upravo in se podal v politiko.
Bojevnik proti korupciji in turški Gandi
Na volitvah leta 2002 je na listi CHP prvič postal poslanec v turškem parlamentu. Leta 2009 je neuspešno kandidiral za župana Ankare, leta 2010 pa postal predsednik CHP. Med državnim udarom julija 2016 je Kilicdaroglu podprl turško vlado. Postal je priljubljen, ker je javno razkrival korupcijo Erdoganove oblasti.
Leta 2016 je Kilicdaroglu organiziral t. i. pohod za pravico, pohod od Ankare do Istanbula, in sicer v podporo nekemu članu njegove stranke, ki so ga obsodili na 25 let zapora, ker naj bi izdajal zaupne državne podatke medijem. Zaradi pohoda je dobil vzdevek Kemal Gandi.
Združevalec opozicije
Pred volitvami leta 2018 je Kilicdaroglu ustanovil koalicijo Narodno zavezništvo, ki združuje opozicijske stranke. To zavezništvo je tudi podprlo Kilicdarogluja za skupnega kandidata pred letošnjimi predsedniškimi volitvami.
Ker je turško gospodarstvo zadnja leta upehano in ker Turke pesti visoka inflacija, so številni pričakovali, da bo Kilicdaroglu, ta je v predvolilni kampanji zelo poudarjal upadanje turške kupne moči, zmagal v prvem krogu, a se to ni uresničilo.
