Turški striček iz ozadja

Turška vlada se spopada s korupcijsko krizo. Premier Recep Tayyip Erdogan je bil prisiljen odpoklicati nekaj ministrov, umazanih s korupcijo, nekaj politikov in poslovnežev so aretirali, sum korupcije je padel tudi na premiera. Ljudstvo je znova na ulicah in zahteva odstop pokvarjenih politikov.

Analitiki pa sumijo, da za izbruhom škandala stoji vodja verskega gibanja Hizmet Muhammed Fethullah Gülen. Sin imama je po navedbah različnih zahodnih medijev eden od najbolj pomembnih sodobnih islamskih intelektualcev. Revija Time ga je celo uvrstila na seznam stotih najbolj vplivnih ljudi lanskega leta.

Za trenutno turško vlado pa je najhujši sovražnik. Njegovo gibanje ima v Turčiji na milijone privržencev, menijo, da je deset odstotkov Turkov njegovih simpatizerjev, približno tri milijone pa resničnih članov gibanja. Gibanje ima po svetu še deset milijonov članov.

V Turčiji povsod po državi najdemo zasebne osnovne šole, ki jih je dal zgraditi, študentom omogoča visoke štipendije, šole pa je zgradil v 140 državah. Gibanje se financira s pomočjo in podporo bogatih poslovnežev, za Gülena pa velja, da ima močan vpliv na policijo in pravosodje, tam je veliko njegovih sledilcev. Prav tako naj bi imel simpatizerje v turškem parlamentu, nadzoroval pa naj bi tudi drugi največji turški dnevnik Zaman. In vse to, medtem ko 75-letni gospod živi v, kot pravi, samoizgnanstvu v ameriški Pensilvaniji, kjer je odprl nekakšen učni center oziroma komuno. Pravi striček iz ozadja torej.

Mehko versko gibanje Nekako je veljalo, da je Gülen podpornik vladajoče turške stranke. Erdogan ga je pomladi celo vabil, naj se vrne v Turčijo. Toda novembra je premier napovedal, da bodo prepovedali zasebne šole, ki jih financira gibanje Hizmet. Vzrok za to naj bi bil verske narave.

Gibanje Hizmet velja za zmerno islamsko gibanje, ki podpira medkulturno in medversko sodelovanje, zavrača terorizem, slavi pravice žensk, na primer zagovarja kreacionizem in je na sploh veliko bolj liberalno od trdega verskega prepričanja trenutnega turškega premiera. Ker visoko ceni poslovnost, velja za islamsko različico kalvinizma.

Ime gibanja, Hizmet, dobesedno pomeni storitev, označevalo naj bi dolžnost muslimana, da deluje v dobro skupnosti. Kot tako mehko versko gibanje veliko bolj ustreza turškemu razumevanju religije, ne nazadnje je to ena od redkih sekularnih držav s prevladujočim islamskim prebivalstvom.

Islamski Opus Dei Turška politika že od njegovega nastanka slabo prenaša vpliv Gülenovega gibanja na turško družbo. Erdogan je gibanje označil za državo v državi, največkrat pa ga označujejo kar kot islamski Opus Dei, kot sekto, ki skrivno nadzoruje politiko in svoje lovke moči razteza po vsej družbi. Med člani gibanja je veliko intelektualcev, študentov, učiteljev, poslovnežev, tudi novinarjev.

Res je, da nekateri njegovi privrženci, ki so iz gibanja izstopili, delovanje opisujejo kot versko sekto. "Delujejo kot kult," je novinarjem France24 povedal eden izmed nekdanjih članov: "Srečujejo se na skrivnih mestih v Istanbulu in ko si tam, se res zdi kot srečanje prostozidarjev. Članom ni dovoljeno, da bi govorili o gibanju. Na srečanjih vodje pridigajo o univerzalni ljubezni in delijo pamflete s fotografijami znanih osebnosti, ki so njihovi člani."

Člani slepo sledijo navodilom Gülena privrženci naslavljajo s "hocaefendi", gospod učitelj, velja pa za edinega vodjo gibanja. Posamezne skupine vodijo starešine, ki pa imajo le omejen dostop do informacij, povezanih z gibanjem. Po navedbah nekdanjih članov naj bi starešine odločali v marsičem v zvezi s člani, tudi o tem, s kom se lahko poročijo. Navajajo tudi, da člani slepo sledijo navodilom.

"Turška demokracija bi lahko bila ogrožena, če se izkaže, da gibanje, ki ne deluje pregledno in je očitno avtoritativno, pridobi tolikšno politično moč," je za France24 dejala Dorothée Schmid, specialistka za Turčijo na Francoskem inštitutu za mednarodne odnose. Seveda pa je treba najprej počakati, da se bo izkazalo, ali je vpliv gibanja Hizmet na politično dogajanje v Turčiji res tako velik, kot mu pripisujejo, ali gre vendarle za namišljenega sovražnika, s katerim želi vlada preusmeriti pozornost.