Tomislav Karamarko, zmagovalec ali poraženec?

V HDZ so mnenja, da so zmagovalci. Pričakujejo, da bo predsednica Hrvaške Kolinda Grabar-Kitarović mandat predsednika vlade ponudila Tomislavu Karamarku, čeprav še ni povsem jasno, kdo je zmagal na včerajšnjih volitvah.

Predsednik HDZ Tomislav Karamarko nima karizme, kakršno je imel njegov vzornik Franjo Tuđman, a si goreče želi, da bi Hrvaška enkrat za vselej spoznala veličino Franja Tuđmana in ga temu primerno slavila. Karamarko je prepričan, da je bil Tuđman "velik državnik, ki se ni ukvarjal s trači". Predvsem pa naj bi bil zelo čustven človek, "saj je jokal, ko so dvigovali hrvaško zastavo".

"Hrvaška je dana od Boga" Podobno, kot je bil prepričan Tuđman, je tudi Karamarko prepričan, da je "Hrvaška od Boga dana dežela". To je večkrat poudaril tudi v svoji s patriotizmom prežeti predvolilni kampanji. Na enem od predvolilnih srečanj je celo dejal, da imajo Hrvati "najekstremnejše domoljubje na svetu".

Tomislava Karamarka imajo njegovi politični nasprotniki za političnega oportunista. Lahko bi rekli, da upravičeno, saj je bil med ustanovnimi člani HDZ, nato pa iz stranke izstopil. Pozneje se ji je ponovno pridružil. Hrvaški medijski analitiki so ga opisovali tudi kot človeka, ki je deset let pripravljal naskok na vrh hrvaške vlade.

Leta 1982 so mu odvzeli potni list Rojen je bil leta 1959 v Zadru, njegova družina pa prihaja iz zaledja Dalmacije. Odraščal je v Kruševu. Družina je bila zaznamovana z očetovim statusom, saj je bil skupaj z bratom na tako imenovanem Križevem potu vračanja vojnih ujetnikov iz Pliberka v Beograd. Po vojni ni mogel dobiti zaposlitve, nazadnje je bil voznik avtobusa iz Zadra v Zagreb, vsa družina pa se je preselila v hrvaško prestolnico. Karamarko je večkrat dejal, da jih je nenehno preganjala Udba. Leta 1982 so mu celo odvzeli potni list, češ da sodeluje s kleronacionalističnimi gibanji. Potni list so mu vrnili šele leta 1989.

V študijskih letih se je najprej vpisal na pravno fakulteto, a jo pozneje zamenjal za študij zgodovine na zagrebški filozofski fakulteti. V prostih dneh je delal v skladiščih in odčitaval električne števce, z zasluženim denarjem pa si kupil kitaro. Rad je poslušal Azro in Film, pa tudi Draga Mlinarca in Grupo 220.

Od arhivarja do načelnika policije Po diplomi se je zaposlil kot zgodovinar analitik v državnem arhivu. Svojo prvo službo je pozneje opisal kot "čudovito, mirno in brez stresa". Leta 1989 je sodeloval pri ustanovitvi HDZ. Ko je stranka dve leti pozneje zmagala na volitvah, je postal vodja kabineta predsednika vlade Josipa Manolića, pozneje pa še njegovega naslednika Franje Gregurića.

Kmalu zatem je postal vodja kabineta tedanjega predsednika sabora Stjepana Mesića. Leta 1993 je začel svojo policijsko-obveščevalno kariero. Najprej je postal načelnik uprave zagrebške policijske postaje. Kot načelnik se je lotil prvih preiskav korupcije. Leta 1996 je ponovno napredoval – dve leti je bil pomočnik notranjega ministra.

Desničar v Mesićevem uradu Nato se je vrnil k Stjepanu Mesiću in bil vodja njegovega volilnega štaba. Po zmagi je za petnajst dni postal vodja predsednikovega kabineta, nato pa svetovalec za nacionalno varnost v uradu predsednika. Leta 2002 se je z Mesićem razšel.

Deset let pozneje, ko je bil spet v HDZ, celo predsednik HDZ, je razložil, zakaj sta se z Mesićem razšla: "Mesić ni hotel obsoditi komunističnih zločinov. Trdil je, da napadam antifašizem in delam revizijo zgodovine." Mesić je tedaj postal eden najglasnejših kritikov Karamarka.

Obveščevalec, ki je za večno pozabil, kar ve Ta je za hip svojo kariero nadaljeval kot ustanovitelj podjetja Soboli za svetovalne varnostne storitve. Njegovo podjetje je pogosto sodelovalo tudi z državo, a je vedno zanikal, da gre za nasprotje interesov. V podjetju je bil do leta 2004, ko je postal šef hrvaške protiobveščevalne agencije PAO, leto pozneje pa šef varnostno-obveščevalne agencije. O obveščevalni karieri sta ga prepričala Mesić in Ivo Sanader. Kot trdi, je tedaj, ko je zapustil obveščevalno službo, za večno zaklenil vse, kar je izvedel kot obveščevalec.

Ko sta se leta 2008 v središču Zagreba zgodila umora Ivane Hodak in Iva Pukanića, ga je tedanji premier Ivo Sanader poklical v vlado kot notranjega ministra, kar je ostal tudi še v času vlade Jadranke Kosor. Prav ona mu je leta 2011 ponovno izročila stransko izkaznico HDZ. V zahvalo jo je premagal na volitvah za predsednika stranke.

Premalo časa za poslansko službo Čeprav je bil vodja največje opozicijske stranke, je bil v anketah priljubljenosti politikov vedno med najbolj nepriljubljenimi. Prav tako se ni proslavil kot poslanec v saboru, saj so mu očitali, da ga tam sploh ni bilo in da si ni z ničimer zaslužil poslanske plače. Menda je bil preveč zaposlen s stranko in ni imel časa prihajati v parlament.

Tako kot ni imel časa priti na sodišče, ko je tožil tednik Nacional po objavi intervjuja z njegovim bivšim šefom Josipom Manolićem. Ta je trdili, da je bil Karamarko sodelavec Udbe. Kot opravičilo je tedaj navedel, da je preveč zaposlen s predvolilno kampanjo.

Prikrival ločitev, oče enomesečne deklice Med predvolilno kampanjo je postal oče. Karamarko sicer svoje zasebno življenje skriva. Njegova prva žena Enisa Muftić, hčerka Osmana Muftića, prvega hrvaškega ministra za znanost in veleposlanika v Iranu, se z možem nikoli ni pojavljala v javnosti. Tudi to, da se je od nje ločil, je Karamarko prikrival skoraj leto dni.

Tudi trenutno ženo, 16 let mlajšo direktorico marketinškega podjetja Ano Šarič, je skrival, dokler je bil še poročen s prvo ženo, pa tudi še naslednji dve leti. Po tem sta se predstavila kot par, a sta se skrivoma poročila v začetku letošnjega leta. Le mesec dni pred volitvami se jima je rodila hčerka, ki je Karamarkov tretji otrok. Starejši sin Martin je že član podmladka HDZ.