To je češki Slavoj Žižek, ki ne pozna skrivnosti kapitalizma

Leta 1977 rojenega Sedlačka, ki je ta teden v Sloveniji predstavljal svojo zgoraj omenjeno knjigo (izšla je pri Založbi Družina), bi lahko opisali kot zabavljača. Njegov pristop je namreč še najbolj podoben nastopu stand-up komika.

Švejkovski hipster To je tudi sam – z za češki humor značilno samoironijo – priznal, ko je dejal, da je kot otrok sanjal, da bi bil igralec, a se mu je ta želja uresničila samo na pol, saj je postal ekonomist.

Njegov zabavljaški nastop še bolj poudarja njegova vizualna podoba. Hipstersko oblečen in bradati 37-letnik je na četrtkovo predstavitev v Cankarjev dom prišel s skirojem pod roko. Torej človek, ki si želi izstopati iz povprečja in takoj opozoriti nase.

Mlajša in bolj duhovita različica Slavoja Žižka Njegov način podajanja misli prikliče podobnost s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom. Le da ima Sedlaček več smisla za humor kot slovenski filozof. Z Žižkom pa ga ne povezuje le podoben nastop, ampak tudi razlaga teorij s pomočjo filmov.

Če Žižek povezuje film in filozofijo, Sedlaček svoje ekonomske teorije in misli razlaga in predstavlja s pomočjo filmov, še zlasti grozljivk, svojega najljubšega žanra. Podobnost z Žižkom ni naključna, v svoji knjigi ga večkrat omenja.

Jungovski ekonomist, ki išče ekonomske arhetipe No, za razliko od Žižka pa Sedlaček ni naklonjen marksizmu. To bi tudi težko pričakovali od nekdanjega svetovalca zdaj že pokojnega češkega predsednika Vaclava Havla, ki je bil v času komunizma preganjani oporečnik.

Še večja pa je povezava med Sedlačkom in švicarskim psihoanalitikom Carlom Gustavom Jungom. Če je zadnji v starodavnih mitih iskal kolektivno nezavedno in arhetipe, prvi v njih išče ekonomske misli in ekonomske arhetipe.

Ekonomija kot moralna filozofija Sedlačkova knjiga – s podnaslovom Po sledeh človekovega spraševanja od Gilgameša do finančne krize – namreč povezuje ekonomijo s filozofijo in teologijo. Če vemo, da Sedlaček opozarja na to, da je bila ekonomija včasih pravzaprav del filozofije, to ni presenečenje.

Češki ekonomist nam tako ponuja svojo (ekonomsko) razlago epa o Gilgamešu, stare zaveze, antične Grčije, krščanstva, misli Adama Smitha … Če ima bralec rad filozofijo ali zgodovino misli, ga bo knjiga pritegnila.

Hedonisti in stoiki Še bolj ga bo pritegnila, če spada med tiste, ki so imeli vedno malce slab občutek, ker jim matematika nikoli ni šla od rok. Sedlaček namreč nasprotuje preveliki uporabi matematike v ekonomiji, saj z njo naj ne bi mogli razložiti življenja in družbe.

Najkrajše bi Sedlačkov ekonomski pogled opisali z njegovo razlago dveh filozofskih šol v staroveški Grčiji – hedonistov in stoikov. Ti dve šoli sta se na protislovje med človekovimi željami in njegovim dejanskim stanjem oziroma zmožnostmi odzvali na različna načina.

Fetišizacija gospodarske rasti Hedonisti so trdili, da si mora človek, če hoče rešiti to protislovje, prizadevati in poskušati doseči želeno stanje ter tako doseči srečo in zadovoljstvo. Stoiki pa so trdili prav nasprotno: človek mora preprosto znižati svoje želje in jih uskladiti z dejanskimi zmožnostmi ter tako postati srečen.

Glede na Sedlačkovo kritiko t. i. fetišizacije gospodarske rasti in bruto domačega proizvoda (BDP) bi lahko rekli, da je bližji stoikom kot hedonistom. Na to nakazuje tudi njegova trditev, da smo priča krizi kapitalizma rasti.

Komu Sedlaček piha na dušo S kritiko kapitalizma rasti Sedlaček popiha na dušo tistim, ki ne najdejo lepih besed za kapitalizem, radi bentijo nad potrošniško družbo in so moralistično zgroženi nad velikim prepadom med revnimi in bogatimi deželami.

Bi pa šegavemu Čehu storili krivico, če bi ga označili za socialista. Še najbližja bi bila oznaka, da je zagovornik drugačnega, bolj stoičnega kapitalizma.

Proti dolžniškemu gospodarstvu Bastardne keynesiance, kot jim sam pravi (ker angleškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa upoštevajo le na polovično), in naše demokratične socialiste pa bo ohladila njegova kritika spodbujanja rasti z zadolževanjem.

Z uporabo svetopisemske zgodbe o Jožefu, ki je v času debelih krav spravljal viške žita v kašče, zagovarja mnenje, da bi morale imeti države, ko je gospodarska rast na primer šestodstotna, vsaj triodstotni proračunski presežek.

BDP kot bruto dolžniški proizvod Tudi besede, da se gospodarska rast ne more vrniti z zadolževanjem, niso ravno v skladu z vse večjim slovenskim javnim dolgom in zadolževanjem. Tisti, ki želijo krepiti svoje gospodarstvo z zadolževanjem, ga morajo biti pripravljeni upočasniti s presežkom, s katerim bomo odplačali dolg, je prepričan Sedlaček, ki celo predlaga, da bi za dolžniška gospodarstva namesto bruto domačega proizvoda uporabljali izraz bruto dolžniški proizvod.

Preseneča pa, da Sedlaček pri tem nič ne omeni t. i. politike poceni denarja, ki preplavlja trge in umetno napihuje raznorazne mehurčke (od nepremičninskih, bančnih …).

Sedlaček in Kaiser V tem oziru je njegova knjiga manj preprečljiva kot knjiga Pot v prepad, ki jo je napisal Axel Kaiser. Ta knjiga probleme, ki jih Sedlaček označuje kot dolžniško gospodarstvo, razloži veliko bolj pronicljivo in bolj kredibilno.

Velika šibka točka Sedlačkove ekonomske misli je tudi njegova kritika kapitalizma rasti. Zadnja svetovna kriza, ki smo ji bili priča in ki ji bomo v prihodnosti še zagotovo priča, ni kriza kapitalizma (niti kapitalizma rasti), temveč kapitalistična kriza, ki je za kapitalizem čisto običajna.

Socialistične prerokbe o propadu kapitalizma Kdor se ukvarja z zgodovino ekonomske misli, hitro opazi, da je Sedlačkova kritika kapitalizma rasti dokaj podobna raznim socialističnim prerokbam o propadu kapitalizma, ki se niso nikoli uresničile.

Ne nazadnje so socialistični ekonomisti pred desetletji podobno kot Sedlaček kritizirali gospodarsko rast in jo označili kot nekaj kapitalističnega. Nasprotje rasti oziroma socialistični odgovor na rast pa je t. i. razvoj (tu so tudi korenine t. i. indeksa človekovega razvoja, ki ga meri OZN od leta 1990).

Ko smo leta 1972 trčili na meje rasti (in jih prestopili) Pri zatrjevanju, da je rasti konec, moramo biti previdni. Leta 1972 je Rimski klub, združenje različnih mislecev, izdal odmevno knjigo Meje rasti (Limits of growth). Glavna teza knjige, ki so jo prodali v 12 milijonih izvodih, je bila, da gospodarska rast ne more več trajati, ker so naravni viri, zlasti nafta, omejeni.

Zdaj, 42 let po tej knjigi, lahko ugotavljamo, kakšno nepričakovano rast je kljub vsem napovedim o koncu rasti doživel ves svet (pomislimo samo na kitajsko gospodarsko rast v tem obdobju). Če se spet vrnemo k Sedlačku, bi lahko rekli, da je človeštvo samo po sebi veliko bolj hedonistično kot stoično.

Skrivnost kapitalizma In če se na koncu pomudimo tudi ob skrivnosti kapitalizma, ki je omenjena v naslovu. Bralec lahko opazi, da Sedlaček omenja veliko filozofov, malo pa zgodovinarjev, če sploh.

In prav misel, ki je zapisana v eni od knjig francoskega zgodovinarja Fernanda Braudela, je še najbližja tistemu, kar lahko opišemo kot skrivnost (trdoživosti) kapitalizma: kapitalizem je nenehno bolehen, ampak nikoli ne umre.