Sobota, 27. 3. 2021, 4.05
3 leta, 6 mesecev
So skrivnostni predniki Slovencev prišli iz Sibirije?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,55
20
Pred 24 tisoč leti so v Sibiriji v bližini Bajkalskega jezera (na fotografiji) živeli ljudje, ki jim genetiki pravijo Starodavni severni Evrazijci. Ti sibirski lovci na mamute veljajo za ene od glavnih genetskih prednikov današnjih Evropejcev, tudi Slovencev.
Vsi sodobni evropski narodi – tudi Slovenci – so genetska mešanica treh starodavnih genetskih populacij: ljudstev iz evrazijskih step, ki imajo verjetno sibirske korenine, staroselskih evropskih lovcev in nabiralcev ter zgodnjih kmetov iz Anatolije.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so v takratni Sovjetski zvezi v Sibiriji blizu Bajkalskega jezera našli starodaven grob, v katerem je bilo okostje nekega dečka. Po vasi v bližini kraja najdbe so okostje, ki je staro okoli 24 tisoč let, poimenovali deček iz Mal'te oziroma Malte.
"Evropski" deček sredi Sibirije
Okostje, ki je znano tudi po kratici MA-1 ali MA1, je zdaj shranjeno v Sankt Peterburgu. Pred leti so okostje začeli proučevati arheogenetiki na čelu z Dancem Eskejem Willerslevom. Ko so vzeli košček okostja dečka iz Malte in ga genetsko proučili, so leta 2013 začudeno ugotovili, da deček ni pripadal nobeni značilni azijski haploskupini.
Deček, ki je bil ob svoji smrti star tri ali štiri leta, je namreč po očetu pripadal makrohaploskupini R, po materi pa eni od haploskupin makrohaploskupine U. R je makrohaploskupina haplotipov na moškem spolnem Y-kromosomu, ki je zelo značilna za Evropejce, U pa je makrohaploskupina mitohondrijske DNK.
Delež haploskupin R in U med Slovenci
Deček iz Malte je znotraj makrohaploskupine R pripadal osnovni haploskupini R*, iz katere so se razvile tudi haplo(pod)skupine R1a in R1b. Makrohaploskupini R pripada 58,7 odstotka slovenskih moških, od tega 37,5 odstotka haploskupini R1a, ki je značilna za slovanske narode, in 20,3 odstotka R1b, ki je značilna za zahodnoevropske narode.
MtDNK makrohaploskupini U pripada 26,2 odstotka prebivalcev Slovenije (večja od nje je mtDNK haploskupina H z 38,1 odstotka). Podatki za haploskupine so iz doktorske disertacije biokemika Andreja Zupana, ki ima naslov Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA in je bila objavljena leta 2014.
Starodavni severni Evrazijci
V zadnjem obdobju arheogenetiki ne proučujejo samo haplotipov na Y-kromosomu (na njem je manj kot dva odstotka dednega zapisa) ali v mtDNK, ampak tudi avtosomne kromosome (atDNK). Vsak človek ima 22 parov avtosomnih kromosomov, na katerih je velika večina dednega zapisa. Tudi na primer geni, ki določajo barvo oči, las in kože, višino ...
Arheogenetiki tako proučijo oziroma sekvencirajo vso DNK, ki jo najdejo v starih kosteh, in jo primerjajo z DNK v drugih najdenih starodavnih kosteh ali z DNK sodobnih populacij. Tako so ugotovili, da je imel deček iz Malte rjave oči, temne lase in pegasto kožo ter da je pripadal sibirskim lovcem na mamute oziroma genetski populaciji, ki so ji genetiki dali ime Starodavni severni Evrazijci (po angleško Ancient north Eurasians, s kratico ANE).
Evropejci in Indijanci
ANE, ki so odšli proti zahodu, so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju genetske populacije, ki je nastala na območju vzhodne Evrope in ji arheogenetiki pravijo Vzhodni lovci in nabiralci (angleško Eastern hunter-gatherers, s kratico EHG).
Po koncu zadnje ledene dobe so prvi ljudje, ki so znova poselili skoraj vso staro celino, pripadali genetski populaciji z imenom Zahodni oziroma Zahodnoevropski lovci in nabiralci (WHG). Ledeno dobo so verjetno preživeli v tako imenovanih refugijih – toplejših delih stare celine. Skupini WHG je pripadal tudi moški iz Cheddarja, ki je živel na ozemlju današnje Anglije okoli leta 7.100 pred našim štetjem. Podobnega videza (visoki, modrih oči in temnejše ali temne polti) so bili najverjetneje tudi ljudje, ki so pred prihodom prvih kmetov živeli na ozemlju današnje Slovenije.
EHG so zlitje ANE in vzhodnega dela evropskih staroselskih Zahodnih lovcev in nabiralcev (Western hunther-gatherers, WHG). ANE, ki so iz Sibirije odšli proti Beringovemu prelivu in naprej v Ameriko, pa so tudi delni predniki ameriških staroselcev – Indijancev. Sibirska ANE genetska populacija tako povezuje Evropejce in Indijance.
Zahodni stepski pastirji
Iz EHG je z mešanjem z genetsko populacijo, ki jo v arheogenetiki poznajo pod imenom Kavkaški lovci in nabiralci (Caucasus hunther-gatherers, CHG), nastala nova genetska populacija: Zahodni stepski pastirji oziroma Western steppe herders – WSH.
Bili so visokorasli in močne postave, večinoma rjavih oči in svetlejše polti (a menda ne tako svetle kot njihovi potomci – današnji Evropejci). Bili so morda prvi ljudje, ki so udomačili in ukrotili konje, torej prvi jezdeci konj. Izdelovali so tudi vozove in se lahko hitro selili skupaj s svojimi čredami živine. Morda so bili tudi prvi govorci praindoevropščine. Glede na haplotipe na Y-kromosomu so bili večinoma nosilci haploskupin R1a in R1b.
Stepska kultura Jamna
Del Zahodnih stepskih pastirjev (zahodni zato, ker so živeli na zahodu evrazijske stepe, ki sega od vzhodne Evrope do Mongolije) so bili tudi ljudje, katerih nekaj tisoč let stara okostja so našli v grobovih severno od Črnega in Kaspijskega morja.
Videoposnetek kratkega predavanja o poselitvi Evrope iz refugijev po koncu zadnje ledene dobe in prihodu neolitskih kmetov na Pirenejski polotok:
V arheologiji so znani kot pripadniki kulture Jamna oziroma kulture jamnega groba (angl. Yamnaya). Arheogenetiki so seveda proučili najdena okostja. Skoraj vsi, razen enega, so pripadali haploskupini R1b, točneje skupini R1b-M269. Po ugotovitvah znanega ruskega genetika Olega Balanovskega in njegovih sodelavcev so znotraj R1b-M269 pripadali haplopodskupini R1b-GG400, ki je v zahodni in srednji Evropi po do zdaj znanih podatkih skorajda ni.
Genetski "cunami" iz step
A proučevanje celotne DNK najdenih okostij je razkrilo, da so pripadniki kulture Jamna bili zelo bližnji genetski sorodniki ljudstev, ki so pred okoli 4.500 leti poselila zahodno in srednjo Evropo. Pri tem so – zlasti na severu in zahodu stare celine – ponekod v celoti izpodrinili takratne prebivalce Evrope.
Po trditvah ameriškega genetika Davida Reicha se je po prihodu WSH zgodila zamenjava 90 odstotkov genov na Britanskem otočju oziroma skoraj popolna zamenjava prebivalstva. Na Pirenejskem polotoku pa je prišlo po prihodu WSH do zamenjave 40 odstotkov genov in do skoraj popolnega izbrisa staroselskih moških haploskupin Y-kromosoma (ne pa tudi do izbrisa staroselskih mtDNK haploskupin).
Množični poboji in/ali kužne bolezni?
Arheogenetiki ugibajo, ali so se morda zgodili kakšni množični poboji, zlasti moških, ali pa so kmečko prebivalstvo strahovito zredčile nalezljive bolezni, ki so jih s sabo prinesla ljudstva iz step. Zlasti se omenja kuga.
Dejstvo je, da so genetske raziskave pokazale, da so vsi sodobni evropski narodi mešanica treh genetskih populacij: Zahodnih stepskih pastirjev (WSH), staroselskih Zahodnih lovcev in nabiralcev (WHG) in Zgodnjih neolitskih kmetov (Early neolithic farmers, ENF).
Visoki staroselci modrih oči in nizkorasli kmetje
WHG, katerih glavna haploskupina Y-kromosoma je bila I2a, so poselili skoraj vso Evropo po koncu zadnje ledene dobe. Bili so visokorasli, modrih oči in temnejše polti (kako temnih, se ne ve natanko).
Pred okoli devet tisoč ali osem tisoč leti so iz Anatolije v današnjo Grčijo prišli neolitski kmetje (glavna haploskupina Y-kromosoma je G2a) in se v naslednjih stoletjih in tisočletjih razširili skoraj po vsej stari celini (najpozneje so prišli v Skandinavijo). Bili so nizke rasti, rjavih oči in svetlejše polti kot WHG.
Genetsko mešanje kmetov in staroselcev
V Evropi, zlasti na njenem jugu, so kmetje številčno precej presegli staroselske lovce in nabiralce ter se pozneje z njimi genetsko pomešali. Pripadnik neolitskih kmetov in haploskupine G2a je bil tudi Ötzi – najbolj slavna evropska mumija. Zadnja velika (delna) zamenjava prebivalstva pa se je zgodila v tretjem tisočletju pred našim štetjem, ko so prišli že prej omenjeni stepski WSH.
O Ötziju oziroma Ledenem možu, ki je v Alpah živel pred nekaj več kot pet tisoč leti, torej pred prihodom ljudstev iz step, so pred leti z veliko domišljije posneli igrani film. Ta naj bi prikazoval zadnje dneve njegovega življenja. Če bi film želel najbolj zvesto resnici prikazati Evropejce, ki so živeli v zahodni in srednji Evropi v času pred prihodom ljudstev iz step, bi morali osebe v filmu igrati Sardinci.
Med sodobnimi evropskimi narodi so po raziskavah skupine arheogenetikov na čelu z Nemcem Wolfgangom Haakom (Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe oziroma po slovensko Množično priseljevanje iz step je bilo vir indoevropskih jezikov v Evropi) najbolj genetsko sorodni WSH Norvežani, Finci in Rusi.
Genetski delež stepskih WSH ali njim sorodnih ljudstev v genetski strukturi Norvežanov predstavlja 53,3 odstotka, pri Fincih 67,8 odstotka in Rusih 64,9 odstotka. Proti jugu stare celine delež stepsko-vzhodnoevropsko-evrazijskih genov upada.
Sardinci genetsko skoraj enaki neolitskim kmetom
Največji delež genov zahodnoevropsko staroselskih WHG imajo baltski narodi (na primer Litovci 32,9 odstotka in Estonci 40,8 odstotka). Veliko njihovih genov imajo tudi Ukrajinci (29,6 odstotka) in Belorusi (30,2 odstotka). Največji delež genov ENF v svoji genetski strukturi imajo Sardinci (89,8 odstotka).
Sodobni Sardinci so tako skoraj popolnoma genetsko enaki neolitskim kmetom izpred nekaj tisočletij, saj imajo izjemno malo stepskih genov ali genov evropskih lovsko-nabiralskih staroselcev. Velik delež genov neolitskih kmetov iz Anatolije imajo še preostali Italijani (še zlasti Sicilijanci in Toskanci), Španci, južni Francozi, Grki in Albanci. Proti severu Evrope genetski delež neolitskih kmetov praviloma upada.
Haakova raziskava in Slovenci
V raziskavi Haaka in sodelavcev Slovenci niso omenjeni. So pa omenjeni Čehi, ki so po raziskavah haploskupin na Y-kromosomu in mtDNK zelo podobni Slovencem, zato je verjetno podobno tudi pri primerjavi vse DNK. Čehi imajo na primer 48,8 odstotka stepskih genov, 35,1 odstotka genov neolitskih kmetov in 16,1 odstotka genov evropskih staroselskih lovcev in nabiralcev.
20