Slovenka, ki v Madridu dela z odraslimi s posebnimi potrebami: Zame je bil šok, kako bodo plesali

Monika Požek je doma iz Lipsenja pri Cerknici. Doštudirala je andragogiko v Ljubljani in trenirala ples.

"Ples je bil zame najpomembnejši," izpostavlja. Potovanja so jo nato zanesla v tujino, kjer je tudi ostala.

Monika namreč v Madridu dela z odraslimi s posebnimi potrebami na različnih področjih. Delala je na zavodu za zaposlovanje za ljudi s posebnimi potrebami in vodila različna usposabljanja v plesnem društvu z otroki z avtizmom. In tako je nastal MeetShareDance.

Po prvem šoku: posebno plesno poslanstvo Ples je del Monike že dolgo. Več kot deset let je trenirala hip hop, potem pa je začela potovati in slediti tudi drugim plesnim stilom.

V Nemčiji se je tako prijavila na enotedenski tečaj, kako prek umetnosti delati s socialno ogroženo mladino. "Imeli smo veliko plesnih delavnic in na eni so bili tudi invalidi in odrasli s posebnimi potrebami," pove Monika.

"Zame je bil to šok, kako bodo plesali, ampak hkrati so se odprla nova zanimanja, kaj vse se lahko s plesom naredi," dodaja Monika, ki je po nekaj letih različnih usposabljanj in tečajev tako v Argentini kot po Evropi spoznala ogromno invalidnih plesalcev in ljudi, ki se s tem ukvarjajo, vendar med njimi ni bilo nobene povezave.

Od ideje do prvega plesnega festivala v Madridu Monika je na manjši plesni festival Meet Share Dance v Madridu povabila znance plesalce z namenom, da se spoznajo, povežejo, si izmenjajo izkušnje in plešejo.

Dvakrat je bil tako festival izveden v Madridu, letos pa ga je Monika pripeljala v Slovenijo.

Kakšna je bila pot iz Slovenije v Madrid? "Zelo spontana in nenačrtovana. Bil je le kratek obisk prijateljev v Madridu za dva tedna, ki se je spremenil v učenje jezika, službo in nekajletno bivanje," odgovarja Monika.

Kot pripoveduje, je bilo na začetku težko, saj v Madridu nihče ne govori angleško. Ko se je odločila, da ostane, se je začela birokracija, iskanje službe, "osnovno preživetje, ko delaš za najemnino in hrano".

Čeprav večina Slovencev stereotipno misli, da je v Španiji vse sama zabava in popoldanska siesta, je bil za Moniko Madrid nekaj popolnoma drugega: "Veliko ljudi, smoga, dolg delovni urnik, potovanje na metroju do služb, ljudje se ne ukvarjajo s športom in večurna druženja s prijatelji so se mi na začetku zdela res dolga."

Vendar pa se ji danes vse to zdi kot del vsakdana in v Madridu resnično uživa. V tujini že devet let Monika je iz Slovenije odšla leta 2005. Najprej se je za nekaj let preselila v Španijo, živela pa je tudi v Argentini in na Finskem. Vmes se je za eno leto vrnila v Slovenijo, vendar se je, kot pravi, preveč navadila na mediteranske države in na mednarodno okolje.

Zato je bila odločitev neizogibna: šla je nazaj v Madrid in zdaj lahko reče, da je trenutno to njen dom.

Največja razlika je v mentaliteti in življenjskem stilu Madrid je veliko in mednarodno mesto, vendar pa še vedno zelo špansko, in to je naši sogovornici najbolj všeč.

Razlike pa vidi predvsem v mentaliteti ljudi in življenskem stilu. "V Madridu je služba tudi družba, vedno je čas za prijatelje in nič ni kaj preveč organizirano in načrtovano. Zdi se mi, da Madridčani ne razmišljajo toliko, kaj se bo zgodilo jutri ali naslednje leto … In kar mi je najbolj všeč: nikoli nisi prestar," opisuje Monika.

Izpostavlja še, da je ogromno starejše populacije, ki živi zelo aktivno družabno življenje. Vse je zelo spontano, kar je za določene stvari prednost in za določene frustracija. Birokracija nima meja, ampak se, po Monikinih besedah, tega navadiš.

"V mojem delu je razlika s Slovenijo v pristopu. V Sloveniji je bolj organizirano, društva, plesni klubi, vsak dela po svojih načrtih in je specializiran na svojem področju, ali vsaj tako se zdi. Tukaj se discipline zelo prepletajo, več je fleksibilnosti in hkrati neprofesionalnosti. V Madridu je delo z ljudmi s posebnimi potrebami zelo razvejano, obstaja veliko specializiranih ustanov, šol in centrov."

Stik s Slovenijo ohranja Ko se je Monika leta 2008 za eno leto vrnila v Slovenijo, je našla plesno skupino Zebra in se jim priključila. Po enem letu se je odločila, da se vrne v Madrid, vendar je obdržala stike skoraj s celotno skupino, ker so res pravi entuziasti.

"Spremljajo moje delo v Madridu in prav oni so izrazili željo po sodelovanju. Festival je bil odlična priložnost, da pripeljem tuje učitelje v Slovenijo, s čimer se je tudi zanje odprlo več možnosti," opisuje Monika.

Zakaj bi ločevali, če bi morali povezovati Še vedno je spontanost glavna vrlina Madridčanov, pravi Monika, zato je zelo težko organizirati delavnice in različne dogodke. In tudi na splošno se ljudi s posebnimi potrebami in invalide ločuje v skupine. Tako se dela samo s slepimi, samo z avtisti, samo z invalidi, kar po Monikinih izkušnjah nima smisla.

"Ne vem, zakaj je slepa oseba tako drugačna, da bi morala plesati samo s slepimi in ne z vsemi drugimi," se sprašuje in izpostavlja dejstvo, da je v Madridu vlada skrčila skoraj vso finančno pomoč za društva, zato se morajo znajti drugače.

September čas za spremembo: selitev v ZDA Letos je Monika dobila štipendijo Fulbright Schuman za projekt inkluzivnega plesa, zato se septembra seli v ZDA, natančneje v Atlanto, kjer bo šest mesecev delala in trenirala s profesionalno inkluzivno plesno skupino Full Radius Dance.

Potem se vrača v Madrid, saj ima že nekaj zasnovanih idej za plesne delavnice v Španiji in na Portugalskem. Nadaljevala bo tudi delo pri festivalu, ki ga želijo tudi v Berlinu in v Dublinu. Želja pa ostajajo tudi plesne delavnice za starejše.