Petek, 23. 9. 2022, 21.17
2 leti, 1 mesec
Skrivnostni ljudje iz močvirja, ki strašijo nekatere Slovence
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,62
17
Slovanski jeziki so se razvili iz praslovanščine, ta pa iz prabaltoslovanščine, ki se je pred tisočletji najverjetneje govorila ob srednjem Dnepru. Nekateri jezikoslovci prabaltoslovanski jezik postavljajo v tretje in drugo tisočletje pred našim štetjem, drugi pa šele v prvo tisočletje pred našim štetjem.
Ena od tem, ki že dolgo buri duhove v znanosti, je vprašanje, kje točno je bila t. i. pradomovina Slovanov pred njihovo veliko ekspanzijo v 6. in 7. stoletju našega štetja. Vsekakor so Slovani, tako kot njihovi praindoevropsko govoreči predniki iz vzhodnoevropskih step, pred veliko razselitvijo živeli onkraj Karpatov.
Govorci praindoevropskega jezika so pred svojo veliko razselitvijo na skoraj vse konce sveta, ki se je začela v tretjem tisočletju pred našim štetjem, živeli v črnomorsko-kaspijskih stepah. Po zadnjih hipotezi pa je bila še pred tem njihova pradomovina med Anatolijo in Kavkazom – območje armenskega višavja.
Širjenje praindoevropskega jezika
Z razseljevanjem in širjenjem se je indoevropski prajezik razdrobil na več narečij oziroma pozneje jezikov. Še pred selitvijo iz armenskega višavja čez Kavkaz v vzhodnoevropske stepe so se izločili anatolski indoevropski (tudi indoanatolski) jeziki, kot sta hetitščina in lidijščina.
Naslednji so se od preostalih govorcev indoevropščine ločili govorci zdaj že dveh izumrlih jezikov, ki jih poznamo pod imenoma toharščina A in toharščina B in sta zgodovinsko izpričana na zahodu današnje Kitajske.
Satemski in kentumski jeziki
Po glasovni spremembi, ki se še dandanes kaže v različnih izgovarjavah določenih besed v indoevropskih jezikih, so se indoevropski jeziki ločili na satemske in kentumske. Med druge prištevamo grščino ter germanske, romanske in keltske jezike.
Prabaltoslovanski jezik se je razvil iz praindoevropskega jezika. Ta se je po ugotovitvah jezikoslovcev oblikoval približno med letoma 4.500 in 3.500 pred našim štetjem. Po eni od najnovejših genetskih študij je njegova pradomovina armensko višavje in šele pozneje naj bi se govorci praindoevropskega jezika priselili v vzhodnoevropske stepe, kjer so udomačili konja ter bili med drugim v pozni bakreni dobi in v bronasti dobi nosilci kulture Jamna.
Med satemske jezike pa prištevamo baltoslovanske in indoiranske jezike ter albanščino in armenščino (pri zadnjih dveh jezikih se med jezikoslovci krešejo različna mnenja). Indoiranski jeziki, ki se naprej delijo na iranske in indoarijske jezike, imajo daljne korenine v skupnem praindoiranskem jeziku. Med indoarijske jezike spada tudi knjižni jezik sanskrt, ki je bil prvič zapisan v prvem stoletju pred našim štetjem. Poseben indoiranski jezik je nuristanski jezik.
Prabaltoslovanski jezik ob srednjem Dnepru
Govorci prabaltoslovanskega jezika, ki se je razvil iz praindoevropskega jezika, so najverjetneje živeli na območju srednjega Dnepra. To je območje gozdne stepe, prehodno območje med severnoevropskimi gozdovi in črnomorsko-kaspijskimi stepami.
Jezikoslovne raziskave kažejo, da so bili govorci prabaltoslovanščine večinoma pastirji, tj. živinorejci, ne pa še poljedelci. Pomemben del njihove prehrane je predstavljal tudi ribolov, ukvarjali pa so se že tudi s čebelarstvom. To kažejo skupne besede v baltskih in slovanskih jezikih, ki so povezane z živinorejo, ribištvom in čebelarstvom.
Skrivnostni "temematski" jezik
Severovzhodno od govorcev prabaltoslovanskega jezika je bilo v tretjem tisočletju pred našim štetjem območje fatjanovske kulture, katere nosilci so bili najverjetneje govorci praindoiranščine. Govorci prabaltoslovanščine niso mejili na govorce neindoevropskih jezikov.
Podobno kot zagovorniki psevdoznanstvene teorije inteligentnega načrta zavračajo Darwinovo teorijo evolucije razvoja človeške vrste, tudi zagovorniki zmotne venetske teorije zavračajo prihod prednikov Slovencev v vzhodne Alpe iz Zakarpatja oziroma iz pripjatskih močvirij, kot radi govorijo. Čeprav se dokaj pogosto pradomovino Slovanov postavlja v pripjatska močvirja oziroma v Polesje, pa je to območje malo verjetno bilo kadarkoli jedro slovanske naselitve, saj je močvirnato, pogosto poplavljeno in zelo redko naseljeno. Prav zato so tukaj tudi postavili jedrsko elektrarno Černobil.
Čeprav govorci prabaltoslovanščine niso mejili na neindoevropske govorce, pa so imeli v svojem besednjaku nekatere besede neindoevropskega izvora. Te besede so prevzeli od vsaj dveh sosednjih indoevropskih jezikov, ki pa sta v nasprotju s prabaltoslovanščino bila v stiku z neindoevropskimi jeziki.
Po ugotovitvah jezikoslovcev ta dva skrivnostna indoevropska jezika, ki sta bila posrednika med prabaltoslovanščino in neindoevropskimi jeziki, nista nobena od do zdaj znanih indoevropskih jezikov. Za enega od teh izumrlih indoevropskih jezikov, na katerega je mejila prabaltoslovanščina, se je uveljavil izraz temematski jezik.
Razpad prabaltoslovanščine
Morda so temematski jezik govorili tudi Venedi, ki jih omenjajo antični viri južno od Baltskega morja na območju Visle (predvsem vzhodno od te reke). Ti Venedi so tudi najverjetneje "krivi" za to, da so Germani Slovane, ko so prvič prišli v stik z njimi, poimenovali z besedo Uinidoz, kar je med drugim osnova za nemško oznako windisch za Slovence.
Prabaltoslovanščina je razpadla, ko je del govorcev tega jezika odšel proti severu in severozahodu (zgornji Dneper, zgornja Volga, območje ob Baltskem morju ...). To so predniki današnjih Litovcev in Latvijcev, pa tudi že izumrlih Prusov.
Razvoj poljedelstva med Balti in Slovani
Šele v obdobju po razpadu prabaltoslovanščine so se predniki današnjih Baltov in Slovanov začeli bolj ukvarjati s poljedelstvom. Besede, povezane s poljedelstvom, so namreč pri Baltih in Slovanih različnega izvora, kar pomeni, da so jih prevzeli oziroma začeli uporabljati šele po razpadu skupnega prabaltoslovanskega jezika.
Po ugotovitvah slovenskega jezikoslovca Marka Snoja se je prabaltoslovanski jezik govoril od leta 1.000 pred našim štetjem do približno začetka našega štetja. Po razlagah nizozemskega jezikoslovca Tijmena Pronka je do razpada prabaltoslovanskega jezika prišlo, ko se je del govorcev tega jezika priselil z območja gozdnatih step po rekah navzgor v gozdnato območje. Za baltska jezika, to je za latvijščino in še zlasti za litovščino, velja, da sta v primerjavi s slovanskimi jeziki glasovno zelo arhaična. Litovci so tako na primer še ohranili številne arhaične prabaltoslovanske oblike besed, kot so kaina, kirta, vainikas, galva in ranka, ki se zdaj v slovenščini glasijo cena, črta, venec, glava in roka.
Balti so po priselitvi na sever tudi prišli v stik z govorci uralskih oziroma ugrofinskih jezikov in od njih prevzemali besede. Na drugi strani so imeli na praslovanščino velik vpliv iranski jeziki, ki so jih govorili nomadi v črnomorsko-kaspijskih stepah (Skiti, pozneje Sarmati in še pozneje Alani, ki so predniki današnjih Osetijcev).
Izposojenke iz iranskih jezikov
Iz iranskih jezikov so bile morda v praslovanščino oziroma predpraslovanščino prevzete besede, kot so bog, raj, (za)radi, hmelj in župan. Je pa težko popolnoma natančno ugotoviti, kdaj gre za izposojenko iz iranskega jezika, kdaj pa le za skupno praindoevropsko dediščino.
V praslovanščini se je beseda bog glasila bagu. Ta je sorodna besedam baga v stari perzijščini, bhaga v sanskrtu in baγa v avestijskem jeziku. Tudi beseda pagoda je izpeljana iz besede bhaga. V staroindijskem jeziku je pojem bhagavat pomenil božji oziroma posvečen. Ta beseda pa se je v neindoevropskem dravidskem jeziku preoblikovala v besedo pagodi.
Bagu in divu
Praslovanski in predpraslovanski jezik sta poznala za božanstvo tudi oznako divu. Ta je sorodna latinski besedi deus in grški besedi theos. Beseda divu se je uporabljala tudi v prabaltoslovanščini, saj litovščina in latvijščina za boga uporabljata pojma dievas in dievs.
V času slovanskih selitev iz slovanske pradomovine proti severu in severovzhodu so se Slovani priselili na območje, kjer so že živela baltska ali ugrofinska ljudstva. Ta so pozneje prevzela slovanski jezik in se poslovanila. Genetske raziskave na primer za severne Beloruse kažejo, da imajo deloma tudi baltske prednike.
Beseda divu je pozneje, verjetno v času pokristjanjevanja, pri Slovanih spremenila pomen in je namesto boga pomenila demona, tj. zlega duha, v pomenu boga stare poganske vere. Zato so iz te besede tudi nastale negativne oznake, kot so divji, divjak, podivjan ...
Stik z govorci germanskih jezikov
Pozneje so govorci praslovanskega jezika prišli tudi v stik z germanskimi ljudstvi, ki so se selila proti vzhodu, na območje severno od Črnega morja (tako so v slovanske jezike prišle besede, kot so cesar, hleb(ec), knez, cerkev, bukev ...).
V tem času so govorci praslovanščine živeli na območju od srednjega toka reke Dneper do obronkov Karpatov. To je bilo tudi območje, od koder se je začela velika slovanska selitev proti zahodu, jugu in severu Evrope v 6. stoletju.
Širjenje Slovanov
O širjenju Slovanov, zlasti na območje srednje in jugovzhodne Evrope, govorijo dokaj številni zgodnjesrednjeveški pisni zgodovinski viri (za območje današnje Slovenije na primer dopisovanje papeža Gregorja Velikega in Zgodovina Langobardov Pavla Diakona). Trditve zagovornikov zmotne venetske teorije, da teh virov ni, so torej očitna laž.
V 6. in 7. stoletju je prišlo do velike slovanske demografske ekspanzije. Po arheoloških ugotovitvah so prvi Slovani na območje današnje Slovenije prišli že v prvi polovici 6. stoletja, in sicer na območje Pomurja.
Pogoste se na spletu najde trditev, da Slovenci nikakor nismo potomci Slovanov, ki so prišli v zgodnjem srednjem veku na vzhodnoalpsko območje iz Zakarpatja, češ da pri nas ni pripadnikov Y-haploskupine N, ki je zelo pogosta med današnjimi vzhodnoevropskimi Slovani, med Rusi na skrajnem severu evropske Rusija pa celo prevladuje nad "slovansko" R1a.
Haploskupina N med prvotnimi in današnjimi Madžari
Res je, da haploskupina N pri nas ni statistično zaznavna, ampak podobno je tudi pri Madžarih, kjer je danes prav tako statistično skorajda nezaznavna (izjema so Seklerji, pripadniki madžarske manjšine, ki živijo v Romuniji), čeprav je bila med prvotnimi Madžari, ki so v 9. stoletju v Panonsko nižino prinesli madžarski jezik, najpogostejša.
Mogoče je torej, da je bil kateri od slovanskih prednikov Slovencev tudi pripadnik haploskupine N, a je potem ta haploskupina v času kakšnega upada prebivalstva (lakote, vojne, kužne bolezni ...), ki je zmanjšala genetsko pestrost populacije, izginila.
Prihod nosilcev haploskupine N ob Baltik
Druga razlaga, morda še bolj pravilna, pa je, da pripadnikov haploskupine N v slovanski pradomovini v času slovanskih selitev v 6. stoletju še ni bilo. Za haploskupino N vemo, da je povezana z uralsko oziroma ugrofinsko govorečimi ljudstvi.
S pomočjo pisnih virov lahko okvirno rekonstruiramo čas in smeri slovanskih selitev na območju današnje Slovenije in v njeni soseščini. Iz zgodovinskih virov tako na primer vemo, da so slovanski predniki Slovencev leta 610 prodrli vse do današnje Vzhodne Tirolske, kjer so se v bližini antičnega mesta Agunt (na fotografiji so njegove razvaline) spopadli z Bavarci. Že prej, na prelomu 6. in 7. stoletja, pa so Slovani že vdirali v Istro.
Dozdajšnje arheogenetske raziskave kažejo, da so na primer nosilci Y-haploskupine N na območje današnje severne Estonije (tu danes živijo ugrofinsko govoreči Estonci) prišli šele približno sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. Arheogenetske raziskave tudi kažejo, da so se pripadniki haploskupine N na območje današnje Litve in Latvije priseljevali šele po letu 500 pred našim štetjem.
Poslovanjenje pripadnikov haploskupine N
Zelo verjetno torej pripadniki haploskupine N v sredini prvega tisočletja našega štetja - vsaj v večjem številu - še niso prišli na območje slovanske pradomovine na območju današnje osrednje in zahodne Ukrajine.
Velik delež haploskupine N med današnjimi vzhodnimi Slovani je torej posledica poznejših selitev in zlasti jezikovnega poslovanjenja velikega dela prvotno baltsko ali ugrofinsko govorečega prebivalstva današnje severne Belorusije ter osrednje in severne Rusije. Zato tudi "ugrofinska" haploskupina N v Rusiji severno od Sankt Peterburga prevladuje nad "slovansko" haploskupino R1a.
Viri:
Tijmen Pronk, Balto-Slavic, v: The Indo-European language family: a phylogenetic-perspective, uredil Thomas Olander (sl. Baltoslovanščina, Indoevropska jezikovna družina: filogenetski vidik), september 2022.
Tijmen Pronk in Saskia Pronk-Tiethoff, Balto-Slavic agricultural terminology (sl. Baltoslovansko poljedelsko izrazoslovje), 2018.
Lehti Saag in sodelavci, The arrival of Siberian ancestry connecting the Eastern Baltic to uralic speakers further east (sl. Prihod sibirskega genetskega porekla povezuje vzhodni Baltik z govorci uralskih jezikov dlje na vzhodu), maj 2019.
Alissa Mittnik in sodelavci, The genetic prehistory of the Baltic region (sl. Genetska predzgodovina območja ob Baltskem morju), januar 2018.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar.
17