Sindikati gredo po poti dinozavrov – v izumrtje

Slovenski sindikati so v prvih bojnih vrstah proti prodaji Mercatorja, nasprotujejo tudi privatizacijam nasploh. Na drugi strani se je stavka velenjskih rudarjev začela mimo sindikata.

Junija pa sta nekaj prahu dvignila odmevna izstopa iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) – iz sindikata sta namreč izstopila izvršni sekretar za politiko zaposlovanja in migracije Goran Lukič ter generalni sekretar Milan Utroša. Dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič zanika, da bi v sindikatu nastal razkol.

Poglejmo, kakšna je moč sindikatov drugje po svetu. Po podatkih OECD je bilo leta 1999 v državah članicah te organizacije 20,8 odstotka zaposlenih vključenih v sindikate. Ta delež je leta 2011 upadel na 17,3 odstotka, predlani pa na 17 odstotkov.

Največ zaposlenih je v sindikatih v Skandinaviji Razlike med državami so velike. Na enem skrajnem koncu so tako skandinavske države, ki imajo nadpovprečno število članov sindikatov. Leta 2011 je bilo včlanjenih v sindikate:

- 69 odstotkov zaposlenih na Finskem, - 67,5 odstotka na Švedskem in

- 54,6 odstotka na Norveškem.

Na Danskem je bilo leta 2010 v sindikate včlanjenih 68,5 odstotka zaposlenih. Kljub temu je tudi v teh državah opazen upad. Leta 1999 je bilo na Švedskem namreč v sindikatih 80,6 odstotka zaposlenih, na Finskem 76,3 odstotka in na Danskem 74,9 odstotka. Še najmanjši je padec na Norveškem, kjer je bilo leta 1999 v sindikate vključenih 54,8 odstotka zaposlenih.

V drugih državah je delež t. i. sindikaliziranih zaposlenih precej manjši. V evropski gospodarski lokomotivi Nemčiji, največjem evropskem gospodarstvu, število članov sindikatov upada že desetletja. Če je bilo leta 1960 34,2 odstotka zaposlenih včlanjenih v sindikate, jih je bilo leta 2011 le še 18 odstotkov.

V Franciji je sindikalno organizirana le peščica delavcev V Švici, eni najbogatejših držav na svetu, je še manj zaposlenih vključenih v sindikate – leta 2010 je bilo takih le 17,1 odstotka. V naši severni sosedi Avstriji je bilo leta 2011 v sindikate vključenih 27,8 odstotka zaposlenih, v Italiji pa 35,6 odstotka.

Tradicionalno malo delavcev je včlanjenih v sindikate v Franciji. Francozov sindikalizem očitno ne mika preveč, saj je bilo leta 2010 v sindikatih le 7,8 odstotka vseh zaposlenih. Čeprav ima Velika Britanija, še zlasti od časov Margaret Thatcher, sloves t. i. neoliberalne države, pa je sindikalno organiziranih delavcev več kot južno od Rokavskega preliva – leta 2011 je bilo takih 25,6 odstotka vseh zaposlenih. Upad moči sindikatov v Veliki Britaniji in ZDA Res pa je, da je bilo pred obdobjem železne lady njihovo število večje – dobra polovica britanskih delavcev je bila včlanjena v sindikate. Vrh moči britanskih sindikatov je bila t. i. zima nezadovoljstva leta 1979, ko so s stavkami državo dobesedno spravili na kolena. To večini Britancev ni bilo všeč, zato so na volitvah tega leta podprli železno lady, ki je nato sindikatom pristrigla peruti.

Moč sindikatov upada tudi v največjem svetovnem gospodarstvu – ZDA. Kot piše Michael Wachter v The Rise and Decline of Trade Unions (sl. Vzpon in padec sindikatov), se je vzpon sindikatov začel z Rooseveltovim New Dealom v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Največje število članov so ameriški sindikati dosegli po drugi svetovni vojni, ko je bilo v sindikate včlanjenih 34 odstotkov zaposlenih. To število se je še ohranjalo v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa se je začel upad.

Konec polne zaposlenosti, konec moči sindikatov Leta 2011 je bilo tako sindikalno organiziranih 11,3 odstotka zaposlenih. Po podatkih ameriškega urada za delavsko statistiko je upad še večji v zasebnem sektorju – tu je bilo leta 2008 v sindikate vključenih manj kot sedem odstotkov zaposlenih.

Kje so vzroki za ta upad? Kot pravi Wachter, je razlog sprememba gospodarstva iz bolj korporativnega v konkurenčno usmerjenega. Podobno več ali manj velja tudi za druge industrijsko razvite države. Velik udarec sindikatom je pomenil tudi slovo od polne zaposlenosti po izbruhu naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kaj pa v Sloveniji? Po podatkih OECD je bilo leta 2011 v Sloveniji v sindikatih 24,4 odstotka zaposlenih (manj kot v naši severni in zahodni sosedi), kar je precej manj kot leta 1999, ko jih je bilo 41,9 odstotka, ali leta 2003, ko jih je bilo 43,7 odstotka. Leta 1991 naj bi bilo v sindikatih skoraj 70 odstotkov zaposlenih. Različni podatki o številčni moči sindikatov Decembra 2011 je bilo po podatkih statističnega urada v Sloveniji 723 tisoč zaposlenih (brez iskalcev zaposlitve in samozaposlenih). To pomeni, da je bilo po podatkih OECD sindikalno organiziranih okoli 176 tisoč zaposlenih.

Po podatkih Inštituta za družbene vede pa sta v Sloveniji glede na število članstva najmočnejši dve konfederaciji:

- Semoličeva Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) s približno 155 tisoč člani in

- Konfederacija sindikatov javnega sektorja (KSJS) pod vodstvom Branimirja Štruklja, ki naj bi imela med 60 tisoč in 70 tisoč članov.

Obe konfederaciji na svojih spletnih straneh navajata večje številke: KSJS, ki združuje sedem reprezentativnih sindikatov, trdi, da ima 73.421 članov, ZSSS pa poudarja, da ima že več kot 300 tisoč članov tako iz zasebnega kot javnega sektorja. Referendumi – glavno orožje slovenskih sindikatov Kot v ZSSS pišejo na svoji spletni strani, svoje cilje dosegajo "s pogajanji, dogovori, stavkami ali množičnimi manifestacijami". V resnici pa je (bilo) njihovo najmočnejše orožje referendum oziroma grožnje z referendumi. Leta 2011 so tako na primer na referendumu zaustavili pokojninsko reformo Pahorjeve vlade.

KSJS in drugi sindikati zaposlenih v javnem sektorju pa so bili nazadnje v prvih vrstah leta 2012, ko so nasprotovali varčevalni politiki v času druge Janševe vlade.