Razredni boj zamenjala želja po dobičku

Partija je od tedaj doživela pomembne spremembe. Od leta 1978 se je preoblikovala, da bi premagala zapuščino kulturne revolucije, ki je precej spodkopala njeno legitimnost kot varuhinje revolucije, in vseobsežni vpliv Mao Cetunga. Ta je kulturno revolucijo sprožil leta 1966, da bi utrdil socialistično miselnost in se znebil "starih elementov" fevdalne Kitajske. Revolucija je imela daljnosežne posledice, rdeče garde so terorizirale ljudi, izobraževanje in javni transport sta bila praktično prekinjena, vsakdanje življenje je vključevalo vzklikanje sloganov in citiranje Maa. Končala se je z njegovo smrtjo leta 1976. Njegov naslednik Deng Šjaoping je državo usmeril na pot gospodarskih reform in odprtosti.

Politična stabilnost in predvidljivost Partija svojega obstoja ne utemeljuje več toliko z zagotavljanjem politične stabilnosti kot s pomočjo gospodarskemu razvoju in modernizaciji. Vsaj na načelni ravni ostaja zvesta socializmu s kitajskimi karakteristikami in še naprej poudarja uradno ideologijo kot vir svoje legitimnosti. S spodbujanjem sprememb v vseh vidikih družbe je reformirala tudi sebe ter pokazala, da se lahko prilagodi sodobnim vprašanjem in se spoprime z izzivi modernega sveta, hkrati pa ohranja svojo nepopustljivo prevlado v kitajskem političnem sistemu.

Po kulturni revoluciji je bila stranka v organizacijskem smislu zmedena. Deng Šjaoping je prepoznal nujnost obnovitve stabilnosti. Vodstvo stranke je decembra 1978 podprlo "spremembo fokusa" stran od Maove politike. Od tedaj je partija sledila stabilnosti in predvidljivosti. Politična stabilnost velja za neobhodno vrednoto in bistven pogoj gospodarskega napredka, ki je po letu 1978 postal pomemben cilj partije. Zgodil se je obrat od razrednega boja h gospodarski modernizaciji, kar se kaže tudi v ideji o upravljanju gospodarstva glede na gospodarska načela. Stranka se je preoblikovala iz revolucionarne stranke v vladajočo stranko v stabilnem in gospodarsko cvetočem okolju. Gospodarske reforme so potekale v dveh korak. Najprej so dekolektivizirali kmetijstvo in odprli državo tujim investicijam, v drugem koraku pa privatizirali ali dali v najem večino industrije v državni lasti in odpravili nadzor nad cenami.

Cenjena znanje in izobrazba Vloga ideologije se po letu 1978 zmanjšuje, številne Maove ideje so zavrnili, tudi tisto o osrednjem pomenu razrednega boja in nadaljevanja revolucije. Partija z zmanjševanjem pomena revolucionarne ideologije vedno bolj postaja instrument gospodarstva. Kot odziv na to se je pojavila "nova levica", ki meni, da postaja Kitajska preveč kapitalistična, njen član pa je tudi padli Bo Šilaj.

Pomemben element transformacije so notranja organizacija in krepitev discipline v stranki ter ukrepi za izboljšanje učinkovitosti. V skladu s temi spremembami stranke se je rekrutiranje osredotočilo na tiste, ki se spoznajo na gospodarstvo in ne toliko na ideologe, kot je veljalo v času Maa. Strokovno znanje in izobrazba veljata za vrednosti, kar je v nasprotju z protiintelektualno vročico Maove dobe. Ti visoko izobraženi in strokovni člani stranke naj bi pomagali pri doseganju ambicioznih gospodarskih ciljev. Partija dopušča politično sodelovanje zasebnega sektorja (zasebnih podjetnikov in kapitalistov), saj to odraža njegov status "zvestega predstavnika interesov vseh Kitajcev", kot piše v statutu stranke iz leta 1982. Spremembe se poznajo tudi v šolah, kjer sta ideologijo izpodrinili "moderna znanstvena kultura in znanje".

Ohranjanje političnega monopola Preoblikovanje pa ni bilo povsem uspešno. Dogodki na Trgu nebeškega miru leta 1989 so pokazali, da partija še naprej zavrača množična zborovanja in demokratična gibanja, ki bi izpodbijala njen politični monopol. Programi reforme stranke so večinoma propadli, osebne vezi in poznanstva še naprej ostajajo prevladujoči, kar vodi k splošno razširjeni korupciji med politiki, pojavila se je bogata rdeča elita. Hu Džintao je s svojim "znanstvenim razvojem" želel zmanjšati nenehno pehanje za gospodarsko rastjo ter bolj upoštevati družben razvoj in ohranitev okolja. Osrednjo vlado omejuje močna lokalizacija, nedisciplina znotraj stranke je opazna.

Končni in najpomembnejši cilj stranke ostaja ohraniti njeno dominantnost, za kar se je pripravljena prilagoditi na vseh področjih. Še vedno se zanaša na retoriko Maovega marksizma, čeprav realnost tega ne odseva, implicitna ideologija gospodarskega razvoja pa v številnih pogledih neposredno nasprotuje koreninam stranke. Revolucionarno idejo ohranja kot pomemben element svoje vladavine. Ideologija tudi 35 let po obratu od maoizma h gospodarskim reformam ostaja najbolj temeljna sila, na katero lahko računa pri mobilizaciji množic. Ši Džinping to dobro ve, zato pogosto poudarja pomembnost učenja besed Marxa in Maa.