Torek, 5. 7. 2022, 22.28
2 leti, 5 mesecev
Razkrili pasje skrivnosti, ki bodo zanimale lastnike psov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,68
4
Najstarejša okostja psov so stara okoli 14 tisoč let. Genetiki domnevajo, da so se psi in volkovi genetsko ločili nekje pred od 41 tisoč do 14 tisoč leti.
Genetika ne razkriva samo človeške zgodovine, ampak tudi pasjo zgodovino oziroma izvor psov. Znanstveniki so pred kratkim med drugim ugotovili, da imajo psi dve volčji predniški populaciji, ne samo ene.
Skupina 81 genetikov je preučila starodavni DNK 72 volkov, ki so živeli v zadnjih sto tisoč letih. Prednik današnjih volkov in psov je sivi volk (latinsko canis lupus), ki mu je v nasprotju z drugimi volčjimi vrstami uspelo preživeti zadnjo ledeno dobo. Ta je bila med drugim usodna za številne sesalce.
Sivi volk iz Sibirije
Sivi volk se je genetsko izoblikoval pred od 30 tisoč do 20 tisoč leti. Prav sivi volk, ki je najprej živel v Sibiriji, je verjetno prednik današnjih volkov. Volkovi v obdobju približno po letu 21.000 pred našim štetjem so namreč bolj podobni sibirskim volkovom kot evropskim ali osrednjeazijskim volkovom, ki so živeli pred več kot 30 tisoč leti oziroma v obdobju pred letom 28.000 pred našim štetjem.
Po drugi strani pa tudi zgodnje evropske in severnoameriške volčje populacije niso bile zelo genetsko oddaljene druga od druge, niti niso bile zelo oddaljene od sibirskih volčjih populacij, ki so jih pozneje v veliki meri izpodrinile.
Pohod sibirskega volka v Evropo in Ameriko
Starodavni sibirski volkovi so se med drugim razširili tudi v Evropo in izpodrinili druge volčje vrste. A zamenjava ni bila popolna, saj imajo današnji evropski volkovi del genetskega porekla od volkov, ki so živeli na evropskih tleh pred prihodom sivih volkov iz Sibirije.
Volkovom je v nasprotju s številnimi sesalci uspelo preživeti zadnjo ledeno dobo.
Sivi volkovi so se iz Sibirije selili tudi v Severno Ameriko, kjer so se genetsko pomešali s kojoti. Današnji severnoameriški volkovi imajo tako od deset do 20 odstotkov kojotskih genov, preostali del genetskega porekla pa so geni sibirskih sivih volkov, ki so mlajši od 23 tisoč let. V današnjih severnoameriških volkovih ni genetskega porekla starejših severnoameriških volkov iz obdobja pred prihodom sibirskega sivega volka.
Preobrat: selitev volkov iz Evrope v Sibirijo
V zadnjih 10.000 letih ni bilo več nobenega dotoka genov sibirskih volkov v Evropo, pač pa je bila pot volčjih selitev obratna. Sivi volkovi iz Evrope so se tako selili proti vzhodu in so predniki današnjih sibirskih in kitajskih volkov.
Kot je že omenjeno, je sivi volk tudi prednik psov (latinsko canis familiaris), ni pa soglasja med znanstveniki, kdaj, kje in kako je prišlo do prve udomačitve. Znanstveniki so tudi ugotovili, da so psi genetsko bližje volčjim populacijam, ki so živele po letu 26.000 pred našim štetjem, kot volčjim populacijam, ki so živele pred tem.
Pasja skrivnost prve udomačitve
To je namig, da so bili predniki psov genetsko povezani z drugimi volkovi vsaj do obdobja pred 28 tisoč leti. Kljub temu je mogoče, da se je udomačitev zgodila že pred letom 26.000 pred našim štetjem oziroma že pred več kot 28 tisoč leti.
Kojoti (latinsko canis latrans) in volkovi so se začeli genetsko ločevati pred 700 tisoč leti. Pozneje so se v Severni Ameriki začeli mešati sivi volkovi iz Sibirije in kojoti. Današnji severnoameriški volkovi imajo tako od deset do 20 odstotkov kojotskih genov, preostali del genetskega porekla pa so geni sibirskih sivih volkov. Na fotografiji je severnoameriški kojot.
Znanstveniki, ki so objavili zadnjo genetsko študijo o izvoru psov, tudi ugotavljajo, da so psi na splošno genetsko bližje starodavnim volkovom, ki so v vzhodni Evraziji oziroma Sibiriji živeli od pred 23.000 do pred 13.000 leti, kot volkovom, ki so v omenjenem obdobju živeli v Evropi. Psi se torej niso razvili iz volčje populacije, ki je živela v Evropi v omenjenem obdobju.
Prva udomačitev verjetno na vzhodu
Prva udomačitev psov se je torej verjetno zgodila nekje na vzhodu Evrazije, toda zunaj severovzhodne Sibirije, kjer se vzorčeni starodavni volkovi ne ujemajo s pasjim prednikom.
Čeprav so omenjeni sibirski oziroma severovzhodni sibirski volkovi iz obdobja od pred 23.000 do pred 13.000 leti genetsko najbližje psom, pa namreč niso njihovi neposredni predniki. Znanstveniki zato ugibajo, ali so se morda psi razvili iz kakšne lokalne volčje populacije, katere DNK še niso sekvencirali.
Današnje volčje populacije, ki so najbližje psom
Prav tako je mogoče, da je volčja populacija, iz katere se je razvil pes, že izumrla. Ali pa se je preveč pomešala z drugimi volčjimi populacijami, zaradi česar jo je z genetskimi raziskavami težko identificirati.
Sivi volk je prednik psov, ni pa soglasja med znanstveniki, kdaj, kje in kako se je zgodila udomačitev.
Če pse genetsko primerjamo z današnjimi volčjimi populacijami, lahko ugotovimo, da so bližje današnjim kitajskim, altajskim in mongolskim volkovom kot današnjim volkovom v Jakutiji (to je dežela na severovzhodu Sibirije v današnji Ruski federaciji). To morda potrjuje teorije, da psi izvirajo iz osrednje ali vzhodne Evrazije, ni pa to neizpodbitni dokaz.
Bližnjevzhodni in afriški psi
Znanstveniki pa so tudi ugotovili, da samo en volčji prednik oziroma samo ena volčja predniška populacija ne more globalno razložiti pasjega izvora.
Starodavni bližnjevzhodni in današnji afriški psi ter v manjši meri tudi evropski psi imajo namreč še nekaj dodatne genetske bližine do starodavnih volkov iz zahodne Evrazije, in to celo do volkov, ki so živeli več kot 28 tisoč let pred verjetno udomačitvijo psov. Torej so živeli v obdobju pred zadnjo ledeno dobo.
Odkritje drugega pasjega prednika
Najboljše razpoložljivo genetsko ujemanje za drugi vir pasjih prednikov ne dajejo starodavni volkovi iz Evrope, temveč sedanji volkovi z Bližnjega vzhoda (od tukaj še ni starodavnih genomov, poudarjajo znanstveniki): na primer volkovi iz Sirije in Izraela, pa tudi Irana in Indije.
Genetikom za zdaj še ni uspelo identificirati volčje populacije, iz katere so se razvili psi. Morda je ta volčja predniška populacija že izumrla ali pa se je sčasoma tako pomešala z drugimi volčjimi populacijami, da jo je zaradi tega težko identificirati. Morda pa je še niso odkrili.
Znanstveniki tako ugotavljajo, da je vzhodni pasji prednik iz vzhodne Evrazije prispeval sto odstotkov genov zgodnjim psom v Sibiriji, obeh Amerikah, vzhodni Aziji in severovzhodni Evropi. Zahodni pasji prednik pa je prispeval od 20 do 60 odstotkov genov zgodnjih bližnjevzhodnih in afriških psov ter od pet do 25 odstotkov genov neolitskih in poznejših evropskih psov.
Kmetijstvo in kolonializem širita zahodne pasje gene
Zahodno pasje genetsko poreklo se je širilo s prazgodovinskim širjenjem kmetijstva v zahodni Evraziji in pozneje v dobi kolonializma s širjenjem evropskih psov.
Kot sklepajo znanstveniki, ugotovitve zadnje genetske raziskave o volkovih in dvojnem izvoru psov kažejo, da sta mogoči dve razlagi. Po prvi je prišlo do dveh neodvisnih udomačitev psov oziroma do dveh pasjih prednikov ter poznejše združitev teh dveh vrst na zahodu Evrazije.
Poznejši dotok volčjih genov v zgodnje pse?
Po drugi razlagi pa se je zgodila zgolj ena oziroma enkratna udomačitev na vzhodu Evrazije, ki ji je pozneje na jugozahodu Evrazije sledil dotok genov divjih volkov, ko so z vzhoda tja prišli zgodnji psi. Do združitve obeh pasjih predniških populacij (po prvi razlagi) ali do dotoka genov divjih volkov v zgodnje pse v jugozahodni Evraziji (po drugi razlagi) je moralo priti že pred več kot 7.200 leti.
Vir za članek:
Anders Bergström, David W. G. Stanton, Pontus Skoglund in sodelavci, Grey wolf genomic history reveals a dual ancestry of dogs (sl. Genetska zgodovina sivega volka razkriva dvojno poreklo psov), junij 2022.
4