Prisilni berači na italijanskih ulicah

Prizor, ki ga vidimo na ulicah vseh evropskih mest: ženska prosjači skupaj z mladim dekletom, ki za seboj vleče paralizirano nogo. Cocana, stara 31 let, je bila beračica na milanskih ulicah. Njena paralizirana noga je kriva, da so jo starši pred dvema letoma za 2.000 evrov prodali moškemu, ki jo je kot žival zvlekel v kombi in odpeljal v Italijo. Od takrat je morala beračiti na ulicah italijanskih mest, poroča Corriere della Siera.

Po vsej Evropi se oblasti bojujejo proti organiziranemu beračenju. Pretekli teden je italijanska policija v severnoitalijanskih mestih izvedla obsežno akcijo, v kateri je osvobodila 28 Romunov, ki so bili prisiljeni v beračenje. Vsi so bili iz mesta Constanza ob Črnem morju. Aretirali so tudi dvanajst organizatorjev beračenja.

Cocana je v Italijo prišla s skupino ljudi turške in romunske narodnosti. Nekatere med njimi so starši prodali, druge so organizatorji ukanili z obljubami o dobro plačanem delu. Med njimi so bili mladoletni, najstarejši pa je bil star 75 let. Nihče izmed njih ni nikoli prejel niti centa plačila, le tepež, če niso hoteli na ulice.

Policijska akcija je trajala skoraj leto dni. Toliko časa so opazovali tabor v zahodnem predelu Milana, kjer so prebivali berači. Po poročanju Corriere della Siera so bile razmerje v taboru nečloveške. V zasilne barake so bile nametane umazane žimnice, vmes pa kupi smeti in podgane. Pravila beračenja so bila jasna: sužnje na ulicah nenehno nadzirajo in nadzorniku morajo takoj prinesti vsak kovanec, ki ga dobijo. Vsak dan so bili na ulici od deset do dvanajst ur, največkrat na postajah podzemne železnice. Na dan so dobili en obrok hrane, navadno sta bila to en krompir in kos kruha. Včasih so jim obroke odtegovali, saj so organizatorji menili, da so mimoidoči bolj radodarni, če so berači bolj suhi in podhranjeni. Njihova oblačila so bila stara, umazana in razpadajoča. Hendikepiranim so ukazali, da morajo namerno poudarjati svojo invalidnost. Edine italijanske besede, ki so se jih naučili, so bile, kako prositi za denar.

Organizator zaslužil milijon evrov Organizator beraške mreže je bil štiridesetletni Ibrahim Lahu Sada. Vsak od beračev mu je dnevno prinesel od 35 do 40 evrov. Bil je organizator prevozov vedno novih sužnjev iz Romunije. Ker so meje odprte, ni nihče pregledoval kombijev. Kriminalisti ocenjujejo, da je do zdaj s siljenjem v beračenje zaslužil milijon evrov. Z denarjem si je v Constanzi zgradil veliko vilo. Bil je neizprosen: če so mu berači prinesli kovance za en, dva ali pet stotinov, jim je jezen vrgel drobiž v glavo. Berači so ga seveda pobrali in si z njim kupili kruh. Prisiljeni so bili tudi v tatvine, saj naj bi se odkupili za potne stroške za pot iz Romunije. Navadno so bili prisiljeni v beračenje že na poti, da so nabrali dovolj denarja za bencin.

Preiskovalci sumijo, da so si organizatorji beračenja Italijo razdelili po območjih. Podobno organizirana mreža je bila pred kratkim razbita v Turini, kjer so bili organizatorji člani ene družine. Do svojih sužnjev so bili tako neizprosni, da so jih prisilili, da so zvečer skakali, da bi videli, ali imajo v žepih skrite kakšne kovance.

Italijanske oblasti so že večkrat skušale rešiti problem prisilnega beračenja. Leta 2007 so na primer v Rimu začele akcijo pomoči beračem, če bi se odločili za vrnitev v Romunijo. Program ni bil uspešen, saj se število prisilnih beračev ni zmanjšalo. Natančno število sicer ni znano, ocenjujejo, da jih je v Italiji okoli sto tisoč, skoraj polovica med njimi pa je otrok.