Nemčiji grozi erozija prebivalstva

Nemčija med evropskimi državami velja za eno najprivlačnejših držav za priseljence. Priseljevanje namreč v zadnjih dveh desetletjih dosega rekordne ravni. Samo leta 2012 se je tja priselilo dober milijon ljudi, leto pozneje pa kar 1,23 milijona, kar je največ po letu 1992, kažejo podatki nemškega letnega poročila o migracijah.

Med njimi je največ Poljakov, Romunov in Italijanov. Gospodarsko najmočnejša evropska država je privlačna tudi za Slovence – leta 2012 se jih je tja odselilo skoraj 2.300, leta 2013 pa skoraj 1.700. Med prosilci za azil je največ Rusov, Sircev, Srbov, Afganistancev, Makedoncev in Irancev, zadnje čase tudi kosovskih Albancev.

Nad množice imigrantov z novo zakonodajo Zaradi velikega priseljevanja in majhnega izseljevanja je imela po podatkih nemškega statističnega urada Nemčija decembra lani 81,1 milijona prebivalcev, kar je 300 tisoč več kot januarja lani.

V državi so se že začeli pojavljati pozivi po nadzoru nad pritokom priseljencev, o čemer je pred dobrim tednom že razpravljal tudi nemški parlament, ki za zdaj ni sprejel nič novega.

V štirih desetletjih 20 milijonov Nemcev manj Morda se sliši nekoliko ironično, vendar kljub množičnemu priseljevanju Nemčiji grozi erozija prebivalstva. Po podatkih nemškega zveznega inštituta za gradbeništvo, urbanizem in prostor ter razvoj naj bi se nemško prebivalstvo do leta 2060 skrčilo za 20 milijonov.

Nemčija ima namreč enega najhitreje starajočih se prebivalstev na svetu – prebivalcev nad 65. letom starosti je danes ena petina, leta 2050 jih naj bi bilo že več kot za tretjino, kažejo podatki dunajskega demografskega inštituta.

Pri zdajšnjih dobrih 80 milijonih se prebivalstvo Nemčije ohranja predvsem na račun tujcev. To dokazujejo tudi projekcije, da bo imela leta 2050 Nemčija 77,4 milijona prebivalcev, brez tujcev le 70 milijonov.

Podeželje ostaja brez zdravnikov in trgovin Težava v Nemčiji ni le staranje prebivalstva, temveč tudi erozija prebivalstva na vzhodu države in podeželju. "Mladi in pametni se izseljujejo, manj mobilni ostajajo," je za The Economist dejal Andreas Mammert, župan mesta Schladen-Werla.

To manjše mesto v Spodnji Saški je tipični primer takšnega izseljevanja, ki mu grozi, da bo do leta 2030 izgubilo tretjino prebivalstva. Zaradi odseljevanja z ruralnih na urbana območja v odročnih krajih ukinjajo avtobusne povezave, zapirajo trgovine, banke, knjižnice, vrtce in šole. Življenje za tiste, ki ostanejo, postaja vse težje, zato se izseljuje še več ljudi.

Obstajajo pa tudi skupnosti, ki se ne vdajo. Ponekod je val odseljevanja že sprožil večje povezovanje lokalnih skupnosti, redne avtobusne povezave nadomeščajo prostovoljni prevozi, pod eno streho združujejo državne storitve in trgovine ter z različnimi prizadevanji rušijo obstoječo birokracijo in jo delajo bolj prilagodljivo.

Lokalni heroji, ki ukrepajo namesto države Večji pobudniki veljajo za male lokalne heroje, eden takih je prav omenjeni župan Mammert, ki je v mestu Schladen-Werla ohranil nujno potrebno zdravniško pomoč. Leta 2008 je mestu grozilo, da bo ostalo brez vseh desetih zdravnikov, nekateri so se upokojili, drugi so odhajali. Župan je zadevo vzel v svoje roke, angažiral nekaj zdravnikov iz oddaljene okolice, našel investitorja in zdravnikom ponudil prostor v opuščeni diskontni trgovini, da zdaj tam izvajajo zdravniško pomoč.

Ovir na tej poti sicer ni manjkalo, potrebnega je bilo precej lobiranja pri zdravniški zbornici in prilagajanja nesmiselnim zakonom, okoli devet tisoč občanov pa tako po njegovi zaslugi ni ostalo brez zdravniške pomoči.