SiolNET. Novice Svet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nemčija in debata o socialni državi

2

termometer

Guido Westerwelle, šef liberalcev in zunanji minister, si najbrž ni predstavljal, kakšne odzive bo sprožil s primerjavo trenutnega socialnega stanja v Nemčiji s »pozno-rimsko dekadenco«.

A povsem presenečen vendarle ne bi smel biti, konec koncev socialna država ni nekaj, česar bi se večina Nemcev sramovala. Kljub temu se zdi – z Westerwellejem ali brez njega –, da prihaja na tem področju počasi do prav usodnih tektonskih premikov. "Kdor dela, mora dobiti več od onega, ki ne" Merklova je skušala delovati pomirljivo. V intervjuju za FAZ je tako glede socialnih transferjev povedala, da se ji zdi samoumevno, da »kdor dela, mora tudi dobiti več od onega, ki ne«, in da bo vsekakor moralo priti do revizije socialnega programa. (Nemčija ima podobne probleme kot Slovenija s premajhnimi razlikami med minimalnimi plačami in socialnimi prejemki.) Toda izkazalo se je, da do koalicijskih razpok ni prišlo le na ravni odnosov z liberalci, pač pa tudi s sestrsko CSD. Spiegel je v zadnjih dneh poročal o nezadovoljstvu »načelnih katolikov« (Fundamentalkatholiken), ki kanclerki očitajo, da je stranko preveč sekularizirala in naj bi bila odgovorna za zeitgeistovsko »politiko poljubnosti«.

Boj med socialno in liberalno verzijo vodenja države Kot kaže, gre za sistemsko in ne konjunkturno krizo, ki nima neposrednih povezav z recesijo – kar pa seveda ne pomeni, da le-ta nanjo nima vpliva. Z drugimi besedami: v temelju gre za boj med socialno in liberalno demokracijo, ali drugače, med socialno in liberalno vizijo vodenja države. Problem je v tem, da so očitno tako v Nemčiji kot Franciji socialisti ta trenutek vrženi iz igre, ker imajo preveč težav z notranjo konsolidacijo. Kar se tiče tega, je potrebno opozoriti, da temelji uspeh desnice pravzaprav na njeni uspešni prisvojitvi nekaterih tipično levičarskih tem (delo, socialni model družbe ipd.). Za morebitni ponovni vzpon bo zato levica morala redefinirati ekonomski program in ponuditi neko perspektivo izstopa iz recesije ter prepričljiveje izpostaviti socialne vrednote oz. vrednote nasploh.

Liberalni kapitalizem ali socialni kapitalizem? Omenjena prisvojitev levičarskih tem je opazna tako rekoč na prvi pogled. Merklova gleda na družbo kot entiteto, ki potrebuje notranjo kohezivnost, katero mora zagotoviti in organizirati država. Samoumevno je, da mora biti za te naloge ustrezno močna. Westerwelle si, nasprotno, prizadeva za šibko državo in stavi vse na odgovornega posameznika, ki si zna in zmore svojo srečo ustvariti sam. Država je pri tem bolj kot kaj drugega ovira. Zanimivo, pred leti je imela podobne ideje tudi Merklova. Dilema, ki se tukaj kaže, je naslednja: ali liberalni kapitalizem, ki ga obvladuje predstava deregulacije, minimaliziranje vloge države in zaupanje v trg, ali pa socialni kapitalizem, ki bo ustrezno reguliran in pri katerem ne bo v središču pozornosti abstrahirani posameznik s svojimi pravicami, pač pa različni kolektivni elementi socialnega življenja.

Mimogrede: s tega vidika je zelo zanimiv in hkrati tudi poučen eksperiment angleških laburistov, ki so poskusili socialistični moment združiti z liberalnim. Kot kažejo zadnje javnomnenjske raziskave, jim na bližnjih volitvah sicer ne kaže prav dobro. Toda če odmisliš Blairovo idiotsko mesijanstvo in pogovore z Bogom, je potrebno priznati, da so vsaj na področju javnih storitev z investicijami v šole, bolnice in univerze gotovo prinesli opazen napredek.

Nemci premalo trošijo V Washington Postu je izšel zanimiv članek, ki kaže na vso absurdnost situacije. Avtor (Anthony Faiola) se v njem sprašuje, ali ni morda nemška zmernost tista, ki ovira gospodarsko rast na evroobmočju. Na kratko: problem Nemčije naj bi bil v tem, da premalo troši. Za ilustracijo ponudi 40-letno samohranilko z učiteljsko plačo, ki ima že 12 let isti radio, se ne zadolžuje, nima avta, njeno pohištvo pa je staro kakih 30 let. Škandal (!) – ženska zaradi tega ne razmišlja o samomoru, celo več, kot da ni nič narobe pogumno izjavi: »Mislim, da ni znamenja napredka to, da si do vratu v dolgovih.« Skratka, problem Nemčije naj bi bil v tem, da kot nekakšna evropska Kitajska za razliko od Američanov, Britancev in Grkov ne troši dovolj.

Tovrstno razmišljanje je tipično in na najboljši možni način izpostavi ves debilizem liberalnega modela kapitalizma, ki očitno stavi vse svoje adute na skupinske orgije potrošniške družbe, sredstvo za takšno početje pa vidi v neskočnem zadolževanju. Po tej logiki ni problematičen tisti, ki se zadolžuje; Spielverderber je tisti, ki je zmeren. In kriza bo rešena preprosto tako, da se zadolži še Nemčija, pa potem Kitajska, Japonska in še kakšna druga podobna država. Toda vprašanje je, kdo bo te globalne orgije potem kreditiral.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin