Ne vemo, ali se nam bo jutri zgodil teroristični napad ali ljubezen

Srećko Horvat je 33-letni hrvaški filozof in politični aktivist. Objavil je deset knjig, med drugim knjigo Kaj želi Evropa, ki jo je napisal skupaj s Slavojem Žižkom, v svoji zadnji knjigi Radikalnost ljubezni pa se ukvarja z vplivom politične ureditve na ljubezensko življenje državljank in državljanov. Je eden od obrazov novega gibanja Democracy in Europe Movement 2025 (DiEM), ki je bilo pred kratkim ustanovljeno v Berlinu na pobudo Janisa Varufakisa in ki sta ga podprla tudi Slavoj Žižek in Julian Assange. Te dni je bil gost festivala Fabula, kjer je na okrogli mizi Barbari pred vrati govoril o pomembnosti tega, da se begunskega vprašanja lotimo kot geopolitičnega problema in ne zgolj kot problema multikulturalnosti ali solidarnosti.

Na okrogli mizi Barbari pred vrati ste dejali, da ko govorimo o begunski krizi, govor o multikulturalnosti ni dovolj, da ni dovolj samo solidarnost. Potrebujemo več ljubezni, tako kot pišete v knjigi Radikalnost ljubezni? Ne, mislim, da pri vprašanju begunstva niti ljubezen ni več dovolj. Klasična ideja o tem, da moraš svojega bližnjega ljubiti kot samega sebe, v primeru begunske krize ne deluje. V idealnem položaju nam sploh ne bi bilo treba ljubiti svojega bližnjega, in to bi bila prava svoboda in pravi odnos, v katerem begunke in begunci ne bi potrebovali niti solidarnosti niti ljubezni, ker begunk in beguncev sploh ne bi bilo.

Moja težava s solidarnostjo v begunski krizi je ta, da solidarnost ne rešuje problema. Tukaj ljubezen ni dovolj in reši nas lahko samo razumevanje geopolitičnega položaja.

Vendar je na ravni delovanja, ki je dosegljiva večini, solidarnost pogosto edino, kar lahko naredimo. Kako se na lokalni ravni lotiti geopolitičnega problema, ki je povzročil begunstvo, kako se ga bo DiEM, glede na to, da ne gre za institucijo, ki bi na primer lahko vplivala na potek vojaških posegov na Bližnjem vzhodu? Pred kratkim so se na Dunaju srečali vsi zunanji ministri EU brez grškega zunanjega ministra, kar veliko pove o EU, ki želi rešiti begunsko krizo tako, da za mizo ne povabi ministra države, kjer je ta problem največji. Če na primeru tega sestanka pogledamo, kako se poskuša rešiti begunsko krizo, vidimo, da to ni prava pot, saj se ne upošteva širše geopolitične zgodbe, ki je sploh pripeljala do begunske krize.

Torej kaj delajo Hrvaška, Slovenija, Avstrija, Madžarka? Vsi mi med seboj ponovno dvigujemo meje, postavljamo žice, zidove, vzpostavljamo kvote, istočasno EU investira tri milijarde v to, čemur pravim "outsourcing" begunske krize v Turčijo. To pomeni, da bo Grčija, ki že tako ima najhujše posledice zaradi gospodarske krize, zdaj utrpela najhujše posledice še zaradi begunske krize, saj se bo celotna balkanska pot zaprla, Madžari bodo kmalu imeli referendum, kjer bodo najverjetneje zavrnili kvote, ki jih je predpisala EU, zatem ga bodo verjetno imeli še na Češkem, pa na Poljskem in morda se bo po tem zgledovala še naša nova hrvaška desna vlada. Ko se zapre balkanska pot in se begunke in begunce "outsourca" v Turčijo, se bo problem spet prelomil na hrbtu Grčije.

Prva točka delovanja DiEM je transparentnost in zahteva, da postanejo javne seje evropskih institucij, tudi ECB, javne. Ampak kaj je potem naslednji korak, ko te podatke imamo? Samo zavzemanje za transparentnost evropskih institucij seveda ni dovolj, niti to ni edini cilj DiEM. To je sredstvo in to je prvi korak. Tukaj razumem nekatere kritike, ki pravijo, da kaj nam bo transparentnost institucij, ki že tako niso demokratične. To je bil na primer pomislek Slavoja Žižka, ki je, ko smo se v Londonu pogovarjali z Varufakisom, v vlogi hudičevega advokata dejal: "In kaj potem, imate transkripte sej ECB, Ecofina, Sveta EU, kaj zdaj?" Mislim, da je to dobro vprašanje, ampak cilj prve panevropske kampanje DiEM je, da bi zbrali okoli dva milijona podpisov in da bi v procesu politične subjektivizacije tistih, ki bodo to podpisali, dobili tudi nove podpornice in podpornike DiEM. Ti podpisi predstavljajo orožje, s katerim lahko pritisnemo na institucije.

Katere bodo prednostne teme? Ena od prednostnih nalog bo zagotovo TTiP, transatlantski trgovinski sporazum, ki je največji trgovinski sporazum v nedavni zgodovini in ki se dotika dveh tretjin svetovnega BDP, 1,3 milijarde prebivalstva in več kot 50 držav, ki prinaša spremembe na področju svobode gibanja, ki bo korporacijam omogočal, da tožijo vlade, nihče v EU pa ne ve, o čem se v resnici pogajajo, ker to poteka v tajnosti. Šele po zaslugi Wikileaksa smo dobili vpogled v sporazum. Taka kampanja za transparentnost v Evropi še ne obstaja in ideja je, da bi bil to prvi korak.

Zatem bi začeli nizati druge kampanje, v okviru katerih bi se oblikovale politike s področja monetarne politike, begunstva, evropske ustave, "green new deala" in tehnologije. To so področja, s katerimi se bo DiEM ukvarjal v prihodnjih letih, zato transparentnosti ne smemo dojemati kot cilj, ampak le kot prvi korak.

In kako prepričati te institucije EU, ki so nedemokratične, da postanejo bolj transparentne? Boste lobirali? Če nam bo uspelo zbrati dva milijona podpisov, je že to precejšen pritisk. Ampak prednost DiEM je, da to ni politična stranka, da to ni think tank, da to ni gibanje Occupy ali klasična organizacija, kot jih zadnjih 20 let poznamo v Evropi. V Berlinu na ustanovitvi so bili tudi predstavniki enega največjih sindikatov v Nemčiji IG Metal, predstavniki gibanja Bloccupy, tako da ena od možnosti po prvi uspešni kampanji je, da DiEM ne gre samo v smeri klasičnega lobiranja, ustvarjanja pritiska na politične elite ali posamezne nacionalne vlade, temveč tudi v smeri stavk ali okupacij, ne izključujemo niti te možnosti. Za razliko od klasične stranke ali klasičnega gibanja ima DiEM številne mogoče smeri delovanja.

Gre za kombinacijo vertikalnosti in horizontalnosti, kjer ni fetiša po horizontalnosti, kot smo ga videli pri gibanju Occupy, študentskih okupacij na Hrvaškem, plenuma v Bosni. Vsa ta gibanja so se znašla pred oviro, da ko je ta ideal dosežen, se postavi vprašanje, kakšen pritisk lahko izvaja na oblast. Po Occupy Wallstreet je bil Obama ponovno izvoljen, po demonstracijah na trgu Tahrir je prišla Muslimanska bratovščina in zatem še vojska, torej je novo stanje točno takšno, proti kakršnemu so se borili. Nujna je dialektika vertikale in horizontale, nujno je razmišljati o organizacijah, ki bi ta potencial neposredne demokracije naredile bolj učinkovitega.

Če DiEM uspe demokratizirati EU, je tu še vedno problem Turčije, s katero mora neposredno sodelovati, pa Libije. So ambicije DiEM, da preseže raven EU, in kako namerava sodelovati z državami, ki niso del EU? Osnovanje DiEM izvira iz zavesti, da prava politična moč danes ne leži v prevzemu oblasti v eni nacionalni državi, po drugi strani pa, da če imate panevropsko gibanje, ne smete misliti, da bo internacionalizem dovolj. DiEM ne more biti uspešen, če ne bo uspešnih političnih strank ali prevzemanja vlad v posameznih nacionalnih državah. Mislim, da potrebujemo dialektiko med enim in drugim.

Problem begunstva najbolje pokaže nujnost internacionalnega reševanja problemov, ne moremo ga rešiti na ravni Grčije, Slovenije, Hrvaške, niti na ravni Evrope, ker gre za globalen problem, v katerega so vpleteni geopolitični interesi Katarja, Rusije, Savdske Arabije, Francije, Velike Britanije. DiEM se zaveda, da brez dobrih povezav z mediteranskimi državami, državami Južne Amerike in drugimi progresivnimi silami na svetu tudi to gibanje nima možnosti za uspeh.

Varufakis zdaj svetuje predsedniku britanskih laburistov Jeremyju Corbynu. Bo šlo za ekonomsko svetovanje? Da, vendar morate o tem, kaj mu bo svetoval, vprašati Varufakisa.

Se DiEM zavzema za obstanek Velike Britanije v EU? V DiEM menimo, da je lažna dilema, ali mora Velika Britanija izstopiti iz EU ali ostati v EU. Rešitev ni ne eno ne drugo, rešitev je v radikalni spremembi EU. Strinjam se s Kostasom Lapavitsasom, da je vrnitev na nacionalne države nevarna ideja, ker počiva na dveh iluzijah. Prva je prepričanje, da bo levica na boljšem po izhodu iz evroobmočja in vrnitvi na nacionalno državo. Mislim, da bo desnica precej na boljšem od tega položaja. Druga pa je, da ne vem, na kakšnih osnovah si ti ekonomisti, če so resni, zamišljajo suverenost države, ki bi se vrnila na nacionalno suverenost, saj ta danes ne obstaja več.

Niti Jugoslavija, ki je imela vsaj do 70. let eno najmočnejših vojsk na svetu, eno najmočnejših diplomacij, ekonomski razvoj, bila del gibanja neuvrščenih, se ni mogla upreti penetraciji globalnega kapitalizma v sistem samoupravljanja.

Druga iluzija vrnitve na nacionalno državo je, da še vedno obstaja ideja, da je mogoče s ponovno atomizacijo monetarnega sistema vzpostaviti nekakšen otok, ki bi bil zunaj svetovnega sistema, kot da potem ruski ali kitajski kapital ne bo vdiral – ta bo potem imel še večji vpliv.

V Radikalnosti ljubezni se ukvarjate s politikami ljubezni v različnih političnih sistemih. Neoliberalni kapitalizem naj bi tako stremel k zaljubljanju brez tveganja in zvezam brez obveznosti. Prek kratkim sem zasledila nekaj člankov o domnevni radikalni moči samskih žensk v ZDA. Menite, da zakonski stan oziroma samskost res lahko odločilno vpliva na naše politično delovanje? Predvsem ni politike, ki ne bi vplivala na osebne odnose med ljudmi in posledično na njihova čustva in tudi ljubezen. Različni politični režimi, še posebej totalitarni, naj bo to stalinizem ali Homeinijev režim v Iranu, so se odražali tudi v načinih, na katere so se ljudje zaljubljali, čeprav je to zelo intimno izkustvo. Kako so se moški obnašali do žensk, kako so se ženske obnašale do moških, na kakšen način so obravnavali ljubosumje, na kakšen način so obravnavali prevaro. Na vse to so vplivali politični režimi, še posebej totalitarni.

Po drugi strani pa je način, na katerega mi ustvarjamo naše osebne odnose, že sam po sebi politično vprašanje. Aleksandra Kolontaj, ki je bila prva ministrica v zgodovini Evrope, bila je v Leninovi vladi v času oktobrske revolucije, je trdila, da je največja težava v medosebnih odnosih nekaj, čemur je ona rekla privatizacija srca. Trdila je, da se ekonomski odnosi ponavljajo v osebnih odnosih, kjer ena oseba v odnosu zelo pogosto poskuša privatizirati srce te osebe na način, da se do druge osebe vede kot do zasebne lastnine.

Iskanje partnerja ali partnerice je v veliko pogledih vedno bolj podobno nakupovanju, ko na primer iščemo partnerja ali partnerico na podlagi nekih kriterijev, ki smo si jih zadali vnaprej. Nedavno sem v dnevniku Evening Standard bral članek z naslovom Outsourcing of dating (oddajanje zmenkov zunanjim izvajalcem), v katerem je pisalo, da je najnovejši trend, seveda za tiste, ki imajo denar, angažirati butlerja, ki namesto vas naredi vse, kar smo sicer praviloma počeli v času zmenkov.

Torej namesto da vam pišem pisma, pošiljam videe z YouTuba, kuham, pošiljam recepte, imam zdaj osebo, ki to počne namesto mene. Ta oseba je izurjena za to, zna pisati lepa pisma, ima dober glasbeni okus in ima dovolj časa, da na Facebooku preverja, kakšen je vaš okus za glasbo in filme, in mi potem javi, iz katerih filmov naj vam pošljem odlomke z YouTuba. Vi potem to vidite in si rečete, pa to je moški zame, ker se idealno vklaplja v mojo predstavo tega, kar pričakujem od drugega. Jaz se potem samo še pojavim na zmenku, ker je nekdo že vse naredil namesto mene. In temu Badiou pravi Falling in Love without Falling (zaljubljanje brez tveganja), kjer ljubezen postane do skrajnosti racionalizirana, čustva pa postanejo blago na trgu. To je globoko politično vprašanje, ki je seveda povezano z ekonomskim in družbenim razvojem.

Če smo tako racionalni pri ljubezni, če se izogibamo tveganju, smo takšni potem tudi na drugih področjih? Se zato bojimo jasnega političnega delovanja, ker to prinaša tveganje? Ker s tem lahko izgubimo na trgu? Mislim, da je to klasični problem politične filozofije. Thomas Hobbes je trdil, da bodo ljudje večinoma izbrali varnost namesto svobode, in to srečamo na vseh ravneh, od političnega do osebnega življenja. To smo lahko videli po napadih v Parizu, pa seveda tudi že prej, 11. septembra, ko so bili ljudje pripravljeni na odvzem državljanskih svoboščin in pristati na državo nadzora, na možnost, da država vdira v njihovo zasebno življenje, vdira v stanovanja aktivistov in preprečuje proteste, vse zato, da bi se zmanjšalo tveganje novih terorističnih napadov. Na osebni ravni vidimo, da so ljudje pripravljeni izbrati neko zvezo, v kateri niso srečni, samo zato, da bi se izognili tveganju, ki ga prinaša svoboda.

Tukaj pridemo na filozofsko polje, ki sta ga odprla Jean Paul Sartre in Albert Camus, torej filozofija eksistencializma. Kierkegaard je govoril, da svoboda povzroča tesnobo. Ko ne vemo, ali se nam bo jutri zgodil teroristični napad ali ljubezen.

Tako da to ni samo politični, ampak globoko eksistencialni problem, ki ga je Camus lepo strnil v stavku: ali naj popijem kavo ali naj se ubijem. Če bi se zavedali, da lahko v vsakem trenutku izbiramo med tema dvema radikalnima možnostma, bi živeli zares svobodno življenje. Danes se ne moremo več odločati niti o tem, ali bomo spili kavo ali se ubili, ampak je sistem tak, da nimamo več niti nadzora nad lastnim življenjem, lahko samo spijemo kavo.

Je to tudi strah pred tem, da se bomo zmotili? V Značenju Magreba ste zapisali, da je včasih pomembno podpreti neki upor, četudi se pozneje izkaže, da smo se zmotili. Ta strah vedno obstaja, a v kontekstu tega besedila sem se skliceval na znano epizodo, ko je Foucault iz Irana za italijanski dnevnik La Corriera della Sierra poročal o iranski revoluciji, ki takrat še ni bila Homeinijeva. Foucault je hvalil to revolucijo, hvalil politični islam, tudi Homeinija. Leto za tem, ko je Homeini prevzel oblast, smo dobili Iran, kot ga poznamo danes, kjer obstaja prohibicija želje, seksualnosti, manj je državljanskih svoboščin, pravic žensk.

Postavlja se vprašanje, ali se je Foucault motil. Z vidika današnjega položaja ja, ampak moramo upoštevati, kaj vse je bilo takrat v Iranu, torej močno delavsko gibanje, da Foucault ni bil neumen, ampak da je poznal kontekst, zagovarjal je nekaj, kar bi lahko šlo v neko drugo smer.

Prav v njegovem primeru moramo možnost napake sprejeti kot možnost svobode, z vsem tveganjem, ki ga prinaša ta možnost napake. Zgodovina bi v tistem trenutku lahko šla v eno ali drugo smer, ampak šla je v smer Homeinijeve revolucije in danes moramo retroaktivno ponovno napisati to epizodo z intervencijo iz prihodnosti. Tako kot bomo poskusili spremeniti današnjo družbo, ki se ne bo spremenila, če nismo pripravljeni sprejeti tveganja, da se zmotimo. Katerikoli politični angažma nosi nevarnost napake.

In pri DiEM ste pripravljeni na to možnost? Seveda, če sem popolnoma iskren, nimam pojma, ali bo DiEM uspelo, ampak če trenutno ne bi bilo DiEM, ne vem, ali bi imel razlog, da zjutraj vstanem iz postelje. Vnaprej pristajam na napako, ki DiEM lahko je, tako kot sem vnaprej pristal na možnost, da spodleti Sirizi.

Cipras je na primer še vedno avtor predgovora moje in Žižkove knjige Kaj želi Evropa. Če danes berete to besedilo, vidite, da Cipras v njem govori, da ko pridejo na oblast, nič več ne bo isto, da bodo spremenili EU. Ko pogledate Grčijo, pa vidite, da je vse ostalo enako, če ni še celo slabše. To ne pomeni, da sva naredila napako, ko sva Ciprasa povabila, da napiše predgovor, ker je to, kar je takrat pisal, zdaj narobe.

Ta predgovor je zdaj zgodovinski dokument, ki kaže na to, da bi se zgodovina lahko odvila v drugo smer in da moramo vnaprej pristati na možnost napake.