Krim – "darilo", ki lahko zaneti vojno med Ukrajinci in Rusi

Pred skoraj natančno 60 leti, 27. februarja 1954, je glavni sovjetski časnik Pravda na prvi strani objavil kratko novico, da je sovjetsko vodstvo 19. februarja odločilo, da Krimsko oblast, tj. ozemlje polotoka Krim, prenese iz Ruske federativne socialistične republike na Ukrajinsko socialistično republiko.

Krimsko darilo Nikite Hruščova Številni zgodovinarji si še zdaj belijo glave, čemu se je sovjetsko vodstvo oziroma Nikita Hruščov, ki je tedaj imel v komunistični Sovjetski zvezi (SZ) v rokah škarje in platno, odločilo za to potezo.

Za nekatere je bilo to darilo Hruščova svoji deželi. Toda Hruščov, ki je svojo partijsko kariero začel v okviru ukrajinske komunistične partije, pravzaprav ni bil Ukrajinec, ampak Rus, ki se je rodil v mestu ob rusko-ukrajinski meji, ki je zdaj del Rusije. Po nekaterih razlagah naj bi bilo "krimsko darilo", in to v času, ko so se v Sovjetski zvezi spominjali 300-letnice združitve Ukrajincev z Rusijo, nekakšna ruska roka sprave Ukrajincem po Stalinovem terorju.

Leta 1991 Krim postane jabolko spora Vsekakor pa se ta prenos Krima k Ukrajini takrat ni zdel tako pomemben, saj sta bili Ukrajina in Rusija del Sovjetske zveze, za katero pa takrat ni nihče mislil, da bo kdaj razpadla. A leta 1991 se je zgodilo ravno to in s tem je polotok postal jabolko spora med Ukrajino in Rusijo.

Največja etnična skupina na Krimu, ki je razdeljen na Avtonomno republiko Krim s prestolnico v Simferopolu in pristanišče Sevastopol (ta ima tako kot prestolnica Kijev v Ukrajini poseben status), so namreč Rusi.

Ti po štetju iz leta 2001 v 2-milijonski Avtonomni republiki Krim sestavljajo 58,5 odstotka prebivalstva. Ukrajincev je okoli 24,4 odstotka (krimski Ukrajinci za pogovorni jezik uporabljajo ruščino), 12,1 odstotka pa je turško govorečih Krimskih Tatarov.

Krimski Rusi hočejo stran od Ukrajine V Sevastopolu, kjer je sedež ruske črnomorske flote, pa živi okoli 380.000 prebivalcev, večinoma Rusov. Sevastopol, ki je bil v času SZ sedež sovjetskega črnomorskega ladjevja in t. i. zaprto mesto, kamor je lahko prišel le redki obiskovalec, je bil vse do leta 1978 neposredno podrejen Moskvi oziroma Rusiji. Šele po tem je neposredni nadzor nad Sevastopolom prevzel Kijev.

Krimski Rusi, ki so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 in ukrajinski razglasitvi samostojnosti pričakovali, da bo takratni ruski voditelj Boris Jelcin zahteval vrnitev Krima, so februarja 1992 ustanovili Republiko Krim in razglasili samoupravo. Ker pa Jelcin ni zahteval Krima, so se maja 1992 sprijaznili, da bodo (vsaj začasno) ostali del Ukrajine.

Merjenje mišic med Krimom in Kijevom se je namreč nadaljevalo. Leta 1994 je predsednik Krima z več kot 70 odstotki glasov volivcev postal Jurij Meškov, ki je želel odcepiti polotok od Ukrajine. Leta 1995 je zato ukrajinski parlament razveljavil krimsko ustavo in odstavil Meškova. Z novo ustavo je Krim znova postal avtonomna republika.

Krimski Rusi kličejo na pomoč rusko vojsko Ukrajinsko-ruske napetosti so se umirile šele leta 1997, ko sta Ukrajina in Rusija podpisali dogovor o sodelovanju in prijateljstvu ter razdelili črnomorsko ladjevje. Rusija je dobila Sevastopolsko vojaško pristanišče v najem do leta 2017 (leta 2010 je Viktor Janukovič podaljšal najem do leta 2042).

Znova pa je zavrela kri leta 2008, ko je Rusija začela prebivalcem Krima podeljevati ruske potne liste. Avgusta 2009 so na Krimu celo izbruhnile protiukrajinske demonstracije, na katerih so krimski Rusi zahtevali poseg ruske vojske – tako kot v Abhaziji in Južni Osetiji.

Znova pa je na črnomorskem polotoku, kjer ima Janukovičeva Stranka regij veliko podporo, postalo nemirno, ko so protestniki na Majdanu dosegli zamenjavo oblasti v Kijevu. S krimskimi Rusi, ki jim pritrjujejo tudi številni rusko govoreči krimski Ukrajinci, pa se ne strinjajo muslimanski Krimski Tatari.

Usoda Krimskih Tatarov Krimski Tatari, ki jih ne smemo zamenjevati s Tatari iz ruske republike Tatarstan, ampak imajo lasten jezik, ki tudi spada v turško skupino, so še najbolj avtohtoni prebivalci polotoka.

Na Krim, ki so ga med drugim v preteklosti osvajali Skiti, antični Grki, Goti, Bizantinci, Benečani in Genovčani, so prišli v času mongolskih osvajanj v 13. stoletju. Pod rusko oblast so padli konec 18. stoletja, na polotok so se v naslednjih desetletjih začeli priseljevati Rusi in Ukrajinci, zato so Krimski Tatari postali manjšina.

Leta 1944 je Stalin Krimske Tatare, ker so sodelovali z nemško vojsko, skupaj z krimskimi Armenci, Bolgari in Grki prisilno izselil v osrednjo Azijo. Leta 1967 so bili Krimski Tatari rehabilitirani, a so se lahko v svojo domovino začeli vračati šele ob koncu Sovjetske zveze.