Nedelja, 22. 8. 2021, 22.02
3 leta, 2 meseca
Kako sta si krvoločna diktatorja razdelila Evropo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,92
78
Podpis pakta Ribbentrop-Molotov v Moskvi. Sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov (z očali) sedi za mizo in podpisuje pakt. Za njim stoji nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop. Desno ob njem je Stalin, ki je več kot očitno zelo dobre volje.
Avgusta 1939 sta dve veliki evropski diktaturi, Hitlerjeva nacistična Nemčija in Stalinova komunistična Sovjetska zveza, sklenili zavezništvo. Združil ju je skupni cilj: uničiti neodvisnost držav, ki so ležale med Nemčijo in Sovjetsko zvezo.
V Sloveniji in Evropi danes zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan je leta 2009 določil Evropski parlament, in sicer v spomin na podpis pakta Ribbentrop-Molotov, s katerim sta nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza medsebojno razdelili Vzhodno Evropo.
Tajni del pakta o okupaciji držav
Pakt, ki se imenuje po takratnem nemškem zunanjem ministru Joachimu von Ribbentropu in njegovem sovjetskem kolegu Vjačeslavu Molotovu, je bil podpisan 23. avgusta 1939 v Moskvi. Uradno se je imenoval sporazum o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Vseboval je tudi del o gospodarskem sodelovanju, najbolj usodni pa so bili tajni členi, ki so določali razdelitev vplivnih območij med Nemčijo in Sovjetsko zvezo.
Delitev vplivnih območij je v bistvu sopomenka za zasedbo držav, ki so nastale po prvi svetovni vojni v vmesnem območju med Nemčijo in Rusijo (Sovjetsko zvezo): Poljske, Litve, Latvije, Estonije in Finske. Te države so postale neodvisne, ker je prva svetovna vojna ošibila obe velesili, Nemčijo in Rusijo (Sovjetsko zvezo), ki sta prej imeli oblast nad tem območjem.
Sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo
Nemčija in Sovjetska zveza sta bili po prvi svetovni vojni nekakšni izobčenki mednarodne skupnosti (prva je bila velika poraženka prve svetovne vojne, druga pa se je osamila zaradi komunističnega režima), zato sta hitro navezali tesni stike.
Nemčija je leta 1917 omogočila Vladimirju Iljiču Leninu (desno) vrnitev v Rusijo iz izgnanstva v Švici. Sodelovanje med Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo in Nemčijo se je nadaljevalo tudi po koncu prve svetovne vojne. Lenin je z oktobrsko revolucijo leta 1917 odpravil zametke demokracije v Rusiji in uvedel enostrankarsko diktaturo. Po njegovi smrti ga je na čelu Sovjetske zveze nasledil Stalin (levo).
Tako je na primer Nemčija na sovjetskem ozemlju, daleč od nadzornikov antantnih držav, na skrivaj razvijala sodobna orožja, na primer tanke, letala in podmornice (mirovni sporazum po prvi svetovni vojni je Nemčiji prepovedal razvoj novih orožij, op. p.). Na drugi strani pa so Sovjeti dobili vpogled v nemško vojaško tehnologijo. Nemčija in Sovjetska zveza sta tudi postali glavni trgovinski partnerici in glavni zaveznici na diplomatskem področju.
Prihod Hitlerja na oblast
Odnosi med Nemčijo in Sovjetsko zvezo so se ohladili s prihodom Adolfa Hitlerja in njegove NSDAP (Nacionalsocialistične nemške delavske stranke) na oblast leta 1933. Hitler je namreč zagovarjal širitev nemškega življenjskega prostora (nem. Lebensraum) na vzhod, na ozemlje Sovjetske zveze. Bil je tudi goreč protikomunist in antisemit. Javno je govoril, da je (sovjetski) komunizem oziroma boljševizem judovska zarota. Sovjetom se je tudi zameril, ker je trdo obračunal s Komunistično partijo Nemčije, ki je bila podrejena Moskvi.
V tistih letih je Sovjetska zveza pripravljala svoje državljane na morebitno vojno z nacistično Nemčijo. Tako je v propagandne namene leta 1938 v sovjetske kinematografe prišel film Aleksander Nevski režiserja Sergeja Eisensteina. Film prikazuje bitko med ruskim Novgorodom in nemškim viteškim redom, ki se je odvila leta 1242. V tej bitki so Rusi ustavili osvajalski pohod nemškega viteškega reda proti vzhodu. Namigi na nemško grožnjo so bili več kot očitni.
Otoplitev odnosov med Stalinom in Hitlerjem
A sovjetski diktator Stalin ni popolnoma zaprl vrat za pogovore z nacistično Nemčijo. Leta 1939 sta državi začeli skrivna pogajanja. Še pred tem je Stalin zamenjal zunanjega ministra. Namesto Maksima Litvinova, ki je bil prepričan, da je nacistična Nemčija glavna nevarnost za Sovjetsko zvezo, je prvi med sovjetskimi diplomati postal Molotov. Tudi dejstvo, da je bil Litvinov judovskega rodu, je vplivalo na odločitev za zamenjavo.
Adolf Hitler je kljub svojemu gorečemu protikomunizmu in sovraštvu do Sovjetske zveze iz taktičnih razlogov začel sodelovati s Stalinom, ker je želel preprečiti, da bi se Nemčija, tako kot v prvi svetovni vojni znašla v vojni na dveh frontah hkrati. Takoj ko je ta nevarnost po kapitulaciji Francije (začasno) odpadla, se je začel Hitler pripravljati na napad na Sovjetsko zvezo.
Napad Nemcev in nato Sovjetov na Poljsko
Nekaj dni po podpisu pakta o nenapadanju med Berlinom in Moskvo, 1. septembra 1939, je Nemčija napadla Poljsko. Začela se je druga svetovna vojna. Sedemnajstega septembra je Poljsko zahrbtno napadla tudi Rdeča armada. Sovjeti so uradno trdili, da s tem skušajo le zaščititi belorusko in ukrajinsko prebivalstvo, ki je živelo na vzhodu Poljske.
Po delitvi Poljske je Stalin usmeril pogled proti Baltiku. Že oktobra 1939 je z grožnjami prisilil Litvo, Latvijo in Estonijo, da sta dovolili Rdeči armadi postavitev oporišč na svojem ozemlju. Naslednje leto so zaradi sovjetskega pritiska v vseh treh državah prišli na oblast tamkajšnji komunisti. Zadnja stopnja pa je bila priključitev baltskih držav Sovjetski zvezi avgusta 1940.
Zimska vojna s Finsko
Precej se je Sovjetom zalomilo pri Finski. Ta namreč jeseni 1939 ni dovolila prihod sovjetske vojske na svoje ozemlje. Novembra 1939 je zato Sovjetska zveza napadla Finsko. Finci so se v tako imenovani Zimski vojni 1939-1940 pogumno spopadli z močnejšim nasprotnikom. Na koncu so ohranili neodvisnost, morali pa so se odpovedati delu obmejnega ozemlja.
Srečanje nemškega in sovjetskega častnika v okupirani Poljski septembra 1939. Najprej je Poljsko 1. septembra napadla Nemčija, 17. septembra pa je z vzhoda po poljski vojski udarila Rdeča armada.
Ko je nemški Wehrmacht v bliskoviti vojni spomladi 1940 potolkel Francijo, je prekanjeni Stalin zvito izkoristil ugoden trenutek in zasedel del romunskega ozemlja. Romunija je bila namreč prej pod francoskim pokroviteljstvom.
Napad na Sovjetsko zvezo
Geopolitična idila med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo se je končala 22. junija 1941, ko se je začela operacija Barbarossa: napad Nemčije in njenih zaveznic na Sovjetsko zvezo. Moskva se je hitro zbližala z Londonom in pozneje z Washingtonom (sovjetski veleposlanik v ZDA je novembra 1941 postal zgoraj omenjeni Litvinov). Sovjetska zveza je postala izjemno pomemben del protihitlerjevske koalicije, zaradi česar so na Zahodu hitro "pozabili", da je bila na začetku druge svetovne vojne Hitlerjeva zaveznica.
Slovenski komunisti v zagati
Stalinov diplomatski "slalom" (naprej ohladitev in nato otoplitev odnosov s Hitlerjem) je v precejšnjo zadrego potisnil komunistične stranke drugod po Evropi, tudi v Sloveniji. Nekateri slovenski komunisti, na primer Angela Vode, so se uprli zavezništvu z nacisti, drugi slovenski komunisti pa so ga opravičevali.
Potem ko je Sovjetska zveza sklenila pakt z Nemčijo, je Moskva začela drugo svetovno vojno uradno razlagati kot spopad med britansko-francoskim in nemško-italijanskim imperializmom. To razlago so morale širiti tudi komunistične stranke drugod po svetu, tudi Komunistična partija Slovenije. Ko so aprila 1941 slovenski komunisti pod taktirko Borisa Kidriča (na fotografiji je njegov kip v Ljubljani) skupaj z zavezniki na levici ustanovili organizacijo, so jo imenovali (tudi) Protiimperialistična fronta. Šele po napadu na Sovjetsko zvezo, ko je druga svetovna vojna tudi za Moskvo postala boj proti fašizmu, so začeli komunisti izključno uporabljati ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda.
Zagata je postala še večja, ko je nacistična Nemčija v času, ko je bila Stalinova zaveznica, napadla Kraljevino Jugoslavijo in jo razkosala. Slovensko ozemlje v Jugoslaviji je bilo razkosano na štiri dele, okupatorji pa so proti Slovencem začeli voditi etnocidno oziroma raznarodovalno politiko. Najtršo politiko do Slovencev je imela nacistična Nemčija.
Med Osvobodilno in Protiimperialistično fronto
Prav nemško-sovjetsko zavezništvo je razlog glede začetnih nejasnosti o imenu organizacije, ki so jo aprila 1941 ustanovili slovenski komunisti: Osvobodilna fronta ali Protiimperialistična fronta. Iz zagate je slovenske komuniste rešil Hitlerjev napad na Sovjetske zvezo, ko ime Protiimperialistična fronta izgine v pozabo.
Pakt Ribbentrop-Molotov je velika travma predvsem za baltske narode. Po koncu druge svetovne vojne namreč njihova neodvisnost ni bila obnovljena, še vedno so bili proti svoji volji del Sovjetske zveze. Sovjeti so tudi deportirali številne pripadnike baltskih narodov v Sibirijo oziroma v druge dele Sovjetske zveze.
Baltska veriga
Ob 50. obletnici pakta, 23. avgusta 1989, so Litovci, Latvijci in Estonci ustvarili tako imenovano baltsko verigo oziroma baltsko pot: okoli dva milijona ljudi se je prijelo za roke in naredilo skozi te države človeško verigo, dolgo skoraj 676 kilometrov. Ob 70. obletnici pakta leta 2009 pa je bila v Evropskem parlamentu tudi sprejeta zgoraj omenjena resolucija.
78