Kako je vzcvetela in zamrla nemška ljubezen do Grčije

Se še spomnite evropskega nogometnega prvenstva leta 2004 na Portugalskem, na katerem je presenetljivo slavila prav Grčija. Na evropski nogometni Olimp je grške nogometaše popeljal nemški trener Otto Rehhagel.

Od navdušenja do sovraštva Grki so Nemca, dali so mu vzdevek kralj Otto, slavili skoraj kot božanstvo. Zdaj po dolgih letih grške krize pa Grki prav v Rehhaglovih rojakih vidijo krivce za svoje tegobe. Nemški politiki, kot sta kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble, sta tarči grškega sovraštva. Oba so v karikaturah že narisali v nacističnih uniformah, Schäubla tudi že kot vampirja, ki pije grško kri.

Tudi nemški pogled na Grke se je občutno spremenil, in sicer na slabše. Kot piše nemški tednik Der Spiegel, je nemški spor z Atenami pogostokrat nemško samospraševanje. Gre za nemško razočaranje nad Grki. Če so imeli Grčijo zaradi njene antične zgodovine Nemci za nekaj posebnega, se zdaj sprašujejo, ali ne bi te dežele zdaj prištevali na Balkan, k Orientu, ne k Evropi.

Korenine nemške naklonjenosti do Grčije Nemški tednik korenine nemškega občudovanja Grčije postavlja v prvo polovico 18. stoletja in povezuje s poznavalcem umetnosti in knjižničarjem Johannom Joachimom Winckelmannom, v resnici pa je nemško mnenje o posebni navezanosti na Grke še starejše.

V 15. in 16. stoletju je bila najbolj cvetoča dežela na stari celini renesančna Italija. Na Apeninskem polotoku, razdeljenem na številne državice, je vzniknil uspešen zgodnji kapitalizem, cvetele so znanost, umetnost in kultura. Italijani, ki so se sklicevali na svoje rimske prednike in slavo starodavnega rimskega imperija, so bili takrat na številnih področjih vodilni narod na stari celini.

Če ste vi potomci Rimljanov, smo mi potomci starih Grkov

Na drugi strani Alp so živeli Nemci. Prav tako razdeljeni na številne državice, a takrat manj pomembni kot Italijani. Niso imeli slavnih rimskih prednikov kot Italijani, zato pa so si jih izmislili. V tistem obdobju je med nemškimi učenjaki vzniknil popolnoma izmišljeni mit, da so Nemci potomci antičnih grških kolonistov, torej da so prav tako kot Italijani potomci starodavnega naroda s slavno antično zgodovino.

Ta nemški fantazijski mit o grških prednikih je šel hitro v pozabo, toda občutek posebne navezanosti na Grke je ostal. V poznejših stoletjih so tako nastajali nekakšni obrnjeni fantazijski miti, na primer ta, da so bili Dorci (eno od grških plemen, Dorci so tudi Špartanci) v resnici germansko ljudstvo, ki je podjarmilo domačine in od njih prevzelo jezik.

Luther in grška Nova zaveza Prej omenjeni nemško-italijanski antagonizem je imel pomembno vlogo pri protestantskem gibanju Martina Luthra. Ne pozabimo, da je Luther zavrgel Vulgato, latinski prevod Biblije. Namesto tega je v nemščino prevedel staro zavezo iz izvirnih hebrejskih in aramejskih tekstov, novo zavezo pa iz grškega izvirnika.

Ne samo protestantski teologi, tudi številni slavni nemški filozofi so čutili posebno naklonjenost do Grčije, ki velja za domovino filozofije. Spomnimo se Friedricha Nietzscheja, ki se je skliceval na predsokratsko grško filozofijo, pa na eksistencialista Martina Heideggerja, ki je poskušal dokazati notranjo povezanost med nemškim in grškim jezikom.

Prvi kralj v novejši Grčiji je bil Nemec Nemški odnos do Grčije je bil naklonjen tudi zaradi tega, ker je bil prvi grški kralj, tega je egejska dežela dobila ob svojem mednarodnem priznanju leta 1832, bavarski plemič Oto iz rodbine Wittelsbach. Z Otom je na Bavarsko odšlo tudi nekaj njegovih rojakov (uradnikov, rokodelcev ali preprostih pustolovcev).

Ta maloštevilna nemška manjšina, ki se je sčasoma pogrčila, je bila zelo vplivna in pomembna. Stephanos Streit, potomec frankovsko-saških baronov, je bil guverner grške nacionalne banke in grški finančni minister, njegov sin pravnik Georgios Streit, je bil v obdobju 1913‒1914 grški zunanji minister.

Nemški vodja grške opozicije Potomec bavarskih filohelenov (ljubiteljev Grčije) je bil tudi Angelos Evert, dolgoletni vodja atenske policije, njegov sin Miltiades Evert je bil med letoma 1987 in 1989 atenski župan, med letoma 1993 in 1997 pa je vodil največjo grško desnosredinsko stranko Novo demokracija in bil takrat vodja opozicije.

Prva resna nemško-grška travma je nastala med drugo svetovno vojno, saj so Nemci poleg Italijanov in Bolgarov napadli in zasedli Grčijo. To je bilo, vsaj na nemški strani, hitro pozabljeno, saj so po drugi svetovni vojni Nemci množično odkrili Grčijo kot turistični raj. Za Nemce je postala dežela sanj.

Konec ljubezni Nato je po letu 2010 izbruhnila dolžniška kriza, Nemci so postali osovraženi krivci grških tegob. Nemci pa so na Grčijo vse bolj gledali kot na finančni sod brez dna, Grke so označili kot narod, ki hoče le njihov denar. In zamrla je tudi nemška ljubezen do Grčije.