SiolNET. Novice Svet
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako je Andreja med domorodci na Fidžiju našla ljubezen do dela

1

termometer

Delala je v očetovem podjetju, ki jo je čakalo, da ga prevzame, a se v tem ni našla. Morala je odpotovati na oddaljeni Fidži med najbolj preproste ljudi na konec sveta, da je našla ljubezen do dela.

Inženirka elektrotehnike Andreja Jarc danes živi v manjšem zdraviliškem mestecu Bad Pyromnt v bližini nemškega mesta Hannover. A da je prišla do Nemčije in do svoje ljubezni do dela, ki ga tam opravlja, je morala najprej odpotovati na drugi konec sveta.

Brez načrtov na potovanje v neznano "Moje življenje tu v Bad Pyrmontu ni posebej zanimivo," pripovedovanje o svoji izkušnji življenja v zdomstvu začne 36-letna Andreja in v isti sapi doda, da je bolj zanimiva pot, kako je do tega sploh prišla.

Njena prva izkušnja s tujino je bila leto in pol dolga študijska izmenjava v Gradcu, ki jo je nadaljevala z magistrskim študijem v Münchnu. V Sloveniji je nato doktorirala in se zaposlila v očetovem podjetju, ki jo je čakalo, da ga prevzame. A to ji ni dalo zadoščenja, kot da je čutila, da v Sloveniji takrat ne more ostati.

Leta 2012 je dala odpoved, oddala svoje stanovanje in se odločila, da gre v svet. Skupaj s še eno sopotnico sta se brez načrtov odpravili na Novo Zelandijo, kjer sta štopali, spali pri gostiteljih CouchSurfinga, delali prek Woofinga. Po treh mesecih, ko jima je turistična viza potekla, sta pot nadaljevali na Fidži, kjer je bilo, za razliko od Nove Zelandije, kjer se je približevala zima, nekoliko bolj toplo.

Edina belka med domorodci na oddaljenem otoku na Fidžiju "Najprej sva mislili, da bova tam delali v turizmu, a ko sva prispeli, sva ugotovili, da je to država tretjega sveta, kjer zunaj mest domorodci živijo še v vaških skupnostih, ki jih vodi poglavar," pripoveduje Andreja. "Ljudje so tam resnično prijetni in dobrosrčni, da sem se takoj počutila dobrodošlo. In to je bilo to, kar sem iskala."

Ker se je počutila tako prijetno, si je želela ostati nekoliko dlje. Prek škofa, misijonarjev in sirotišnice je iskala možnosti, kako bi lahko pomagala tamkajšnji skupnosti, a iz tega potem ni bilo nič.

Nato je naletela na skupno popotnikov, ki so ji povedali, da gre lahko z ladjo do oddaljenih otokov, da tam nekoga poznajo, ki jo bo peljal do poglavarja in bo lahko kaj delala. Marsikomu bi se ta ideja zdela nora, a Andreja je bila tako navdušena, da ni oklevala. "Temu sem sledila. Bilo nas je več popotnikov, a do najbolj oddaljenega otoka sem šla popolnoma sama in daleč naokrog ni bilo nobenega belca."

Tam jo je poglavar s svojo družino lepo sprejel, žena ji je odstopila posteljo in sama z otroki spala na tleh, v dveh dneh je Andreja že bila na tamkajšnji šoli, kjer je poučevala angleščino, matematiko in naravoslovje ter skupaj z otroki iz kupa zaprašenih knjig uredila šolsko knjižnico z okoli 500 knjigami.

"Spoznala sem, da nisem misijonarka" Na otoku je bila dober mesec, potem je zaradi okužbe s tekočo vodo zbolela, zato se je morala vrniti v civilizacijo. Ta enomesečna izkušnja je bila zanjo neprecenljiva.

Na eni strani je spoznala, da ni misijonarka in ji kot zahodnemu človeku mesto povsem ugaja, na drugi strani je našla ljubezen do poučevanja. "Morala sem iti na najbolj oddaljen Fidži, med najbolj preproste ljudi, ki sploh še obstajajo na tem planetu, ki so me toplo sprejeli, da sem spoznala, da res rada učim in da bi to delala še naprej."

Kaj ima Fidži skupnega z Nemčijo? Sledila je vrnitev v Slovenijo, kjer je najprej okrevala po bolezni, organizirala potopisna predavanja in nekako iskala pravo priložnost za delo. Že dlje časa je bila tudi v stiku z nemško družino, ki je imela v lasti tehnološko podjetje in ženi lastnika se je zdelo strašno škoda, da Andreja s potovanji nekako zapravlja svoj talent. Tako je dobila idejo, da bi Andreja prišla k njim in v podjetju organizirala šolanja za njihove stranke.

"Gre za podjetje, ki izdeluje sisteme za časovno sinhronizacijo, kakršne na primer uporabljajo borze, v energetiki ali telekomunikacijah. Potrebovali so nekoga, ki bi kupce in tržnike po svetu poučeval o teh tehnologijah," pravi Andreja, ki je v začetku leta 2013 odpotovala na sever Nemčije in v tem podjetju ustanovila akademijo oz. tehnološko-izobraževalni center, ki ga zdaj vodi.

"Našla sem pravo ljubezen do dela in zaradi tega vztrajam v okolju, kjer so razmere družbenega življenja zame precej skromne."

Slovenka v nemških Radencih nekoliko posebna Andreja se v majhnem in odročnem nemškem mestecu, ki je že od 17. stoletja znano kot zdraviliški kraj in ga sama rada primerja s slovenskimi Radenci, ne počuti tako dobrodošlo, kot se je na Fidžiju. "Priseljenci, ki živijo tu, večinoma opravljajo preprosta dela, medtem ko sem v našem podjetju edina med 90 zaposlenimi, ki prihajam iz tujine."

Podeželsko okolje tujcev ni najbolj vajeno, zato se Ljubljančanka počuti malo posebno. "Slutim, da sem za te ljudi nenavadna, drugačna. Eno je, da je to podeželje, medtem ko sama prihajam iz mesta, veliko potujem, ti ljudje pa ne, sem bolj ekstrovertirana in klepetava, Nemci pa so bolj zadržani."

Prilagoditev v okolje je bilo zanjo kar težko, družbo je zato začela iskati drugje, večinoma prek skupnosti tujcev, ki se srečujejo v 80 kilometrov oddaljenem Hannovru.

Domovino ima nepopisno rada, a o vrnitvi (za zdaj) ne razmišlja Za priložnost, da lahko živi in dela v Nemčiji, je Andreja zelo hvaležna. "Vidim, da je v Sloveniji trenutna situacija zelo težka, imam kar nekaj prijateljev, ki so brez dela in vem, da je to za mladega človeka težka preizkušnja. Sama imam zagotovo veliko boljši standard, kot bi ga imela v Sloveniji."

Izkušnjo življenja v zdomstvu ceni tudi zato, ker ji je ta omogočila, da je sama sebe bolje spoznala, obenem pa začela bolj ceniti domovino, kamor se zelo rada vrača. "Kdor nikoli ni bil dlje časa v tujini, tega ne more razumeti. Domovinska čustva so nepopisna. Slovenijo imam zelo rada, ko pridem na obisk, se počutim zelo sproščeno, ker ko si v tujini, se moraš vsega na novo naučiti, tudi to, kam dati popraviti čevlje."

Kljub temu o vrnitvi za zdaj ne razmišlja, pravzaprav niti ne pozna odgovora na vprašanje, ali se bo vrnila, ker živi sproti iz dneva v dan. Vsekakor pa je prepričana, da se ne želi vrniti "kot revček s kovčkom, ki trka na vrata, kje je kakšna služba. Če bi prišla v Slovenijo, bi rada prišla tako, da bi družbi nekaj dala". Ker pa še ni našla načina, kako, za zdaj ostaja v tujini.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin