Torek, 4. 1. 2022, 22.11
2 leti, 10 mesecev
Je naša civilizacija tik pred propadom?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,61
26
New York ni ne glavno mesto ZDA ne glavno mesto zvezne države New York, velja pa za nekakšno neuradno glavno mesto sveta. Po svoje je tudi simbol zahodnega sveta in zahodnega kapitalizma.
Ko se je avgusta lani ameriška vojska umaknila iz Afganistana, so nekateri govorili o zatonu ZDA in zatonu ameriškega imperija. Nekateri so šli celo dlje in razglabljali o nevarnosti zatona zahodne civilizacije.
Prav zadnje, svarjenje pred zatonom zahodne civilizacije, je tema z globokimi koreninami. Po prvi svetovni vojni, ki je svet (še zlasti pa Evropo) dobesedno snela s tečajev, je veliko pozornost vzbudil nemški zgodovinar Oswald Spengler s svojim delom Zaton zahoda (tudi Propad zahoda) – v izvirniku Der untergang des Abendlandes.
Kultura proti civilizaciji
V svojem delu, ki se ukvarja z vzponi in zatoni visokih kultur v zgodovini človeštva, je Spengler napovedoval zaton evropsko-severnoameriškega Zahoda oziroma zahodne kulture do konca 20. stoletja in vzpon ruske kulture, ki bo prevladovala po letu 2000. Čisto v nemškem slogu je Spengler govoril o kulturah in ne o civilizacijah.
Za Spenglerja je bila civilizacija namreč le zadnja, nekakšna okostenela stopnja visoke kulture pred njenim zatonom. Podobno negativno je o civilizaciji na primer govoril tudi znani nemški pisatelj Thomas Mann. Ta je leta 1914 spopad med Nemčijo in Francijo opisal kot spopad kulture in civilizacije oziroma spopad nemške kulture in francoske civilizacije.
Evropska misija civiliziranja sveta
Da je Mann civilizacijo povezoval z osovraženo Francijo, ni naključje, saj je pojem civilizacija francoskega izvora (prvič so ga začeli uporabljati v 18. stoletju). Prav tako so ta pojem Francozi tudi radi uporabljali. Znani francoski filozof August Comte (1798–1857) je tako govoril o civilizacijskem poslanstvu oziroma civilizacijski misiji (fr. mission civilisatrice) – nalogi Evrope, da pod francoskim vodstvom civilizira preostali svet.
Ko je Oswald Spengler pisal o zatonu zahoda in vzponu ruske kulture, je nanj vplivalo dogajanje v Rusiji, ki je bilo v znamenju vzpona komunizma. A Spenglerjeva napoved, da bo po letu 2000 na svetu prevladovala ruska kultura, se na koncu ni uresničila. Po drugi strani pa pri komunizmu ne smemo pozabiti, da marksistična ideologija ni ruska inovacija, ampak je uvožena z zahoda Evrope. Karl Marx se je rodil v zahodnonemškem mestu Trier, nekdanjem rimskem mestu ob reki Mozeli, svoj znameniti Kapital pa je napisal v Londonu. Prvi poskus komunistične revolucije pa je bila pariška komuna leta 1871. Komunizem in marksizem sta torej, hočeš nočeš, po svojem izvoru del evropske intelektualna dediščine.
Civilizacijska misija, ki v preostale dele sveta med drugim prinaša znanstvene dosežke Zahoda in evropske vrednote, je pozneje postala temelj francoske kolonialne in imperialne politike.
Evropska civilizacija
Francozi so tudi radi uporabljali oziroma radi uporabljajo pojem evropska civilizacija (civilisation européenne). Tako je pred drugo svetovno vojno francoski premier Edouard Daladier svaril pred vnovično vojno, saj bo ta popolnoma uničila evropsko civilizacijo in tako ustvarila prazen prostor, ki ga lahko napolnijo samo "kozaške in mongolske horde" in njihova "kultura" sovjetskega komunizma. Vsekakor so to besede, v katerih je čutiti Spenglerjev vpliv.
V francoskem pogledu na civilizacijo sta evropska in zahodna civilizacija bolj kot ne sopomenki. Evropska civilizacija je po prevladujoči razlagi, ki jo uporablja tudi slovar Francoske akademije (to je uradni slovar francoskega jezika), dedinja grško-rimske civilizacije in krščanske religije oziroma zlitje grško-rimske civilizacije in krščanstva v triado Atene-Rim-Jeruzalem.
Katoliški Zahod in pravoslavni Vzhod
Zgornja razlaga v evropsko civilizacijo vključuje tudi vzhodno, pravoslavno Evropo. Obstajajo pa tudi ožje razlage zahodne civilizacije, ki jo omejujejo samo na katoliški (oziroma od 16. stoletja katoliško-protestantski) Zahod in pravoslavni Vzhod. Predvsem katoliški narodi, ki mejijo na pravoslavne narode, radi zagovarjajo to razmejitev med Zahodom in Vzhodom.
Napad islamskih teroristov na New York 11. septembra 2001 je bil za številne uresničitev napovedi Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij.
Spopad civilizacij
V tem smislu je zahodno civilizacijo pojmoval tudi ameriški politilog Samuel Huntington. Ta je leta 1993 v ameriški reviji za mednarodne odnose Foreign Affairs objavil članek z naslovom The clash of civilizations? (sl. Spopad civilizacij?). Leta 1996 je Huntington izdal še knjigo z naslovom The clash of civilizations and the remaking of world order (sl. Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda).
Huntigton je, večinoma na podlagi vere, svet razdelil na devet civilizacij: zahodno, pravoslavno, islamsko, budistično, hindujsko, afriško (na območju podsaharske Afrike, op. p.), latinskoameriško, kitajsko in japonsko. Kot vidimo, je Huntington k zahodni civilizaciji prišteval samo večinsko katoliške in protestantske države v Evropi in v angleško govorečem delu svetu zunaj Evrope, ne pa tudi latinskoameriških katoliških držav.
Kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod
Takšen je bil Huntingtonov pogled na svet po koncu hladne vojne, padcu berlinskega zidu, zlomu komunizma in razpadu Sovjetske zveze. V času hladne vojne je namreč na Zahodu prevladoval drugačen pogled na svet. Zahod je bil tako pogosto sopomenka za nekomunistične (evropske in severnoameriške) države, Vzhod pa za komunistične države na čelu s Sovjetsko zvezo.
Rusija je bila v svoji zgodovini v zahodnoevropskih in severnoameriških očeh pogosto nasprotje Zahoda in zahodne civilizacije. Najprej zaradi pravoslavja, po oktobrski revoluciji pa zaradi komunizma. Tudi med Rusi so (bile) pogosto razprave med protizahodnjaki in prozahodnjaki, ali je Rusija del Evrope ali pa nekaj posebnega – nekaj, kar ni ne del Evrope ne del Azije. A zdi se, da je Rusija od modernizacije pod carjem Petrom Velikim kar precej prežeta z evropskim načinom življenja in povezana z Evropo.
Del zemljepisne vzhodne Evrope so tako v očeh Zahoda postale vse komunistične evropske države, četudi je bila večina prebivalstva katoliške veroizpovedi. Takšno pojmovanje vzhodne Evrope ponekod trdoživo vztraja, tako da ne preseneča, če je včasih tudi Slovenija za nekatere del vzhodne Evrope.
Svobodni svet
V času hladne vojne so na Zahodu svet pogosto delili na svobodni svet (ang. free world), na komunistični svet in t. i. tretji svet. Predsednik ZDA je bil tako sočasno tudi nekakšen vodja svobodnega sveta (leader of the free world). Pojem svobodni svet je nastal že pred hladno vojno, in sicer v času druge svetovne vojne.
Takrat je Washington svet razdelil na suženjski svet (ang. slave world), kamor so prištevali nacistično Nemčijo, fašistično Italijo in imperialno Japonsko ter njihove zaveznice, in na svobodni svet. To delitev je podrobno prikazana v dokumentarcu Why we fight: prelude to war (sl. Zakaj se bojujemo: uvod v vojno), ki ga je leta 1942 posnel sloviti hollywoodski režiser Frank Capra.
Sovjetska zveza in svobodni svet
Med svobodni svet dokumentarec implicitno prišteva tudi Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo, kot jo imenujejo v dokumentarcu. In to čeprav kot značilnosti svobodnega sveta v dokumentarcu naštevajo vero oziroma svobodo veroizpovedi, svobodo, demokracijo, pravice posameznika v razmerju do oblasti, parlamentarizem, svobodo govora, svobodo tiska, svobodo združevanja …
Zakaj se bojujemo: uvod v vojno (režija Frank Capra):
Nič od tega seveda ni držalo za Stalinovo Sovjetsko zvezo. Je pa jasno, da ZDA in Velika Britanija brez njene pomoči ne bi mogli premagati Hitlerjeve Nemčije.
Protisovjetski mudžahidski "bojevniki za svobodo"
Ta ohlapni in oportuni pogled na svobodni svet je bil značilen tudi za hladno vojno. Po vdoru sovjetske vojske v Afganistan so t. i. bojevniki za svobodo (ang. freedom fighters) postali tudi mudžahidi, islamistični skrajneži, pa čeprav so ti metali kislino v obraze žensk, ki si niso hotele v javnosti zakriti obraza.
Pomenljiva je zgodba, ki jo je pred leti povedal znani nemški novinar Peter Scholl-Latour. Ta je bil leta 1981 skupaj s skupino paštunskih mudžahidov, ti so bili pod poveljstvom Gulbudina Hekmatjara, v njihovem oporišču Tora Bora. Ti mudžahidi so pogosto kričali Allahu akbar! (sl. Alah je velik), nato pa maat ba-amrika! (sl. smrt Američanom).
Islam proti Zahodu in Vzhodu
Scholl-Latour je bil seveda najprej osupel. Kako lahko kričite "smrt Američanom", če se proti Sovjetom bojujete s pomočjo ameriškega denarja, ameriškega orožja in ameriške podpore, jih je vprašal. Mudžahidi pa so mu odgovorili: "La gharbi, la sharqi – islami!" (sl. Ne Zahod ne Vzhod – ampak islam!).
V času hladne vojne so afganistanski mudžahidi veljali za bojevnike za svobodo in ameriške zaveznike. A protisovjetsko zavezništvo med islamisti in Zahodom oziroma ZDA je po odhodu sovjetske vojske iz Afganistana hitro postalo preteklost. Na fotografiji: ameriški predsednik Ronald Reagan se v Beli hiši pogovarja z afganistanskimi mudžahidi.
Seveda ni presenetljivo, da so si džihadistični protikomunistični "bojevniki za svobodo" po umiku sovjetske vojske iz Afganistana leta 1989 kmalu našli novo tarčo: Američane oziroma Zahod. In tako so 11. septembra 2001 pripadniki teroristične mreže Al Kaida, ki jo je vodil nekdanji mudžahid Osama bin Laden, izvedli letalsko-samomorilske napade na New York in Washington.
Džihad proti globalni civilizaciji
Ta dogodek je po svoje potrjeval Huntigtonovo tezo o spopadu civilizacij, torej zahodne in islamske, čeprav ima po svoje prav tudi izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari, da so džihadisti oziroma islamski fundamentalisti – ti v skladu z islamskim izročilom svet vidijo razdeljen na dar al-islam (sl. svet islama) in dar al-harb (sl. svet vojne) – bolj v sporu z globalno civilizacijo kot zgolj z zahodno civilizacijo.
Z globalizacijo, še prej pa s kolonializmom, je veliko tega, kar imamo lahko za zahodno civilizacijo, postalo del globalne civilizacije. Japonska je na primer zgled države, ki se je v drugi polovici 19. stoletja zavestno modernizirala po zahodnem zgledu. Podobno bi lahko rekli za Atatürkovo Turčijo, čeprav je seveda tukaj islamski odpor do zahodnjaške modernizacije zelo močan in vidimo vračanje Turčije v obdobje pred sekularizacijo.
Zahodnjaški način življenja
Tudi sodobna potrošniška družba je na primer del zahodnjaškega načina življenja, ki ga posnemajo tudi v drugih delih sveta. Nenazadnje ga posnema tudi Kitajska, čeprav ta zavrača (sodobno) zahodno večstrankarsko demokracijo in ideološko še vedno prisega na marksizem in komunistični enostrankarski sistem, ki pa sta spet zahodni oziroma evropski pogruntavščini.
Če se islamski svet zelo upira modernizaciji po zahodnem zgledu, pa so azijske daljnovzhodne države bolj dovzetne. V drugi polovici 19. stoletja se je po zahodnih državah najprej začela zgledovati Japonska. Podobno lahko rečemo tudi za Južno Korejo in Tajvan, ki sta se prav tako zelo dejavno vključili v svetovni kapitalistični trg. Tudi Kitajska, ki je gospodarsko kapitalistična, politično pa komunistična enostrankarska država, skuša posnemati zahodni razvoj in zahodni potrošniški način življenja.
Ko govorimo o zatonih civilizacij, moramo biti torej zelo previdni. Nenazadnje, Spengler je imel grško-rimsko civilizacijo oziroma kulturo za že propadlo, ampak če so dobro ozremo naokoli, vidimo, da so številne njene prvine še vedno tukaj.
Dediščina grško-rimske civilizacije
Velik del sveta, tudi Slovenci, piše v latinici, latinščina je bila še dolga stoletja po propadu Rimskega imperija mednarodni jezik sporazumevanja izobraženih slojev (na mirovni konferenci v Versaillesu po prvi svetovni vojni so se tako Slovenci z Angleži sporazumevali v latinščini), jezike, ki so se razvili iz latinščine, se zdaj govori skoraj po vsem svetu. Rimsko pravo je tudi še vedno med nami.
Središče Katoliške cerkve je Rim, nekdanja prestolnica Rimskega imperija. Demokracija, anarhizem, liberalizem, socializem, diktatura, komunizem, kapitalizem, sistem, mediji, nacija, populizem, totalitarizem, režim, aristokracija, monarhija, televizija, avtoritarnost, fašizem, nacionalsocializem, republika … Vse te besede in/ali koncepti so ali dediščina grško-rimske kulture ali pa so pozneje nastali na podlagi latinščine oziroma romanskih jezikov.
Temelj vzpona zahodne oziroma evropske civilizacije sta bili znanstvena in industrijska revolucija. Prav industrijska revolucija je bila najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini po neolitski revoluciji, ki je iz lovcev in nabiralcev ustvarila kmete in postavila temelje prvih civilizacij. Industrijska revolucija pa je kmečke družbe preoblikovala v tehnološko razvite in urbanizirane družbe. Slovenija na primer je prehod iz kmečke v industrijsko družbo dokončala po drugi svetovni vojni v času socializma.
O zatonu zahodne oziroma evropske civilizacije, ki se je po svoje v veliki meri že globalno razširila, je tako še prezgodaj govoriti. Drugo vprašanje pa je seveda evropska demografska kriza.
Nekateri viri za članek:
Patrick Petitjean, Science and the "civilizing mission": France and the colonial enterprise (sl. Znanost in "civilizacijska misija": Francija in kolonialni projekt), 2005.
Peter Scholl-Latour, Siegen in Afghanistan? (sl. Zmaga v Afganistanu?), predavanje, 3. december 2009.
Yuval Harari, Why there’s no such thing as a civilisation (sl. Zakaj ni takšne stvari, kot je civilizacija), New Statesman, 8. avgust 2018.
26