"Izguba Zorana Đinđića je nenadomestljiva"

Govoril je o Đinđićevih političnih naslednikih ter odgovoril na vprašanji, ali so Srbi res utrujeni od ideologij, in kakšna je politična prihodnost države, ki jo je pred sedmimi leti pretresel atentat na človeka, za katerega se je zdelo, da bo Srbijo reformiral tako temeljito kot še noben voditelj pred njim.

Je v Srbiji ostalo še kaj posebnega stanja duha, ki ga je s svojo energijo in strastjo za spremembami po padcu Miloševićevega režima leta 2000 poosebljal Zoran Đinđić? Obdobje po atentatu bi lahko razdelili v tri faze. Prva je trajala le nekaj mesecev, lahko bi jo imenovali faza odpora. Zaznamovala jo je močna želja po nadaljevanju reform, ki jih je ubral umorjeni premier. Parlamentarne volitve leta 2003 so potrdile vzdušje v srbski družbi, ki je bilo značilno za drugo fazo, ki je pomenila delno vrnitev nazaj, v čas pred letom 2000. Obdobju vlade Vojislava Koštunice jaz rečem rekonzervacija, ko se je zdelo, da so atentatorji dosegli svoj cilj in zaustavili reforme. Zadnjemu obdobju, ko je najmočnejša Đinđićeva Demokratska stranka, ki jo sedaj vodi srbski predsednik Boris Tadić, pa pravim faza razvodenelega Đinđića, saj je aktualna oblast ostala na pol poti. Cilja, kot sta pot v EU in modernizacija družbe, se izpolnjujeta predvsem na retorični ravni, manj pa na dejanski.

Kako konkretno je ta pristop drugačen od Đinđićevega? Sedanja oblast je preveč obremenjena s stvarmi, kjer bi Đinđić deloval odločneje in bolj pragmatično. Tipičen primer je vprašanje Kosova in vstopa v EU, kjer stalno poslušamo o tem, da se mora Srbija vključiti v Unijo in hkrati o tem, da je Kosovo naše. Đinđić je znal presoditi, kdaj se je nek politični problem znašel v slepi ulici, in najti pragmatično rešitev. Sedanja oblast pa zgolj ponavlja, da je Kosovo naše, velik del sveta trdi, da ni, in tako se reševanja problema statusa Kosova že leta ne premakne z mrtve točke. Tu se vidi, kako inferiorna je postđinđićeva politična struktura v primerjavi z nekdanjim premierom.

Na srbski politični sceni je zanimivo, da v vladi sodelujeta dve politični sili, ki sta ju nekoč vodila zaprisežena nasprotnika – Đinđić, ki je vodil Demokratsko stranko, in Slobodan Milošević, nekdanji predsednik socialistov. Da. Paradoksalno je, da predstavniki obeh strank javno govorijo, da nadaljujejo pot svojih voditeljev. Čeprav je jasno, da to v celoti ne velja ne za demokrate, še manj pa za socialiste, ki so se odrekli Miloševiću in svojim političnim koreninam. Socialisti to javno ne smejo reči, ker bi verjetno izgubili del glasov. Je pa ta pragmatični odmik socialistov za Srbijo seveda dober, čeprav se marsikomu obrača želodec ob dejstvu, da moramo na odgovornih funkcijah še vedno gledati iste politične obraze kot v Miloševićevem času.

Eden od ključnih premikov na srbski politični sceni je razkol v vrstah radikalcev. Ali to pomeni, da so Srbi po dolgih letih utrujeni od ideologij in da nacionalizem več ne "vžge"? Dejstvo je, da je Šešljeva "Die Hard ekipa" v zadnjem času praktično na vseh volitvah v različnih delih Srbije dosegla bistveno manj kot pa odcepljeno krilo na čelu s Tomislavom Nikolićem. A tudi za njih velja podobno kot za socialiste – to je za Srbijo dobro, a ob njihovi spremenjeni retoriki v smeri evropejstva se mi včasih obrača želodec, glede na to, kaj vse so zagovarjali le nekaj let nazaj. Da, vse skupaj kaže na to, da so Srbi utrujeni od ideologij in prvič se dogaja, da je politična elita manj pogumna kot ljudstvo. To lahko spet ponazorim s primerom Kosova. Politiki stalno govorijo o tem vprašanju, čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da je to pomembno vprašanje za relativno majhen odstotek ljudi.

Kako ocenjujete predsednika države Borisa Tadiča, ki je na čelu Demokratske stranke nasledil Zorana Đinđića? Kljub temu, da gre za politika, ki ima svoje omejitve in napake, predstavlja tisti maksimum, ki lahko v Srbiji še dobi večinsko podporo. Čeprav ga lahko kritiziramo zaradi koketiranja s konservativci in je nagnjen k polovičarstvu, kaj več ne more doseči, ker potem ne bi imel večinske podpore in ne bi mogel postati predsednik države.

Kakšno politično prihodnost napovedujete Srbiji? Nerad napovedujem prihodnost, lahko pa rečem, da se mi zdi, da so se Srbiji najslabše stvari že zgodile. Izguba Zorana Đinđića je nekaj, kar se ne da nadoknaditi, je pa del njegove politične zapuščine še živ. Čeprav je treba reči, da je tudi on delal napake in včasih paktiral z ljudmi, s katerimi ne bi smel. Toda njegova odlika je bila, da se je tako v času, ko je bil v opoziciji, kot takrat, ko je bil na oblasti, hitro učil na napakah in da se je zavedal pomena politične odgovornosti, ko si na oblasti.