Hollande trepeta. Kako strašno bo maščevanje "brezzobih"?

Ko je socialist Hollande maja 2012 na francoskih predsedniških volitvah premagal konservativca Nicolasa Sarkozyja, je postal veliko upanje tako francoske kot tudi evropske levice, da bo naredil konec varčevalni politiki nemške kanclerke Angele Merkel. Ko so imeli Hollanda radi vsi levičarji Tudi v Sloveniji so številni pozdravljali njegovo zmago. Takratni slovenski predsednik Danilo Türk je Hollandovo izvolitev označil za pomemben politični dogodek, tedanji prvi mož socialdemokratov Igor Lukšič pa je bil prepričan, da je Francija s Hollandovo zmago postala svetovni akter, ki skupaj z ZDA poskuša reševati celoten položaj zahodnega sveta.

A Hollandov trenutek zmagoslavja je hitro minil. Na evropski ravni ni mogel zaustaviti politike varčevanja nemške kanclerke, prav tako – ker je bil še bolj usodno za njegovo priljubljenost med Francozi – ni mogel iz krize izvleči francoskega gospodarstva. Po volitvah se prazne obljube razblinijo kot milni mehurčki Hollande je pred volitvami nastopal z všečnimi obljubami: razveljavitev pokojninske reforme, gospodarska rast namesto varčevanja, spodbujanje gospodarstva s krepitvijo javnega sektorja, zaposlovanje mladih v javnem sektorju, davek za bogate …

A obljube, za katere so številni že pred volitvami opozarjali, da so neuresničljive, so se razblinile kot milni mehurčki. Še najbolj – vsaj na zunaj – je bil zagret za uveljavitev davka za bogate. Že napoved tega davka je v tujino pregnala številne francoske petičneže, medijsko najbolj odmeven je bil "beg" znanega francoskega igralca Gerarda Depardieua. Brez zaposlovanja mladih v javnem sektorju Večjo obdavčitev bogatih je v prvi različici zakona preprečil ustavni svet, ki pa je konec leta 2013 dovolil spremenjeno različico, po kateri ne bodo več 75-odstotno obdavčeni posamezniki, ampak podjetja, ki bodo zaposlenemu izplačala več kot milijon evrov dohodka.

Vsepovsod drugje je francoski socialist nizal neuspeh za neuspehom: Sarkozyjeve pokojninske reforme ni odpravil, ampak le malenkostno omilil, prav tako se ni uresničilo zaposlovanje mladih v javnem sektorju. Za mlade Francoze tako ostaja obljubljena dežela Velika Britanija, kjer naj bi jih samo v Londonu, v "severnem Parizu" oziroma šestem največjem francoskem mestu, kot pravijo šaljivi Britanci, delalo nekaj 100 tisoč.

Hollandov neoliberalni zasuk Prav tako ni izpolnil obljub o krepitvi javnega sektorja, ampak je njegov finančni minister Pierre Moscovici lani jeseni presenetil z napovedjo, da bodo v prihodnje proračunski primanjkljaj zmanjševali tudi z odpuščanjem v javnem sektorju.

Konec tega leta oziroma v začetku letošnjega leta pa je Hollande napovedal, da bodo z rezi v javni sektor, tj. z reorganizacijo zlasti lokalne samouprave, letos privarčevali 15 milijard evrov, med letoma 2015 in 2017 pa še 50 milijard evrov. Na levici ogorčeni: je Hollande še levičar? Z napovedjo zmanjševanja davkov, razbremenitvijo gospodarstva, varčevanja na račun javnega sektorja in z besedami, da gospodarske rasti in blaginje ne more zagotoviti država, ampak le cvetoče gospodarstvo, ki mora postati bolj konkurenčno na svetovnem trgu, so se številni na francoski levici začeli spraševati, ali je Hollande še levičar.

Toda najbolj usodne za njegovo politično kariero lahko postanejo peripetije v njegovem zasebnem, ljubezenskem življenju. Pred volitvami je v primerjavi s Sarkozyjem, ki je polnil časopisne stolpce s svojim razmerjem in poroko z Italijanko Carlo Bruni, veljal za "gospoda normalnega" (fr. Monsieur Normal).

Hollandove usodne ženske A kmalu so Francozi spoznali, da ima tudi socialistični predsednik pestro zasebno življenje. Najprej so mediji postali pozorni na napete odnose med Hollandovo nekdanjo partnerico >b>Segolene Royal in tedanjo partnerico, novinarko Paris Matcha Valerie Trierweiler.

Ko so v začetku letošnjega leta francoski tabloidi razkrili, da Hollande ljubimka z igralko Julie Gayet, pa se je skrhal tudi odnos med njim in Trierweilerjevo. Ta je pred dnevi izdala knjigo z ironičnim naslovom Merci pour ce moment (sl. Hvala za ta trenutek). Trierweilerjeva kot novinarka ve, kako lahko uniči politikovo kredibilnost – razkrije njegovo dvojno politično moralo.

Hollande ima v javnosti sloves sovražnika bogatih Zaradi sklicevanja na socialno pravičnost in zagovarjanja davka za bogate je imel Hollande sloves nekoga, ki ne mara petičnežev, kar je v določenem delu volilnega telesa vzbujalo velike simpatije. Tudi Hollande, ki ima sicer na Azurni obali v lasti nepremičnine v vrednosti 1,2 milijona evrov, je javno izjavil, da ne mara bogatih.

Toda to je le maska za javnost, razkriva Trierweilerjeva, ki piše, da je Hollande hladen in ciničen prevarant, ki brez sramu laže, ter hinavec, ki prezira reveže. Prvi med francoskimi socialisti naj bi revne celo posmehljivo označeval kot "brezzobe" (fr. les sans-dents) – posmehljivka je povezana s tem, da si revni Francozi ne morejo privoščiti ustrezne zobozdravstvene oskrbe.

Revolucija "brezzobih" Hollandova posmehljivka je kmalu postala vir zgražanja in ogorčenja. Na Twitterju se je pojavil hashtag #sansdents, organizirale so se tudi skupine ogorčenih Francozov, ki so se poimenovali "brezzobi". Že v petek zvečer je skupina "brezzobih" demonstrirala pred Elizejsko palačo, na Facebooku pa se je pojavila stran "revolucija brezzobih", ki namiguje na slavno francosko revolucijo iz leta 1789.

Francoski izraz sans-dents, "brezzobi", namreč spominja na izraz sans-culottes (dobesedni prevod: brez dokolenskih hlač). Sans-culottes, ki so bili v prvih vrstah francoske revolucije, seveda niso hodili naokrog brez hlač, ampak so bili to pripadniki revnejših mestnih slojev, ki so nosili dolge hlače, in ne svilenih dokolenskih hlač kot bogatejši sloji, predvsem plemiči.

Najmanj priljubljeni francoski predsednik Knjiga Trierweilerjeve je ugledala luč sveta v trenutku, ko je Hollande že tako ali tako v velikih težavah. Že pred objavo knjige in "revolucijo brezzobih" je francoski časnik Figaro Magazine objavil javnomnenjsko anketo, ki kaže, da francoskega predsednika podpira zgolj 13 odstotkov vprašanih. Tako nizke podpore v javnomnenjski raziskavi ni imel še noben francoski predsednik.

Slabo gre tudi drugim socialistom. Predsednik vlade Manuel Valls, ki je bil kot notranji minister zaradi trde roke z nezakoniti romskimi priseljenci priljubljen med Francozi, je doživel hud javnomnenjski zdrs: z okoli 44 na 30 odstotkov.

Francoska levica je razklana Valls se je zapletel v spor z zdaj že nekdanjim gospodarskim ministrom Arnaudom Montebourgom, ki je kritiziral "neoliberalno" ekonomsko usmeritev države in trdil, da je Francija "ujetnica nemške varčevalne politike". Vlada je zato konec avgusta odstopila, Hollande pa je že pooblastil Vallsa, da sestavi novo.

Kako globoko je razdeljena francoska levica, kažejo tudi odzivi na izjavo novega gospodarskega ministra Emmanuela Macrona, da bo odprt za nov razmislek o 35-urnem delovnem tedniku. Ta izjava je dvignila veliko prahu na francoski levici, tako kot izjava ministra za delo Francoisa Rebsamena, da bi morali zavodi za zaposlovanje bolj spremljati iskalce dela, piše ameriška tiskovna agencija AP.

Se bo levo krilo socialistov uprlo? Glasovanje o zaupnici Vallsovi novi vladi bo 16. septembra. Nekaj ducatov socialističnih poslancev, ki se ne strinjajo s Hollandovo politiko zategovanja pasu, se trudi, da bi zanetili upor na levem krilu socialistične stranke.

Trierweilerjeva, ki je razkrila Hollandove zasebne in zasebno-politične skrivnosti, tako lahko postane resnična femme fatale (usodna ženska), ki bo potegnila francoskega predsednika v dokončen politični propad. Ta je sicer skušal popraviti nastalo škodo zaradi "brezzobih" z zatrjevanjem, da je služenje revnim smisel njegovega obstoja.