Enkrat se živi – Guča 2010

Vse skupaj naj bi zakuhali komunisti, ki so poskušali kaznovati kraj, kjer je bilo več borcev v četniški kot partizanski vojski. Takoj po vojni so jim namreč prepovedali vsakršno druženje in zborovanje. Ljudje pa so se radi zbirali in predvsem mladi so potrebovali zabavo. Zato so se leta 1961 domislili, da bi mogoče lahko naredili zabavo, na kateri bi med seboj tekmovali trobentaški orkestri. Že prva prireditev je bila uspešnica. Kje se bodo številke obiskovalcev ustavile, ni jasno, saj je bilo po ocenah organizatorjev letos že več kot milijon obiskovalcev z vsega sveta.

Dejstvo je, da so veselico vseh veselic v ne tako oddaljeni preteklosti izkoriščali častilci del Draže Mihajlovića, Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Danes, ko je organizirano tudi prvo svetovno tekmovanje v igranju trobente (najboljši je bil Srb Dejan Petrović), so na tekmovališču opaženi ameriški in tudi avstralski bandi. Ikonografije, ki bi poveličevala srbski nacionalizem, pa je vse manj. Seveda še ni čisto izkoreninjena, ampak kdor je bil v Guči pred nekaj leti in letos, bo vedel, o čem govorim. Med gledalci pa je vse več Italijanov in Francozov, seveda poleg tradicionalno velikega števila Slovencev. Nekoč mi je prijatelj rekel, da bo z žurko v Guči konec, ko bodo tja začeli hoditi šminkerski Zagrebčani. Letos jih še nisem opazil.

Geslo festivala je Enkrat se živi in samo ugotovimo lahko, da si boljšega niso mogli izmisliti. Hrana in pijača so tam dosegljive po zelo ugodnih cenah (pivo od 100 do 250 dinarjev, kar je približno med 1 in 2,5 evra), vstopnin ni, parkirnina za vseh 10 dni festivala znaša 1000 dinarjev (približno 10 evrov), kampiranje je zastonj, kilogram odojka stane med 800 in 1000 dinarji (8 do 10 evrov), "svatbarski kupus" okoli 300 dinarjev (približno tri evre)… Ali kot bi rekli nekateri, cene so precej ugodne, visok račun plačaš šele pozneje, ko prideš domov in si izmeriš holesterol v krvi.

Ko je pred 50 leti Dragan Jovanović Laf prvič zaigral himno Sa Ovčara i Kablara, si nihče ni predstavljal, kaj se bo iz tega razvilo. Danes pa se v južnosrbski vasici vsako leto zgodi ena od najbolj odbitih žurk na svetu. Več kot milijon letošnjih obiskovalcev mi bo pritrdilo, je pa res, da nekateri pravijo, da je bilo obiskovalcev "samo" 600 tisoč.

Letošnji zmagovalec je Ekrem Mamutović iz Vranja s svojim orkestrom, ki bo drugo leto zastopa Srbijo na tekmovanju za svetovnega prvaka. Najprestižnejšo nagrado zlata truba pa je osvojil Dejan Petrović iz Dubokega pri Užicu. To za oba dobitnika pomeni tudi kar dobro denarno letino, saj se zmagovalcem cene nastopanja zelo zvišajo. Mogoče samo še to: med trobentači veliko več pomeni osvojitev Zlate trube kot naziv najboljšega orkestra. In vsak si jo po svojem mišljenju zasluži. Tekmovalnost pa gre tako daleč, da se med sklepnim Maršem na Drino, ki ga izvedejo vsi nastopajoči skupaj, v prvi vrsti pa je zmagovalec, konkurenčnim orkestrom rado zgodijo napake ali napakice med igranjem. A večina poslušalcev teh malenkosti niti ne opazi in se zabava naprej.