Države, ki so v sporu zaradi vode

Nič nenavadnega ni, da si države delijo reke in druge vodne vire. Večinoma to uredijo z meddržavnimi pogodbami in skupnimi zavezami o regulaciji vodnih virov. Toda včasih se zgodi, da voda povzroči spor med državami. Niti Slovenija ni odporna proti takim dogodkom. Spomnimo se samo slovenskih državljanov, ki so v Avstriji sprožili sodni spor zaradi škode, ki so jo utrpeli v poplavah Drave, za kar krivijo avstrijske elektrarne.

Kitajska Indiji odvzela tok reke Na svetu so tri glavna žarišča, kjer je v meddržavnem sporu vprašanje reke. Kitajska in Indija se prepirata o regulaciji reke Brahmaputra. Ta izvira v Tibetu in je dolga 2900 kilometrov. Teče skozi indijsko državo Arunachal Pradesh, nato pa se v delti Gangesa združi z reko Padma in naprej teče v Bangladeš, kjer se skupaj z Gangesom izlije v Bengalski zaliv.

Brahmaputra je za vse tri države pomemben vir vode: Kitajska na njej gradi elektrarne, za Indijo in Bangladeš pa je vir vode za kmetijstvo v gosto naseljenih predelih. Izjemno pomembna je na primer za namakanje plantaž čaja v Assamu.

Toda Kitajska se je odločila, da bo zgradila nove, višje, večje jezove za še močnejše hidrocentrale na tibetanski planoti. Strokovnjaki menijo, da bi to lahko ogrozilo pretok vode v nižjem toku reke v Indiji, kar bi lahko vplivalo na pridelovalne površine. Ker Kitajska in Indija nimata bilateralnih sporazumov o regulaciji rek, lahko Kitajci počnejo, kar želijo. Toda indijska vlada je kljub vsemu dosegla, da bodo Kitajci z Indijo delili vse pomembne hidrološke informacije, tako da bodo Indijci lahko pravočasno ukrepali, če bi se nivo vode drastično znižal.

Egipt in Etiopija v sporu za Nil Podobno težavo z jezovi imajo med Etiopijo in Egiptom zaradi jeza na Nilu. Leta 2011 je etiopska vlada oznanila, da bo začela graditi Veliki etiopski renesančni jez, vreden štiri milijarde dolarjev, za katerim bi zgradili 6000 megavatov močno hidrocentralo na Modrem Nilu na meji s Sudanom. Z elektrarno bi ne le zadovoljili etiopske potrebe po elektriki, temveč bi jo lahko tudi izvažali.

Toda jez bi lahko ogrozil vodni nivo na Nilu. Tega se še posebej bojijo v Egiptu, ki je zgodovinsko vezan na nepredvidljive vode Nila in zato ostro nasprotuje gradnji jezu. Pri tem se sklicujejo na sporazume iz let 1929 in 1959, ki Egiptu dovoljujejo upravljanje dveh tretjin nilske vode in mu podarjajo pravico veta na projekte v zgornjem toku reke. Trdijo, da je Etiopija z začetkom gradnje jezu ignorirala egiptovsko pravico do veta.

Države zgornjega dela Nila namreč trdijo, da so se zgodovinski in gospodarski okviri spremenili in da se Egipt ne more sklicevati na zgodovinsko pravico do uravnavanja toka reke Nil. Tako Etiopija nadaljuje gradnjo jezu, ki naj bi bil končan leta 2017.

Tigris med Turčijo in Irakom Z gradnjo jezov pa že dolgo časa sosednje države razburja tudi Turčija. Z Južnovzhodnim Anatolskim projektom namreč že nekaj let gradijo jezove na Tigrisu. Zadnji med njimi je jez Illisu na meji s Sirijo. Za jezom bi postavili 1200 megavatov močno hidrocentralo, s katero bi zadostili dvema odstotkoma turške potrebe po elektriki.

Skupno bodo v okviru projekta zgradili 22 jezov in 19 hidrocentral tako na Tigrisu kot na Evfratu. Turške aktivnosti na rekah že desetletja vznemirjajo predvsem Irak, ta je podobno kot Egipt, zgodovinsko navezan na reki, ki že od mezopotamskih časov namakata sicer sušne ravnice in jih spreminjata v rodovitna polja.

V zadnjih desetletjih je nivo vode v rekah res padal, in to še pred dokončanjem velikega jezu Illisu. Severni Irak in Sirija sta zdaj vsakoletno izpostavljena suši. Najbolj črnogledi raziskovalci pa napovedujejo, da zgodovinski reki Evfrat in Tigris zaradi klimatskih sprememb in gradnje jezov že leta 2040 ne bosta imeli več dovolj toka, da bi pritekli do morja.