Deset najbolj svetih krajev na Zemlji

Skozi zgodovino so civilizacije po vsem svetu pripisovale spiritualno ali versko pomembnost naravnim krajem (takim, ki jih ni naredil človek) in so igrali ključne vloge v njihovih kulturah.

Ti kraji so že stoletja več kot zgolj počitniške ideje, že dolgo so občudovani zaradi svoje prečudovite pokrajine in spiritualne moči.

Tu je deset naravnih čudes, od mitoloških domovanj bogov do ceremonialnega majevskega jezera in kraja, kjer je Buda dosegel razsvetljenje. Nekatere še vedno uporabljajo za stare rituale, drugi so se izgubili v času, vsi pa prasketajo s posebno energijo in kančkom čarobnosti.

Vortexes, Arizona Sedona v Arizoni že dolgo privablja ljudi, ki jih zanimajo zdravljenje, duhovnost, misticizem, metafizika in ne le dramatična lepota rdečih skal.

Območje je znano po energetskih vrtincih (vorteksih), močnih središčih kinetične energije, ki lahko imajo globok vpliv na obiskovalce. Štirje največji vrtinci (med najbolj priljubljenimi je tisti v kanjonu Boynton) so razporejeni okoli mesta.

Ljudstvo Yavapai je to energijo "velike matere" slavilo s slikami na stenah skal in svetih bivališč.

Številni obiskovalci se po obisku takih vrtincev čutijo napolnjene z energijo in boljšega duha, nekateri pa so poročali o globljih izkušnjah.

Jezero Atitlan, Gvatemala Jezero Atitlan je globoko 340 metrov in je najgloblje v Srednji Ameriki. Leži na zahodu Gvatemale, obdajajo pa ga trije vulkani. Jezero je vulkanskega nastanka, leži na višini 1562 metrov, razteza pa se čez 130 kvadratnih kilometrov.

Znano ni le zaradi svoje lepote, temveč tudi zaradi majevskih vasi, ki obdajajo njegovo obalo, številne med njimi obstajajo že več stoletij. Vas Panajachel iz 9. stoletja je ena največjih, v Santiagu Atilan pa prebivalci častijo Maximona, mešanico majevskih bogov, katoliških svetnikov in španskih legend, ki danes simbolizira moško spolno moč in prinaša dež. Na različnih krajih okoli jezera še vedno potekajo majevske ceremonije. Obala jezera je tudi polna arheoloških najdbišč in ruševin iz predšpanskih časov, tudi Chiutinamita, mitološkega podvodnega mesta. Gora Parnas, Grčija Parnas se vzpenja nad mestom Delfi v osrednji Grčiji. Apnenčasta gora se pogosto pojavlja v grški mitologiji. Poleg tega, da je posvečena bogu Apolonu, ki je pogosto obiskal bližnje svetišče v Delfiju, naj bi bila gora dom muz ter posledično poezije in pesmi.

Tri korikijske nimfe, vsaka med njimi je bila romantično povezana z vplivnim bogom, so bile rojene iz izvirov na Parnasu, gora pa je bila prizorišče številnih drugih mitov. Ime je dobila po sinu nimfe Kleodore in navadnega smrtnika Kleopompusa.

Danes sta na gori dve priljubljeni smučarski središči, po njej pa potekajo številne pohodniške poti. Kratersko jezero, Oregon, ZDA Kratersko jezero je nastalo pred skoraj osem tisoč leti, potem ko naj bi se zaradi silnega izbruha stratovulkana gora Mazama sesedla sama vase.

Jezero je znano po svoji temnomodri barvi in dobri podvodni vidljivosti, v Oregonu je najgloblja pri 650 metrih, je najgloblja kaldera v ZDA in sedma najgloblja na svetu. Višina robu kaldere se spreminja od okoli 2130 do 2440 metrov.

Za indijansko pleme Klamath je jezero že dolgo sveto. Njihova legenda pravi, da je bitka med poglavarjem sveta zgoraj in poglavarjem sveta spodaj vodila do uničenja gore Mazama (zgodovinarji domnevajo, da je pleme Klamath dejansko videlo eksplozijo gore).

Jezero, ki so ga ljudje iz plemena uporabljali za iskanje vizij, še vedno velja za spiritualno točko. Glastonbury Tor, Anglija Sredi Somerseta v Angliji se dviga hrib, ki mu že dolgo pripisujejo čarobnost. Glastonbury Tor (tor v keltskem jeziku pomeni hrib) je že stoletja vir mitov: nekatere antične keltske civilizacije so verjele, da je vhod v dom gospodarja podzemlja oziroma kralja pravičnosti, pogani pa so ga verjetno uporabljali za čaščenje Boginje. Pozneje so se pojavljale teorije, da je to legendarni Arturjev otok Avalon, saj naj bi na vrhu hriba v 12. stoletju odkrili krsti bajeslovnega kralja in kraljice Guinevere.

Novejše teorije hrib povezujejo z iskanjem svetega grala. Ugibanja je še poglobila najdba arheologov, ki so na pobočjih hriba odkrili ostanke sedmih globokih simetričnih teras, ki bi bile lahko vse od srednjeveških njiv do neolitskih labirintov.

Na vrhu hriba, ki se nahaja blizu središča Glastonburyja (znanega po tamkajšnjem glasbenem festivalu) stoji cerkev iz 15. stoletja. Ne glede na zgodovino za hrib še vedno velja, da ima spiritualno energijo, saj obiskovalci pogosto poročajo, da se po sprehodu po hribu počutijo bolj upajoče in pozitivno.

Gora Sinaj, Egipt Nekatera temeljna načela judovskih, krščanskih in islamskih verovanj imajo svoje korenine na tej 2285 metrov visoki gori na egiptovskem Sinajskem polotoku, med drugim je Mojzes na tej gori od Boga prejel deset zapovedi.

Zgodnji krščanski menihi so verjeli, da je gora sveta, zato so v okolici zgradili več samostanov, čeprav za to ni veliko arheoloških dokazov, svetopisemski poznavalci pa o tem še vedno teoretizirajo.

Gora je okoli tri ure vožnje oddaljena od priljubljenega turističnega letovišča Šarm el Šejk.

Gora Kailas, Tibet Gora Kailas oz. Črna gora na zahodu Tibeta je sveta tako za budiste in hindujce kot džainiste in naj bi bila mistična Axis Mundi, središče vesolja.

Hindujci verjamejo, da na gori biva bog Šiva ter da je na njej dežela večne blaženosti. Tantrični budisti pravijo, da je gora dom bude Demchoga, ki predstavlja najvišjo blaženost, ter da tri ključna razsvetljena bitja živijo v okoliških hribih. Džainisti pa verjamejo, da je na gori, ki ji rečejo Ashtapad, prvi Džain dosegel nirvano.

Gora je del gorske verige Gangdisa, v bližini pa so izviri nekaterih najdaljših rek v Aziji, tudi rek Sutlej, Ind in Ghaghara oziroma Karnali. Bližnje jezero Manasarovar, ki velja za vir čistosti, je še en pomemben sveti kraj za hindujce in budiste. Drevo Mahabodhi, Bodh Gaya, Indija V skladu z budistično tradicijo si je princ Sidarta med sprehodom po današnji državi Bihar v Indiji odpočil pod drevesom bodhi. Potem ko je tam meditiral tri noči, se je princ prebudil razsvetljen, z uvidom in odgovori, ki jih je iskal, kar se je razvilo v budistična načela, ki jih je širil med svoje privržence.

Kraj, kjer je Buda dosegel razsvetljenje, je za budiste eden najbolj svetih krajev in je že več stoletij pomembno romarsko središče.

Danes je okoli drevesa, ki naj bi bil neposredni potomec izvornega mogočnega drevesa samega, zgrajen tempelj Mahabodhi, ki je uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Pod drevesom je kip Bude.

Cenote Sagrado, Mehika Maji so cenili vodo zaradi njenih moči obnavljanja življenja in častili Chaca, boga dežja. Po Mehiki je veliko krajev s cenotami, kraškimi jamami, in Maji so verjeli, da je nekatere med njimi obiskal Chaca. Nekatere jame so zato razglasili za svete in v njih izvajali rituale, darovanja in žrtvovanja, druge pa so imeli za kopanje, pitje in črpanje vode.

Eden najbolj svetih izvirov je Cenote Sagrado na severu Jukatanskega polotoka ob arheološkem najdbišču Chichen Itza, velikem mestu iz predkolumbovske dobe, kjer je tudi najbolj prepoznavna zgradba, Kukulkanov tempelj, znan tudi kot El Castillo.

Stene okoli z vodo zalite jame so visoke do 20 metrov nad vodno gladino. Omenjeno jamo so uporabljali za ceremonije in občasna žrtvovanja, ko so v času suše moške, ženske in otroke vrgli v jame, da bi pomirili bogove vode.

Ko so arheologi v 20. stoletju očistili dno, so tam našli zlate zvone, maske, skodelice, prstane, kose žada ter tudi človeške posmrtne ostanke.

Nacionalni park Uluru-Kata, Avstralija Dve naravni kamniti formaciji Uluru (kolonialisti, ki so ga "odkrili" leta 1873, so ga poimenovali Ayers rock) in Kata Tjuta/Olgi sta glavni atrakciji nacionalnega parka Uluru-Kata v osrednji Avstraliji.

Uluru, peščena rdečkasta skala z ravnim vrhom, je najbolj prepoznavna avstralska značilnost, locirana skoraj natanko v geografskem središču Avstralije. Največji skalni monolit na svetu je visok 348 metrov, širok okoli dva kilometra, dolg pa okoli 3,6 kilometra.

Okoli 25 kilometrov zahodno je Kata Tjuta, skupek rdečih skalnih kop, ki se zaradi trepetajočega vročega zraka lahko zdijo kot privid. Iz tal se strmo dviga 36 kop iz različnih tipov skal (tudi granita, peščenjaka in bazalta), ki sestavljajo okroglo gručo. "Odkril" jih je raziskovalec Ernesto Giles leta 1872.

Najvišja kopa Olgine gore je s 550 metri najvišja točka v Ulurujskem narodnem parku. Soteska v osrčju Olg, imenovana Dolina vetrov, je z rdečimi stenami obdana zelena oaza.

Obe skalni formaciji sta sveti za Aborigine, ki verjamejo, da sta iz antičnih časov nastajanja sveta in da ju še vedno naseljujejo duhovi prednikov. Arheološka odkritja namigujejo, da so ljudje tam živeli že pred 20 tisoč leti.

Ljudstvo Anangu park oddaja avstralski vladi. Park je okoli 360 kilometrov jugozahodno od mesta Alice Springs in je odprt za javnost, plemena pa tam na različnih lokacijah še vedno izvajajo svoje rituale in ceremonije.

Pohodništvo ni izrecno prepovedano, vendar pa pleme Anangu prosi obiskovalce, naj iz spoštovanja ne plezajo na skale ter da določenih svetih mest ne fotografirajo. Obiskovalci naj ne bi smeli s seboj za spomin jemati manjših kamnov, saj naj bi to prinašalo smolo, zato turisti parku kamne pogosto vračajo po pošti.