Bretton Woods in prihodnost ekonomije

Konferenco je pripravil INET (Institute for New Economic Thinking), njegov glavni ustanovitelj in sponzor je George Soros. Od vsega skupaj je najbrž najbolj pomenljiv ravno kraj srečanja: na tem mestu so se leta 1944 zbrali skorajšnji zmagovalci druge svetovne vojne, da bi se dogovorili o novi svetovni gospodarski ureditvi. Mimogrede: britansko delegacijo je takrat vodil John Maynard Keynes. Na tem mestu sta se rodila tako Mednarodni denarni sklad (IMF) kot tudi Svetovna banka, danes eni od najvplivnejših finančnih ustanov.

Prisotni so bili skoraj vsi zvezdniki ekonomije (Joseph Stieglitz, Kenneth Rogoff, Larry Summers idr.), prišel je celo nekdanji britanski premier Gordon Brown, tako da poleg Paula Krugmana in Roberta Schilerja ni manjkalo veliko največjih. (Kogar zadeva posebej zanima, si lahko večino predavanj ogleda tukaj.) Kljub temu da so bile ambicije organizatorja usmerjene v prihodnost, namreč v spodbujanje novega načina razmišljanja in iskanje novih idej, se je večina razprav osredotočala na preteklost, kar je po svoje simptomatično. Največkrat je bil omenjen Keynes, medtem ko so imena herojev neoliberalizma ostajala bolj v ozadju. Zato najbrž ne bo pretirana ocena, da so poglavitne ideje neoliberalizma na teoretskem področju doživele zgodovinski poraz.

Večina udeležencev se je strinjala, da bo treba izdelati nova merila za ocenjevanje gospodarske uspešnosti, saj BDP in gospodarska rast pač ne zajameta tistega bistvenega. Tukaj se človek takoj spomni na vztrajne poskuse Cameronove vlade, da bi BDP zamenjala za t. i. indeks sreče. Mnogi so zato že predlagali, naj se legalizirajo droge.

Sicer namen tega prispevka ni, da bi branil delo Edvarda Kardelja, vendar je treba priznati, da je v teh zadevah vsekakor razmišljal dosti bolj trezno in zrelo, kajti v primerjavi s Cameronom je vedel, da sreča ni politična kategorija (škoda, ker mu Pahor ob zadnjem obisku ni podaril kakšnega prevoda Kardeljevih izbranih del). Zares se je treba bati države, ki si bo postavila za cilj srečo svojih državljanov – v tem se skriva najboljši recept za novo zgodovinsko katastrofo. Med temeljne človekove pravice bi bilo treba uvrstiti tudi pravico biti nesrečen.

Nasploh se zdi, da se težišče ekonomskega mišljenja iz matematičnih modelov in računalniške simulacije realnosti vse bolj pomika na področje humanistike (zgodovine, psihologije, filozofije). Adair Turner je tako predavanje končal s Keynesovo mislijo, da bi morala biti ekonomija v svojem bistvu moralna znanost oziroma znanost o morali.

Kaj konkretno je imel Keynes pri tem v mislih, bodo seveda povedali strokovnjaki, je pa v tej izjavi brez dvoma prisoten daljni in nejasni odmev neke tradicije, ki je bila v njegovem času že dolgo v pozabi. Vse od srednjega veka pa nekje do sredine osemnajstega stoletja je v Evropi prevladovala predstava trga kot mesta pravičnosti. Drugače povedano: trg je veljal za privilegirano mesto distribucije pravičnosti. Od tod niz regulacij: od blaga, do načina proizvodnje, izvora, davkov, cene itd. Skratka, v ceni se je morala zrcaliti pravičnost, uravnoteženo razmerje med tistim, ki je nekaj izdelal, onim, ki je to prodal, in na koncu seveda kupcem.

Sredi osemnajstega stoletja pa se uveljavijo predstave o trgu, ki ga obvladujejo spontani zakoni, naravna tržna resnica, v katero se ni priporočljivo preveč vmešavati. Govoriti o pravični ceni je postalo nesmiselno, cena je postala dobra, naravna, resnična. Iz tega se sčasoma razvije prava metafizika trga. Če je bila družba prej do trga v aktivni vlogi, torej njegov subjekt, se je zdaj znašla v pasivni, se pravi, je postala njegov objekt.

Zdajšnji tranzicijski trenutek zaznamuje somrak malikov, ki so se tako dolgo skrivali za oznako Trg. V njihovo vsemogočnost očitno ne verjame nihče več. Vendar tudi odgovora na to, kar prihaja, ne zna podati nihče. V tem smislu konferenca ni izpolnila pričakovanj. Toda to je konec koncev razumljivo, kajti uspeh leta 1944 je temeljil na veliki katastrofi druge svetovne vojne. Radikalne spremembe lahko očitno sprožijo zgolj radikalne katastrofe.