Bo šla Škotska po poti Slovenije?

Javnomnenjske ankete nakazujejo, da bo unija z Anglijo preživela. Povprečje vseh anket namreč kaže, da bo za neodvisnost glasovalo 41 odstotkov Škotov, za ohranitev unije pa 59 odstotkov.

Veliko denarja, a neprepričljiva kampanja Toda ni izključeno, da te ankete podcenjujejo moč zagovornikov neodvisnosti, zaradi česar se lahko zgodi, da bo Škotska postala neodvisna, piše britanska revija The Economist.

Res je, da je na čelu tabora zagovornikov unije bistri nekdanji laburistični finančni minister Alistair Darling ter da imajo podporo poslovnega sveta in znanih osebnosti, med drugim tudi J. K. Rowling, avtorice romanov o Harryju Potterju.

Ta je taboru unionistov, ki imajo ime po svojem sloganu Better Together (Boljše skupaj), celo donirala več kot milijonov evrov. Po drugi strani pa se mimo kampanje Better Together za ohranitev unije bojuje laburistična stranka.

Zagovorniki neodvisnosti so bolj srčni in navdušeni Stranki, ki ima v britanskem parlamentu 41 od 59 škotskih sedežev, namreč ne diši čezstrankarsko povezovanje z drugimi zagovorniki unije – konservativci in liberalnimi demokrati.

Toda zagovorniki samostojne Škotske, ki jih vodi Škotska nacionalna stranka (SNP) škotskega premierja Alexa Salmonda, imajo pomembno prednost.

Njihova kampanje je veliko bolj goreča, mladi privrženci škotske samostojnosti, le redki so starejši od 25 let, hodijo od vrat do vrat in nagovarjajo ljudi. Obljube o bogatejši in pravičnejši Škotski So artikulirani in kar kipijo od argumentov: obljubljajo več delovnih mest in boljše zdravstvo, da bo samostojna Škotska bogatejša, bolj poštena, pravičnejša ter bolj odgovorna tudi do revnejših slojev in sosesk.

Njihove beseda padajo na plodna tla zlasti v revnejših soseskah, zato ni mogoče izključiti tega, da se bodo revnejši Škoti namesto za unionistične argumente ogreli za bleščečo utopijo zagovornikov škotske neodvisnosti.

Če upoštevamo, da bodo na referendum odšli tudi revnejši Škoti, ki drugače ne hodijo na volitve, in podprli neodvisnost, potem ni nemogoče, da bi zmagal tabor za neodvisno Škotsko.

Negativistični zagovorniki statusa qou Zagovorniki neodvisnosti imajo pred nasprotniki prednost tudi v tem, da se za nekaj zavzemajo, medtem ko so se zagovorniki unije na čelu z nekarizmatičnim Darlingom osredotočili le na izpodbijanje argumentov, ki jih dajejo zagovorniki samostojne Škotske.

Darling tako pravi, da bo imela Škotska manj denarja od nafte in bo v večji finančni nevarnosti. Kot še pravijo v Better Together, je nejasno, ali se bo samostojna Škotska lahko pridružila EU in Natu ter katero valuto bo uporabljala. To so pomembna vprašanja, toda zagovarjanje statusa quo, kar počnejo unionisti, je že samo po težko delo. Unionistom manjka bolj pozitivna vizija Velike Britanije.

Škoti so gradili britanski imperij Poleg tega zagovorniki samostojnosti svojim nasprotnikom očitajo, da je vizija unionistov revna Škotska, ki životari le s pomočjo angleških davkoplačevalcev. Tega pa si ne želi noben Škot.

Toda kje so vzroki za krepitev škotske želje po neodvisnosti? Škoti, ki so od leta 1707 z Angleži povezani v unijo, so bili pogosto v prvih vrstah boja za britanski imperij. Veliko število gorjancev, Highlanderjev, je prelivalo kri za britanski imperij.

Med letoma 1885 in 1939 je bila kar tretjina guvernerjev v britanskih kolonijah Škotov. Vpliv Škotov v imperiju je bil nasploh nadpovprečen. Tudi The Economist je ustanovil Škot, James Wilson. Glasgow je bil nekakšna podprestolnica imperija.

Zaton britanskega imperija krepi škotski nacionalizem Toda zaton britanskega imperija je omogočil pogoje za sodobni škotski nacionalizem. Ta nacionalizem je spodbujala tudi erozija britanskih institucij, kot je vojska – leta 2006 je šel na primer v "pokoj" zadnji regiment Highlanderjev. Če je leta 1970 39 odstotkov Škotov dejalo, da so Britanci, je bilo leta 2013 takih le še 23 odstotkov.

Tako kot je Škotska nadpovprečno uživala sadove britanskega imperializma, je nadpovprečno trpela zaradi deindustrializacije pred desetletji. Škotske jeklarne in ladjedelnice so propadle.

Škotska se je zasukala na levo in je nasploh veliko bolj levo usmerjena kot Anglija. Kot so že v 70. letih trdili nekateri škotski marksisti, lahko samo neodvisnost Škotom da socialno demokracijo, ki si jo želijo. Konservativci pod Thatcherjevo postanejo angleška stranka Zasuk na levo se je kazal tudi v padcu moči konservativcev. Leta 1955 so konservativci dobili več kot polovico sedežev na Škotskem, leta 1970 pa so postali prva stranka, ki je zmagala na volitvah, ne pa tudi na Škotskem.

Toda predvsem Margaret Thatcher je bila tista, ki je iz konservativcev naredila dobesedno angleško stranko in potopila svojo stranko severno od meja Anglije. V prvih letih njenega vladanja 1979–1981 je Škotska izgubila petino svoje delovne sile.

Thatcherjevo, ki je prihajala iz spodnjega srednjega razreda, bila vzgojena v duhu metodističnih vrednot in se navezovala na regionalne korenine, je to že samo po sebi naredilo bolj angleško v nasprotju z njenimi britansko usmerjenimi aristokratskimi predhodniki v konservativni stranki.

S pomočjo škotske nafte stran od torijske Anglije Konservativci oziroma torijci so tako postali sopomenka za osovražene Angleže, še zlasti takrat, ko vladajo v Londonu. Torijci imajo na Škotskem podobo stranke, ki sovraži Škote in uničuje delovna mesta. Če bo Škotska neodvisna, pravijo zagovorniki, bo bolj demokratična, ker ne bo vezana na Anglijo, ki voli torijce.

Drugi impulz za neodvisnost je bilo odkritje nafte v Severnem morju v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. SNP je tako začela že v 70. letih nastopati s sloganom: To je škotska nafta!.

Obljube o velikih milijardnih zaslužkih od prodaje nafte, ki bodo prišli v škotsko državno blagajno, so osrednji del obljub zagovornikov samostojnosti.

Kaj bo, ko zmanjka nafte? Toda nasprotniki pravijo, da bo neodvisna Škotska najprej bogata, toda iz dneva v dan bo postajala revnejša. Škotska se bo morala na primer spopasti z demografskimi težavami.

Težave bodo še večje, ko ne bo več nafte. Takrat ne bo več denarja, ki bi pokrival velike javne izdatke, in proračunska luknja bo vse večja. Škotska se bo morala nasloniti na druge industrije, ki pa niso tako dobičkonosne.