Četrtek, 2. 2. 2023, 22.22
1 leto, 9 mesecev
Bo po vojni v Ukrajini v Evropi nastalo novo središče moči?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,32
33
Poljska je ena od držav, ki najbolj dejavno podpira Ukrajino v njenem boju z Rusijo. Bo zato po vojni v Ukrajini, kljub temu da je gospodarsko precej manj razvita od zahodnoevropskih držav, njena politična moč v Evropi narasla?
Vojne v Ukrajini še ni konec in nihče ne ve, kdaj bo orožje potihnilo, toda številni že premišljujejo o tem, kakšna bo Evropa takrat. Nekateri so prepričani, da se bo v EU središče moči z zahoda celine premaknilo proti vzhodu in da bo politično prevladovala nova os med nordijskimi in vzhodnoevropskimi državami. Ta bo imela oporo v Washingtonu in Londonu.
V Veliki Britaniji je bila ta torek tretja obletnica odhoda države iz EU. Opazno je, da je vse več Britancev prepričanih, da se velika pobrexitovska pričakovanja niso uresničila, in to ne samo zaradi spremenjenega sveta, ki ga je najprej zatresla pandemija, nato pa še vojna v Ukrajini.
Britanskemu gospodarstvu letos slabo kaže
Za nameček je pred dnevi Mednarodni denarni sklad (IMF) objavil napoved, po kateri bo Velika Britanija edina od držav skupine G7, katere gospodarstvo se bo letos skrčilo, in sicer za 0,6 odstotka. Za primerjavo: Rusija, ta sicer ni članica skupine G7, bo imela samo 0,3-odstotno skrčenje.
Vodja IMF za raziskave Pierre-Olivier Gourinchas je po poročanju ameriške televizije CNBC povedal, da so za britansko krčenje v glavnem krivi trije razlogi:
- velika britanska odvisnost od zemeljskega plina, zaradi česar so bile visoke cene prenesene na porabnike,
- stopnja zaposlenosti je pod predpandemijsko ravnjo,
- zelo stroga denarna politika.
Svetli pogled na prihodnost Velike Britanije
Toda po drugi strani je zelo pobrexitovsko optimističen znani škotski novinar in komentator Andrew Neil. Ta v svojem nedavnem komentarju na Daily Mailu zapisal, da bosta zaradi geopolitičnih posledic moč Pariza in Berlina oslabeli ter da bo Velika Britanija, ki je zelo vneta podpornica Ukrajine, izšla iz trenutnega položaja močnejša.
"Po vojni ne bo spremenjena samo Ukrajina. Tudi razmerja moči v Evropi bodo spremenjena. Središče moči se premika na vzhod. Od začetka vojne pobude za podporo Ukrajini usmerjajo Poljska in baltske države. One so tiste, ki so vodile politiko in zapolnile praznino, ki sta jo pustili Nemčija in Francija, dve državi, ki sta bili ohromljeni v nedejavnosti in sta se mučili, kako najbolje ohraniti vezi z Moskvo, ki sta jih tako dolgo gojili in zelo cenili. Nasprotno pa v vzhodnoevropskih spominih prevladuje nedavna in dolga sovjetska okupacija. Te države se niso želele vrniti v življenje pod ruskim jarmom. Pravzaprav tudi Bruslju niso bili pripravljeni prepustiti preveč moči," piše Neil.
Škotski novinar Andrew Neil je med tistimi, ki so prepričani, da se središče politične moči na stari celini premika proti vzhodu, proč od Pariza in Berlina.
"Ironično je, da je bila Velika Britanija edina zahodnoevropska država, ki je resno vzela opozorila Vzhodne Evrope pred rusko invazijo. /.../ To bo Veliki Britaniji v prihodnjih letih koristilo, ko se bo moč v Evropi premikala proti vzhodu. Pariz in Berlin vodita EU od njene ustanovitve kot skupnega trga, vendar je težko verjeti, da bo po Ukrajini njun status ostal nespremenjen. Z nevtralno Švedsko in Finsko, ki si prizadevata za članstvo v Natu, nastaja novo zavezništvo nordijskih, vzhodnoevropskih in baltskih držav, h katerim bo gravitirala moč," je prepričan škotski novinar.
Bo imel London ključno vlogo v Evropi?
Po Neilovem mnenju je London v mnogih pogledih bližje temu zavezništvu kot Pariz ali Berlin. Zato lahko tudi zunaj EU Velika Britanija še vedno igra ključno vlogo v prihodnosti Evrope. "Novi evropski nosilci moči na vzhodu in severu bodo to pozdravili. Tako bo tudi z ZDA, ki je z Vzhodno Evropo pogosto večkrat na isti valovni dolžini kot večina zahodnoevropskih držav. Washington je še posebej navdušen nad tem, da je Poljska v procesu podvojitve obsega svojih oboroženih sil."
Prebivalci Vzhodne Evrope ne zaupajo preostali Evropi, da jih bo branila, poudarja Neil, ampak bolj stavijo na Nato, ki jim zagotavlja svobodo. "Zaradi tega sta ZDA, ki prevladuje v Natu, in Velika Britanija, največja Natova vojaška sila v Evropi, naravni zaveznici novega zavezništva evropskega severa in vzhoda."
Neilov novi politični zemljevid Evrope
"Vojna v Ukrajini bo na novo zarisala zemljevid Evrope – v dobro smer. Moč se bo preselila iz 'stare' Evrope v 'novo' Evropo, s čimer bo oživila celino, ko se bo postopoma izvijala iz mrtvih rok Pariza in Berlina. To bo Evropa, ki jo bodo ZDA še bolj podpirale. Za Britanijo bo to ustvarilo nove priložnosti in možnost novih prijateljev," pojasnjuje Neil in bodreče dodaja: "V tem kontekstu je ključnega pomena, da naši (britanski, op. p.) politiki bolj razširijo svoj pogled in spoznajo, da vabi krasni novi svet na načine, ki si jih pred 12 meseci nihče ni mogel predstavljati."
Bo Velika Britanija v zavezništvu z nordijskimi in vzhodnoevropskimi državami imela eno od ključnih vlog v Evropi?
Tako Neil. Po drugi strani pa nekdanji francoski predsednik Francoise Hollande glede trditev o premiku moči v EU proti vzhodu, v roke držav, kot je Poljska, pravi, da severnoevropske in zahodnoevropske države, zlasti baltske in skandinavske, vidijo ZDA kot svoj ščit.
Kaj pa, če pride do sprememb v ZDA?
A Hollande opozarja, da se lahko ameriška politika spremeni, če bo prišlo do menjave v Beli hiši ali če bo izvoljen bolj izolacionistični kongres, ki ne bo želel dajati toliko denarja za obrambo Vzhodne Evrope pred Rusijo, piše Politico.
"Svoje partnerje moramo prepričati, da gre pri Evropski uniji za načela in politične vrednote. Od njih ne bi smeli odstopati, a partnerstvo lahko ponudi tudi dragocena in trdna varnostna jamstva," še pravi nekdanji francoski predsednik.
Velike razlike med severom in vzhodom Evrope
Seveda je vprašanje, kakšne bodo dolgoročne posledice, če se bodo v Evropi oziroma v EU vzpostavila razmerja moči, kot jih napoveduje Neil. Severnoevropske in vzhodnoevropske članice sicer povezuje strah pred napadalno Rusijo, toda hkrati se pri pogledu na ureditev družbe liberalne skandinavske države zelo razlikujejo od konservativne Poljske.
Poljsko in Finsko kljub velikim razlikam v zadnjem času povezuje strah pred napadalno Rusijo. Na fotografiji: poljski premier Mateusz Morawiecki in njegova finska kolegica Sanna Marin. Morawiecki je član poljske stranke Zakon in pravičnost (PiS), ki nasprotuje LGBT-gibanju, Marinova pa je odraščala v mavrični družini, kot temu pravi sama: njena mama je namreč po ločitvi od njenega očeta zaživela skupaj z novo partnerico.
Poljska je zaradi trpkih izkušenj z ruskim imperializmom v preteklosti geopolitično zelo nastrojena proti Moskvi, po drugi strani pa je poljska desnica pri številnih družbenih vprašanjih, na primer glede gibanja LGBT, v sozvočju s stanjem duha v Putinovi Rusiji. Trenutno si ni mogoče zamisliti Poljske, ki bi jo vodila ženska, ki je odraščala v istospolni družini, tako kot finska premierka Sanna Marin.
Orbanova Madžarska stavi na Putinovo Rusijo
Prav tako vzhodnoevropske države niso monolit. Madžarska z Viktorjem Orbanom, ki gradi iliberalno državo po ruskem zgledu, je zelo naklonjena Putinovi Rusiji, ne samo zaradi enakih pogledov na družbena vprašanja, ampak tudi iz geopolitičnih razlogov.
Romunija je trdno protiruska, tako kot Poljska in baltske države, že Bolgarija pa je precej bolj notranje razdeljena. Podobno velja tudi za Slovaško in deloma Češko, čeprav je tu na nedavnih predsedniških volitvah pronatovsko usmerjeni Petr Pavel premagal Andreja Babiša, ki ni ravno navdušen nad proukrajinsko držo zdajšnje češke vlade.
Se bo karolinško jedro sprijaznilo z Neilovo Evropo?
Poleg tega je vprašanje, ali bi se os Pariz-Berlin oziroma francosko-nemški vlak, kot je to os pred leti poimenoval Borut Pahor, dolgoročno sprijaznila z EU, v kateri bi bile jedrne, zahodnoevropske države (v ožjem smislu gre tukaj za Francijo, Nemčijo in države Beneluksa, ki so poleg Italije začetnice evropskega povezovanja oziroma ustanovitvene članice Evropske skupnosti, predhodnice EU) politično podrejene severu in vzhodu povezave.
Se bosta Pariz in Berlin sprijaznila z EU, v kateri bi bila druga violina? Ne pozabimo: zahodni del EU po številu prebivalstva in gospodarski teži krepko presega vzhod in sever EU. So tudi magnet za ekonomske priseljence z vzhoda Evrope.
Še zlasti, ker so te jedrne države EU oziroma karolinško jedro, kot ga je pred leti poimenoval nemško-francoski novinar Peter Scholl-Latour, še vedno demografsko in ekonomsko težišče EU. Bi se sprijaznile z vlogo politično drugorazrednih držav, podrejenih severu in vzhodu EU, za katerima bi, kot piše Neil, stala os Washington-London? Še zlasti, če bi vzhodnoevropske države videle v zahodnem delu EU zgolj svojo blagajno. EU bi verjetno težko preživela takšno razmerje moči.
33