Ariel Šaron: človek, ki si je za svojo zgodovinsko misijo zadal ločitev od Palestincev

Čeprav je veljal za nepopustljivega politika vojaškega kova, ki je leta 2000 sprožil novo palestinsko vstajo, je leta 2005 z umikom z območja Gaze kot prvi izraelski voditelj izpraznil del zasedenih palestinskih ozemelj.

Že s 14 leti je postal aktiven v oboroženih silah Šaron se je rodil 27. februarja 1928 v Kfar Malalu, v Palestini pod britansko upravo, judovskima priseljencema iz Evrope in Rusije. Že s 14 leti je postal aktiven v oboroženih silah, nato pa se je pridružil izraelski vojski, kjer si je priboril čin generalmajorja.

Znan kot neustrašen in drzen poveljnik je sodeloval v vseh izraelsko-arabskih vojnah, odlikoval pa se je predvsem med šestdnevno vojno leta 1967 in med jomkipursko vojno leta 1973. Zatem se je upokojil in se preusmeril v politiko.

Nekaj let je bil minister za kmetijstvo, leta 1981 je postal obrambni minister Politično kariero je začel leta 1974 kot poslanec novoustanovljene stranke Likud v izraelskem parlamentu, a je že čez leto dni zapustil poslanski sedež in začel delati kot varnostni svetovalec premiera Jicaka Rabina. Nekaj let je bil minister za kmetijstvo, leta 1981 je postal obrambni minister.

Na tem položaju je med drugim vodil izraelski napad na Libanon, med katerim je prišlo do krutega pokola v palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila v Bejrutu. Izraelska preiskovalna komisija je Šarona spoznala za "posredno odgovornega" za pokol in mu ukazala zapustiti ministrski položaj.

Priljubljen na izraelski desnici Kljub temu je ostal priljubljen na izraelski desnici in v prihodnjih vladah sodeloval kot minister brez listnice. Bil je minister za trgovino, stanovanjsko politiko, infrastrukturo in zunanje zadeve.

Med drugim je v 90. letih vodil intenzivno gradnjo in širjenje judovskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Program judovskih naselbin, ki ga je sprožil že leta 1977, še danes služi kot eno glavnih sredstev za pridobivanje palestinske zemlje in novo začrtovanje izraelskih meja.

Znan po radikalnih stališčih glede pogajanj s Palestinci Potem ko je desničarska koalicija premierja Benjamina Netanjahuja po porazu na volitvah leta 1999 prešla v opozicijo, je Šaron postal novi predsednik Likuda. Kot vodja opozicije, znan po radikalnih stališčih glede pogajanj s Palestinci, je glasno kritiziral laburističnega premierja Ehuda Baraka, ker se je v Camp Davidu začel pogajati s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom.

Šaronov obisk v mošeji Al Aksa v Jeruzalemu jeseni 2000 je bil celo eden od povodov za drugo palestinsko vstajo. Z obljubo zagotovitve "varnosti in resničnega miru" se je februarja 2001 z veliko prednostjo zavihtel na položaj premierja.

Vedno je trdil, da dela le v dobro naroda Nadaljeval je ostro politiko do Palestincev, s strogim omejevanjem gibanja Palestincev, načrtnimi uboji palestinskih skrajnežev, širjenjem judovskih naselbin in obsežnimi vojaškimi operacijami na palestinskih ozemljih, vse z razlago, da poskuša s tem zagotoviti mir in varnost Izraelcev. Kljub zgražanju mednarodne skupnosti je začel na Zahodnem bregu graditi varnostni zid, ki naj bi domnevno ustavil samomorilske napadalce. Sam je vedno trdil, da dela le v dobro naroda.

In to je trdil tudi, ko je na presenečenje mnogih in kljub ostremu nasprotovanju izraelskih desničarjev poleti 2005 izvedel enostranski izraelski umik z območja Gaze in dela Zahodnega brega. S tem se je Izrael prvič po 38 letih umaknil z dela območij, ki jih je zasedel leta 1967.

Iz jastreba v pragmatika Februarja 2005 se je Šaron s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom dogovoril za prekinitev ognja med Izraelci in Palestinci. Abas je obljubil prekinitev napadov palestinskih skrajnežev na Izraelce, Šaron pa konec izraelskih vojaških operacij proti Palestincem in izpustitev dela palestinskih zapornikov. S tem je Šaron dokončno dokazal, da se je prelevil iz jastreba v pragmatika. Številni politiki, tako v Izraelu kot v tujini, so izražali mnenje, da je edini, ki bi lahko vodil Izrael do miru s Palestinci.

Vdovec z dvema sinovoma je konec novembra 2005 sprožil pretres na izraelskem političnem prizorišču, ko je zapustil vladajoči Likud, ki ga je leta 1973 pomagal ustanoviti, in ustanovil novo, sredinsko stranko Kadima. Ta je na parlamentarnih volitvah 28. marca 2006 zmagala, čeprav je nastopila brez svojega vodje.

Šarona je namreč 4. januarja 2006 zadela kap in prizadela huda možganska krvavitev, potem ko je moral zaradi blažje kapi v bolnišnico že decembra 2005. Šaron je bil z 78 leti doslej najstarejši izraelski premier in je trpel zaradi prekomerne telesne teže, a je huda kap in posledična koma izraelsko javnost kljub temu pretresla.

Počasi tonil v pozabo Odtlej je človek, ki si je za svojo zgodovinsko misijo zadal ločitev od Palestincev pod pogoji, ki jih bo določil Izrael, bolj ali manj tonil v pozabo. Privezanemu na bolniško posteljo, ne da bi kazal znake, da se bo znova zbudil, mu je bila blizu le njegova družina, na željo katere so ga tudi ohranjali pri življenju. V medijih se je njegovo ime tako pojavljalo le še občasno, običajno ob kakšnih spremembah njegovega zdravstvenega stanja.