Arabska pomlad ni dosegla žensk

Skupaj so stali v ospredju ljudski protestov na trgu Tahrir v Kairu, v Tunisu in Tripolisu. V tako imenovani arabski pomladi so se ženske skupaj z moškimi uspešno borile za nov demokratičen začetek. Kljub temu pa pozneje večjih premikov na področju enakopravnosti žensk ni bilo opaziti. Kot je povedala Dagmar Schumacher, vodja urada Združenih narodov za ženske, so "opazili skrb vzbujajoče povečanje spolnih in drugih zlorab žensk". Več spolnih napadov na ženske v Egiptu in Libiji Islamska televizija TV Maria, ki od oktobra deluje v Egiptu, je v svojih oddajah dopuščala le v celoti pokrite ženske. Veliko je tudi poročanj iz Egipta in Libije o povečanju spolnih napadov na ženske. V Tuniziji je v teku razprava o tem, ali bo nova ustava, ki bo verjetno sprejeta v naslednjem letu, obravnavala moške in ženske kot enakopravne. Tako kaže, da popolno enakost, ki je v Tuniziji pravno zagotovljena že od leta 1950, zdaj ogroža vlada. "Ko gre za pripravo ustave, nenadoma enakost spolov ni več tako pomembna. To je pripeljalo do visoke stopnje nezadovoljstva med ženskami," je dejala Schumacherjeva. V času blagostanja ženske ostajajo doma Ko se družba pa neki vojni ali spopadih znova organizira, so ženske pogosto prikrajšane, je dejala Heide Göttner, članica humanitarne organizacije Amico. Ob tem je poudarila, da to ne velja zgolj v arabskem svetu. "Skozi različne napetosti so določene spolne vloge izkoreninjene," meni Göttnerjeva. Ko namreč moški služijo v oboroženih spopadih, ženske pogosto prevzamejo njihovo vlogo in odgovornosti v družbi. Toda takoj, ko se moški vrnejo, ženske naženejo nazaj domov, s tem pa se vrnejo tudi zastarele razlike med spoloma. V Nemčiji je bil ta pojav jasno viden v 50. letih. Tako imenovane Trümmerfrauen (ženske ruševin) so obnovile državo po drugi svetovni vojni, ko so veliko število moških zaprli zavezniki. Toda v času gospodarskega čudeža v 60. letih so moški prevzeli vajeti v državi, ženske pa so ostajale doma in skrbele za družino. Vzpostavljanje zaupanja Leta 1981 je začela veljati Konvencija Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Do danes so konvencijo ratificirale skoraj vse države članice ZN-a. Konvencija določa, da so ženske pred diskriminacijo zaščitene na sodiščih in na trgu dela, prav tako pa so zaščitene pred nasiljem in kršenjem človekovih pravic v zasebni sferi. Pa vendar so te pravice neuporabne, če obstajajo zgolj na papirju. "Glavna težava nasilja v družini je dejstvo, da se o tem ne razpravlja javno, posledično pa so reakcije policije in javnih organov negativne," je dejala Göttnerjeva. Ko ženske iščejo pomoč, so pogosto zavrnjene in jih pošljejo nazaj domov, zato se organizacija Amica, ki je bila ustanovljena leta 1993 kot odziv na nasilje nad ženskami v BIH-u, pri svojem delu ne osredotoča zgolj na ženske, pač pa so v projekt in predavanja vključeni tudi ljudje na različnih ključnih položajih, na primer v policiji, sodstvu, zdravstvu in socialnih ustanovah. Glavni cilj organizacije je, da ženske razvijejo odnos zaupanja do državnih organov.

Izobraževanje skupnosti Kot poudarja Schumacherjeva, je poleg vključevanj verskih in političnih predstavnikov prav tako pomembno vključevanje mož in bratov ter delo z njimi. "V Libanonu smo uvedli program, v okviru katerega smo z moškimi govorili o enakopravnosti žensk in iskali dialog," je dejala Schumacherjeva in dodala, da je veliko udeležencev priznalo, da jim ni bilo jasno, da so ženske in moški zares enakopravni. Ta izkušnja jim je tako spremenila življenje, spremenilo pa se je tudi življenje celotne skupnosti.

Optimizmu, ki ga je mnogim ženskam prinesla arabska pomlad, je kaj kmalu sledilo jesensko razočaranje. Če bi želeli odpraviti vsa ta razočaranja, je po mnenju Schumacherjeve nujno, da ženske ostanejo za pogajalsko mizo tudi po umiritvi razmer. "To je edini način, da vprašanja, ki so pomembna za ženske, ne bodo postavljena na stranski tir," je sklenila.