Žižek: Tibet je ujet v sanje drugih

Žižek meni, da je tibetanski budizem, ki ga spretno propagira dalajlama, ena glavnih referenčnih točk hedonistične spiritualnosti nove dobe, ki hitro postaja sodobna dominantna ideologija.

Spiritualni namesto nas "Naša fascinacija s Tibetom iz Tibeta dela mitično entiteto, v katero projiciramo naše sanje. Ko ljudje žalujejo za tradicionalnimi oblikami tibetanskega življenja, jih v resnici ne skrbijo resnični Tibetanci: kar hočejo od Tibetancev, je, da bodo pristno spiritualni za nas, namesto nas, zato da se bomo lahko še naprej igrali našo absurdno potrošniško igro," meni slovenski filozof.

Poročila v medijih nam vsiljujejo sliko, ki je videti takšna: Ljudska republika Kitajska, ki je leta 1948 protizakonito zasedla Tibet, je desetletja brutalno in sistematično uničevala ne samo tibetansko religijo, ampak identiteto Tibetancev kot svobodnih ljudi. Pred kratkim je proteste tibetanskega ljudstva ponovno grobo zadušila s policijskimi in vojaškimi silami, piše Žižek.

"Kaj bodo storile naše vlade?"

Ker Kitajska gosti letne olimpijske igre, je dolžnost vseh nas, ki ljubimo demokracijo in svobodo, da pritiskamo na Kitajsko, naj Tibetancem vrne, kar jim je odvzela - državi s tako porazno sliko zaščite človekovih pravic ne moremo dopustiti, da zamaže podobo plemenitih olimpijskih iger. Kaj bodo storile naše vlade? Bodo popustile ekonomskemu pragmatizmu ali pa bodo mobilizirale svoje sile in postavile najvišje etične in politične vrednote nad kratkoročne ekonomske interese, se sprašuje Žižek.

Res je, da kitajska dejavnost v Tibetu vključuje mnoga dejanja morilskega terorja in uničenja, pa vendar mnoge poteze motijo to podobo "boja dobrih proti zlim". Tukaj je nekaj točk, ki bi jih moral upoštevati vsak, ki presoja nedavne dogodke v Tibetu, piše Žižek.

Tibet ni bil paradiž Ni res, da bi bil Tibet do leta 1949 neodvisna država, ki jo je Kitajska nenadno okupirala. Zgodovina odnosov med Tibetom in Kitajsko je dolga in kompleksna. Pred letom 1948 Tibet ni bil paradiž, ampak dežela skrajno trdega fevdalizma, revščine (življenjska doba je bila nekaj nad 30 let), endemične korupcije in državljanskih vojn. Vladajoča elita se je bala socialnih nemirov in dezintegracije in je prepovedala vsakršen industrijski razvoj, tako da so morali vsak košček kovine uvažati iz Indije; to pa eliti ni preprečevalo, da ne bi svojih otrok pošiljala na šolanje v angleške šole v Indiji in prenesla svojih finančnih sredstev v angleške banke, navaja Žižek.

"Mlado drhal so sestavljali v glavnem Tibetanci."

Kulturne revolucije, ki je v 60. letih razvalila tibetanske samostane, niso Kitajci preprosto "uvozili": med kulturno revolucijo je v Tibet prišlo manj kot sto rdečegardistov, mlado drhal, ki je požigala samostane, so sestavljali v glavnem Tibetanci. Cia ima od 50. let naprej dolgo zgodovino sistematičnega in globokega vmešavanja v spodbujanje protikitajskih demonstracij v Tibetu, tako da Kitajski strahovi pred zunanjimi poskusi destabiliziranja Tibeta niso niti najmanj "iracionalni", nadaljuje Žižek.

Žižek: Ne gre več za mirne "duhovne" proteste

Televizijske slike dokazujejo, da v Tibetu ne gre več za mirne "duhovne" proteste menihov (kakršni so bili v Burmi pred letom dni), ampak (tudi) za drhal, ki požiga in ubija navadne kitajske priseljence v njihovih trgovinah. Tibetanske proteste je treba meriti po istih merilih, po katerih sodimo druge proteste: če Tibetanci lahko napadajo kitajske migrante v lastni državi, zakaj Palestinci ne smejo napadati izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu, se sprašuje Žižek.