Zgodba o nekem zgodovinarju, ki ne navaja dokazov

V zadnjih dnevih je ena od najbolj vročih medijskih tem zgodba o tem, da naj bi iz kabineta predsednika vlade prišel ukaz, naj preteklo nedeljo pri ruski kapelici pod Vršičem v imenu Društva Slovenija-Rusija govori predsednik društva Sašo Geržina ali nihče drug. Zahtevo pa naj bi v kabinetu pogojevali z udeležbo častne čete slovenske vojske na slovesnosti. Pirjevec očital Rusiji kršenje človekovih pravic Tako trdi tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, ki naj bi bil prvotni govornik društva na letošnji slovesnosti. Za Planet Siol.net je Pirjevec še dodal, da bi moral biti govornik na slovesnosti že lani, vendar naj bi bil zaradi njegovega potovanja v himalajsko državo Butan njegov govor prestavljen na letos. Pirjevec je po lastnih besedah stalni član društva Slovenija-Rusija – pri tem je zanimivo, da je bil Pirjevec pred leti oster kritik Rusije in jo je zaradi vojne v Čečeniji poleg ZDA in Izraela posebej izpostavil kot kršiteljico človekovih pravic. Za svoje navedbe o "ukazu iz kabineta" Pirjevec ne navaja dokazov, ampak se sklicuje na Geržino, ki pa njegovih trditev ni potrdil. Tudi v kabinetu predsednika vlade zatrjujejo, da niso postavili nobenih zahtev glede govornikov na nedeljski slovesnosti ob Ruski kapelici pod Vršičem. Glede trditev, da je predsednik vlade grozil, da ne bo poslal častne čete, če bo govornik Pirjevec, pa je zgodovinar v Odmevih dejal: "O tem sem bral v časopisih, nimam podrobnejših informacij." Zaradi tega so vse močnejše trditve, da je Pirjevec, ki je medijsko najbolj izpostavljen levousmerjeni zgodovinar v Sloveniji, sprožil afero iz političnih razlogov. Po mnenju njegovih kritikov Pirjevec namreč ni nepristranski zgodovinar, ampak politično motiviran zgodovinar, ki velikokrat prestopi v polje čistega političnega aktivizma. Pirjevec kot politični aktivist Ta politični aktivizem, poudarjajo njegovi kritiki, naj bi bil za Pirjevca značilen že nekaj let. Zgodovinar je bil tako leta 2005, v obdobju prve Janševe vlade, sopodpisnik izjave 16 levousmerjenih zgodovinarjev. V izjavi so podpisniki napadli drugače misleče kolege zgodovinarje, saj so jim – objektivno gledano – na načelni ravni odrekali svobodo interpretacije. Izjava je bila zlasti naperjena proti zgodovinarju Jožetu Dežmanu, ki je tedaj postal direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Naslednje leto se je Pirjevec – ta je v času, ko je vodil svet RTV nekdanji predsednik SD Janez Kocijančič, kot avtor besedila pripravil niz oddaj o slovenski zgodovini z naslovom Dnevnik nekega naroda – kot eden od članov Štrajnove Liberalne akademije angažiral proti zakonu o RTV. Ta zakon je med drugim demokratiziral oblikovanje programskega sveta, v katerem je imela prej monopol levica. Pirjevčev trud v kampanji je bil zaman, saj so volivci na referendumu podprli zakon.

Pirjevec se je popolnoma odkrito vključil v strankarsko politiko leta 2008, ko se je včlanil v stranko LDS in kandidiral na njeni listi na državnozborskih volitvah. Ob boku tedaj "novega obraza" Katarine Kresal je na predstavitvi v Sežani ostro napadel prvo Janševo vlado. Pirjevcu se na volitvah kljub ostrim besedam ni uspelo uvrstiti v parlament. Na lanskih predčasnih volitvah pa so volivci iz parlamenta vrgli tudi njegovo LDS.

Od Giuseppeja Pierazzija do Jožeta Pirjevca V že prej omenjeni izjavi 16 zgodovinarjev je Pirjevec drugače mislečim zgodovinarjem očital kameleonstvo, češ da ga ti želijo kazati kot neke vrste osebno "rast". Prav kameleonstvo oziroma t. i. renegatstvo številni očitajo tudi Pirjevcu, saj se je trenutno najbolj znani levousmerjeni zgodovinar v Sloveniji rodil v protikomunistični družini na Primorskem, ki je bila tedaj pod Italijo. Zaradi italijanske politike prisilnega poitalijančevanja slovenskih priimkov in imen se je rodil kot Giuseppe Pierazzi.

Po vojni je bil za kratek čas Josip Pirjevec (tako sta bila uradno zapisano njegovo ime in priimek v osnovnošolskem spričevalu leta 1946 ), nato pa – ko se je njegov oče z družino zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom, ki je tedaj zavladal v Jugoslaviji in Sloveniji, septembra 1947 preselil na Svobodno tržaško ozemlje (STO) – spet Giuseppe Pierazzi. Pirjevčevi oziroma Pierazziji so se preselili v mesto Trst, ki je spadalo v cono A STO, ta je bila pod zasedbo britanske vojske (cona B STO pa je bila pod upravo jugoslovanske vojske).

Družina Pierazzi je v Sloveniji zapustila vse imetje, ki ga je nato Titova oblast nacionalizirala, obenem pa jim je komunistični režim z dekretom odvzel jugoslovansko državljanstvo (slovensko državljanstvo je Jože Pirjevec dobil po osamosvojitvi Slovenije, poleg tega pa ima zaradi praktičnih razlogov še italijansko državljanstvo). Šele po očetovi smrti se je Giuseppe Pierazzi konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja preimenoval v Giuseppeja Pirjevca, po letu 2000 pa je poslovenil tudi ime – uradno je postal Jože (s tem imenom je sicer že prej podpisoval svoje knjige).

Pirjevec je kot zgodovinar znan po vrsti knjig, ki obravnavajo sodobno slovensko oziroma jugoslovansko zgodovino. Njegovo zadnje obsežno delo je knjiga Tito in tovariši. Mnenja o njej so deljena: eni jo hvalijo, drugi Pirjevcu očitajo, da malikuje Tita – jugoslovanskega komunističnega diktatorja.