Petek, 3. 8. 2012, 20.10
8 let, 10 mesecev
Zgodba o nekem zgodovinarju, ki ne navaja dokazov

V zadnjih dnevih je ena od najbolj vročih medijskih tem zgodba o tem, da naj bi iz kabineta predsednika vlade prišel ukaz, naj preteklo nedeljo pri ruski kapelici pod Vršičem v imenu Društva Slovenija-Rusija govori predsednik društva Sašo Geržina ali nihče drug. Zahtevo pa naj bi v kabinetu pogojevali z udeležbo častne čete slovenske vojske na slovesnosti.
Naslednje leto se je Pirjevec – ta je v času, ko je vodil svet RTV nekdanji predsednik SD Janez Kocijančič, kot avtor besedila pripravil niz oddaj o slovenski zgodovini z naslovom Dnevnik nekega naroda – kot eden od članov Štrajnove Liberalne akademije angažiral proti zakonu o RTV. Ta zakon je med drugim demokratiziral oblikovanje programskega sveta, v katerem je imela prej monopol levica. Pirjevčev trud v kampanji je bil zaman, saj so volivci na referendumu podprli zakon.
Pirjevec se je popolnoma odkrito vključil v strankarsko politiko leta 2008, ko se je včlanil v stranko LDS in kandidiral na njeni listi na državnozborskih volitvah. Ob boku tedaj "novega obraza" Katarine Kresal je na predstavitvi v Sežani ostro napadel prvo Janševo vlado. Pirjevcu se na volitvah kljub ostrim besedam ni uspelo uvrstiti v parlament. Na lanskih predčasnih volitvah pa so volivci iz parlamenta vrgli tudi njegovo LDS.
Po vojni je bil za kratek čas Josip Pirjevec (tako sta bila uradno zapisano njegovo ime in priimek v osnovnošolskem spričevalu leta 1946 ), nato pa – ko se je njegov oče z družino zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom, ki je tedaj zavladal v Jugoslaviji in Sloveniji, septembra 1947 preselil na Svobodno tržaško ozemlje (STO) – spet Giuseppe Pierazzi. Pirjevčevi oziroma Pierazziji so se preselili v mesto Trst, ki je spadalo v cono A STO, ta je bila pod zasedbo britanske vojske (cona B STO pa je bila pod upravo jugoslovanske vojske).
Družina Pierazzi je v Sloveniji zapustila vse imetje, ki ga je nato Titova oblast nacionalizirala, obenem pa jim je komunistični režim z dekretom odvzel jugoslovansko državljanstvo (slovensko državljanstvo je Jože Pirjevec dobil po osamosvojitvi Slovenije, poleg tega pa ima zaradi praktičnih razlogov še italijansko državljanstvo). Šele po očetovi smrti se je Giuseppe Pierazzi konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja preimenoval v Giuseppeja Pirjevca, po letu 2000 pa je poslovenil tudi ime – uradno je postal Jože (s tem imenom je sicer že prej podpisoval svoje knjige).
Pirjevec je kot zgodovinar znan po vrsti knjig, ki obravnavajo sodobno slovensko oziroma jugoslovansko zgodovino. Njegovo zadnje obsežno delo je knjiga Tito in tovariši. Mnenja o njej so deljena: eni jo hvalijo, drugi Pirjevcu očitajo, da malikuje Tita – jugoslovanskega komunističnega diktatorja.
1