Nedelja, 24. 8. 2025, 15.28
9 ur, 47 minut
Zavetišče: "Ne kompliciramo, samo nočemo, da bodo kmalu zmazek na cesti"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
Delo v zavetišču seveda prinaša ogromno zadoščenja, denimo ko malo skorajšnje trupelce ob skrbni negi preživi, si opomore, prične jesti, se umivati in rogoviliti po zavetišču.
Zavetišča za živali v poletnih mesecih pokajo po šivih. Poleg dolgoletnih stanovalcev se jim nenehno pridružujejo nove in nove četice mladičev. Nekateri so zdravi in otroško pobezljani, drugi na robu prehoda prek mavrice, kot rečemo, ko nas zapusti žival, in jih z velikanskimi napori spravijo na zeleno vejo. Upati je, da bo obvezno čipiranje mačk, ki ga od tega tedna predpisuje novi zakon o zaščiti živali, zmanjšalo število izgubljenih in tavajočih muc, saj bo olajšano vračanje izgubljenih živali lastnikom pa tudi oskrba živali brez lastnikov.
Na Mačjo hišo, neprofitni zavod za oskrbo mačk, ki ima v lasti tudi zavetišče, smo se obrnili s prošnjo za pogovor. Zanimalo nas je namreč, kako se jim uspeva spopadati z množico zapuščenih, nikogaršnjih živali. "V trenutni težki situaciji, ko smo prepolni zaradi invazije zapuščenih mačjih mladičev, je to nemogoče," nam je odgovorila vodja zavetišča Helena Jovanović-Hacin. V živo bi se lahko srečali šele v pozni jeseni, je dodala. Trenutno namreč skrbijo za več kot 200 muc v zavetišču, še kakšnih 50 pa imajo nastanjenih v začasnih skrbništvih. Zagato smo rešili na daljavo.
Romantična predstava je, da oskrbniki ves dan crkljajo prikupne mucke, jim dajo hrano in se z njimi igrajo. Ampak delo je v resnici težaško, začne se ob 7. uri zjutraj in se včasih razvleče čez polnoč, hkrati pa je tudi psihično in čustveno naporno.
Delo v zavetišču se ljubiteljem živali sliši kot nadvse zanimivo. Romantična predstava je, da oskrbniki ves dan crkljajo prikupne mucke, nato pa jih še enkrat do dvakrat dnevno nahranijo. To ne bi moglo biti dlje od resnice.
"V času visoke sezone, kar je trenutno, delamo od 7. ure zjutraj pa tudi čez polnoč vse dni v tednu in to v dveh izmenah. Gre za težko fizično delo, saj si cel dan v pogonu. Prav tako je delo tudi psihično in čustveno obremenjujoče. Naš tempo zdržijo le zaposleni, ki jim je njihovo delo poslanstvo in ne samo služba," pojasnjuje Helena Jovanović-Hacin, vodja zavetišča Mačja hiša.
V zavetišču je sicer poleg vodje še šest redno zaposlenih oskrbnic, dve veterinarki, ena oseba pa skrbi za administrativno delo. Čez poletje zaposlijo še nekaj študentk in dijakinj, ves čas pa jim pomaga tudi več prostovoljcev.
Ni vsaka oseba primerna za delo z živalmi. "Predvsem morajo biti sodelavci v zavetišču delovni in živalovarstveno naravnani. Imeti morajo visoko razvito empatijo in smisel za delo v timu," našteva vodja zavetišča.
Delo v zavetišču seveda prinaša ogromno zadoščenja, denimo ko malo skorajšnje trupelce ob skrbni negi preživi, si opomore, začne jesti, se umivati in rogoviliti po zavetišču. Ampak to niti niso največji izzivi, s katerimi se vsakodnevno srečujejo v zavetišču. "Med največjimi izzivi, ki jih premagujemo, sta predvsem birokracija in finančna vzdržnost. Potem pa je tu še delo z ljudmi, ki velikokrat ne razumejo, kaj mi delamo in kaj želimo doseči," pravi sogovornica.
"Pri nas sta kultura in odnos predvsem do mačk v povprečju zelo slaba. Za naše živali, za katere se trudimo dneve in noči, prek vseh svojih zmožnosti, da sploh preživijo, in jih pripeljemo do zdravja, želimo dobre domove z odgovornimi ljudmi. Pravzaprav od posvojiteljev pričakujemo le varnost in dobro oskrbo, nič posebnega. Ne damo jih tja, kjer bodo kmalu zmazek na cesti," pojasnjuje Helena Jovanović-Hacin, vodja zavetišča Mačja hiša.
Ustrezna oskrba mačk seveda zahteva precej denarja, tu so stroški hrane, posipov, veterinarske oskrbe. V Zavodu Mačja hiša, kot neprofitni organizaciji, si pomagajo z donacijami fizičnih in pravnih oseb, donacijami odstotka dohodnine, plačili občin in sredstvi iz dolgotrajne oskrbe živali.
Posebno poglavje so potencialni posvojitelji brezdomnih živali, za katere se zavetišča trudijo, da bi jim poiskala primeren dom. Včasih zasledimo pritoževanje čez zavetišča, tudi Mačjo hišo, češ da preveč komplicirajo pri posvojitvah. Kako odgovarjajo na te očitke?
"Pri nas sta kultura in odnos predvsem do mačk v povprečju zelo slaba. Za svoje živali, za katere se trudimo dneve in noči, prek vseh svojih zmožnosti, da sploh preživijo, in jih pripeljemo do zdravja, želimo dobre domove z odgovornimi ljudmi. Pravzaprav od posvojiteljev pričakujemo le varnost in dobro oskrbo, nič posebnega. Na slabo jih pa ne damo. Ne damo jih tja, kjer bodo kmalu zmazek na cesti ali kjer bodo trpeli zaradi slabe oskrbe," pojasnjuje Jovanović-Hacin.
Ena nesterilizirana mačka ima lahko v samo petih letih tudi do 20 tisoč potomcev. Brejost pri mačkah traja le devet tednov, gonitev pa se lahko ponovno začne šest tednov po kotitvi mladičev ali celo prej.
Seveda v resnici ne morejo zagotoviti, da bodo posvojitelji spoštovali pogoje, pod katerimi so prevzeli žival. "Največ dela lahko opravimo na samem posvojitvenem razgovoru, kjer glede na 20-letne izkušnje ocenimo primernost posvojitelja. Ker ko enkrat damo žival iz rok, praktično nimamo več vpliva na njeno nadaljnje življenje," dodaja.
Izbira muckov je ogromna, odločitev težka
Med množico prikupnih mucev v zavetišču se je izjemno težko odločiti za enega ali dva. Izbirati domačega ljubljenčka le na podlagi starosti ali barve ni dovolj, je prepričana Jovanović-Hacin. "Žal večina ljudi gleda predvsem z očmi. Potem pa so pogosto razočarani, ker žival ni takšna po značaju, kakršna bi bila zanje primerna. V zavetišču nam večinoma ostajajo mački nezanimivih barv, takoj za njimi takšni, ki niso več mladiči in imajo še kakšno zdravstveno posebnost.
Včasih je veljalo, da se ljudje izogibajo črnih mačk, predvsem zaradi predsodkov in vraževerja, saj ponekod še iz zgodovine verjamejo, da naj bi prinašale nesrečo (razen na Škotskem, kjer naj bi prinašale blaginjo, na Japonskem pa srečo), saj da so povezane z demoni in čarovnicami.
"No, pri nas ni tako. Po izkušnjah najtežje poiščemo dom belo-tigrastim in belo-črnim mačkam," pravi vodja zavetišča.
Plodne kot mati zemlja
Večno težavo predstavljajo nenehna legla nezaželenih mačjih mladičev, ki so jih v preteklosti odstranjevali na grozljive načine. Danes je ozaveščenost na bistveno višji ravni, a še vedno ne dovolj. Ena nesterilizirana mačka ima statistično gledano v petih letih lahko do 20 tisoč (!) potomcev. Večina jih konča pod kolesi, poginejo zaradi bolezni ali pa jih pokončajo plenilci.
Že dolga leta poteka ozaveščanje o veterinarskem urejanju mačk – govorimo o sterilizaciji oziroma kastraciji –, pa vendar se zdi, da se številnih ljudi še vedno nič ne prime. "Razlog za to so neodgovornost, malomarnost, neosveščenost in lenoba ljudi," prav nič ne olepšuje sogovornica.
Nekoč so strokovnjaki priporočali, naj ima mačka eno leglo mladičev pred sterilizacijo, maček pa vsaj devet mesecev starosti pred kastracijo, da se fiziološko do konca ustrezno razvije, a sta čas in znanost to povozila. "Tu gre za res škodljive stereotipe, ki pa se z novo generacijo mladih veterinarjev počasi rušijo. Ampak proces je res počasen in traja desetletja," opozarja Jovanović-Hacin.
Nekaj dejstev o razmnoževanju mačk
V Mačji hiši mačke sterilizirajo in kastrirajo od starosti deset tednov in teže najmanj enega kilograma dalje. Prepričani so, da sta zgodnja sterilizacija in kastracija izjemno pomembni, saj so samice lahko breje že pri štirih mesecih. Parijo se tudi z brati in sestrami.
Ena nesterilizirana mačka ima lahko v samo petih letih tudi do 20 tisoč potomcev. Brejost pri mačkah traja le devet tednov, gonitev pa se lahko ponovno začne šest tednov po kotitvi mladičev ali celo prej. Tako ima lahko mačka do tri legla letno, s po petimi ali šestimi mladički v leglu, kar je zanjo fizično izjemno naporno. To tudi pomeni do 18 novih muc, za katere je treba skrbeti in jim poiskati odgovorne domove!
Žival ni primerno darilo
Otroci si za rojstni dan ali božič na vsak način želijo mucka. Starši podležejo, saj želijo verjeti, da bo podmladek v resnici skrbel za živalco. Pogosto otroci izgubijo zanimanje, starši pa nato skrbijo za ljubljenčka, dokler ne ugotovijo, da je to velika obveznost. Mali kosmatinci nato končajo v prepolnih zavetiščih, v najslabšem primeru pa kot odvržena smet na cesti. Posvojitelji živali pogosto ne premislijo dovolj, da bo treba za hišnega ljubljenčka skrbeti do konca njegovega življenja, kar pri mačkah in psih lahko pomeni tudi več kot 15 let.
Vodja zavetišča ljubiteljem mačk, ki se odločajo za posvojitev, toplo polaga na srce, naj se dobro pozanimajo, kaj pomeni odgovorno skrbništvo mačk. "Ko pa se enkrat odločijo za posvojitev, naj bo posvojena žival obravnavana kot družinski član in naj, razen v res ekstremnih situacijah, ostane z njimi do konca svojega življenja," poudarja.
Otroci si za rojstni dan ali božič na vsak način želijo mucka. Starši želji podležejo, saj želijo verjeti, da bo podmladek v resnici skrbel za živalco. Pogosto otroci izgubijo zanimanje, starši pa nato skrbijo za ljubljenčka, dokler ne ugotovijo, da je to velika obveznost. Mali kosmatinci nato končajo v prepolnih zavetiščih, v najslabšem primeru pa kot odvržena smet na cesti.
Kaj pa glede tega pravi zakon? Ali nevestnega lastnika, ki zavrže žival, sploh lahko doleti kakšna kazen?
Težava je, opozarja vodja zavetišča, če ne vemo, kdo je lastnik, in v tem primeru ne more biti posledic. Za večino mačk se seveda ne ve, kdo je njihov lastnik, ker niso čipirane.
Ravno ta teden je v veljavo stopil zakon o zaščiti živali, po katerem je označitev in registracija mačk za lastnike postala obvezna, podobno kot to že dolgo velja za pse. Določba se bo sicer začela uporabljati s 1. januarjem 2027, mladičke pa bo treba označiti do njihovega 12. tedna starosti oziroma še pred oddajo.
V prehodnem obdobju, do konca leta 2026, država lastnikom nudi sofinanciranje čipiranja in registracije do višine 30 evrov. Strošek čipiranja se tudi sicer giblje okrog te vsote, zato bo v tem času pravzaprav brezplačno oziroma bo treba odšteti le nekaj evrov.
Če naletimo na brezdomno žival, o tem obvestimo pristojno zavetišče. Če tega ni, pokličemo na telefonsko številko 112, kjer nas bodo usmerili na kontakt pooblaščenega za take primere, to so večinoma inšpektorji Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).
Kaj narediti z malim potepuhom?
V okolico doma se prismuka malo kosmato, vedno lačno mače, čigar lastnika ni na vidiku. Včasih se stvari rešijo same od sebe in mali prišlek dobi svoj dom in svoje ljudi, a to seveda ni vedno mogoče.
Mnogi ljudje hranijo brezdomne oziroma prostoživeče mačke, saj se jim smilijo, sicer pa se zdi, da se v okolju dobro počutijo. "Še preden jih začnemo hraniti, je treba poskrbeti za sterilizacijo in kastracijo," poudarja izkušena sogovornica.
"Če naletimo na brezdomno žival, o tem obvestimo pristojno zavetišče. Če tega ni, pokličemo na telefonsko številko 112, kjer nas bodo usmerili na kontakt pooblaščenega za take primere, to so večinoma inšpektorji Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR)," svetuje Jovanović-Hacin.
V Sloveniji je približno 16 zavetišč za živali, katerih kapacitete so občutno premajhne glede na potrebe po vsej državi. Občine so po zakonu pristojne za zapuščene živali na območju, kjer so živali najdene ali odvzete.
"Pri tem morajo imeti sklenjeno pogodbo z enim od zavetišč in ni treba, da imajo svojega. Za to so občine od leta 2021, ko je bil sprejet zakon, tudi kazensko odgovorne. Prav tako so dolžne poravnati vse stroške za 30 dni oziroma po novem 60 dni bivanja živali v zavetišču in veterinarske stroške za ta čas.
V okolico doma se prismuka malo kosmato, vedno lačno mače, čigar lastnika ni na vidiku. Včasih se stvari rešijo same od sebe in mali prišlek dobi svoj dom in svoje ljudi, a to seveda ni vedno mogoče.
