Vse več groženj izpostavljenim posameznikom: "Kot da nasilniški del politične elite išče nove tarče"

Barbara Rajgelj, pravnica in aktivistka

Kje vidite razloge za vse bolj prisoten sovražni govor v javnem prostoru?

V predvolilnem času je grob, žaljiv in nasilniški govor postal orodje političnega boja. Sovražni govor so v politični diskurz uvedle desne stranke, zlasti SDS, SNS in SLS. Produkcija sovraštva je bila v zadnjem letu ali dveh organizirana in Foto: Arhiv Siol orkestrirana ter finančno in medijsko podprta. V zadnjem času opažam, da različne grožnje prejemajo tudi posamezniki in posameznice z desne strani. Zdi se, da se je iskra z desne razplamtela in začenja goreti na vse strani.

Vsako spodbujanje nestrpnosti, diskriminacije in nasilja je nedopustno, ne glede na to, ali prihaja z leve ali desne, pri tem pa ne smemo pozabiti, kdo je generator sovraštva, saj se mu brez jasne opredelitve sidrišč in razlogov v prihodnje ne bomo mogli upreti.

Del problema je prav gotovo tudi zelo liberalna ureditev sovražnega govora v kazenskem zakoniku iz leta 2012, sodišča in tožilstvo pa jo interpretirajo na način, ki je na robu ustavnosti. Po ustavi je protiustavno vsakršno spodbujanje neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, zakonodaja in pravna praksa pa zlasti sovražnega govora na spletu pravzaprav ne sankcionirata. Raziskave kažejo, da smo do sovražnega govora poleg Cipra najbolj popustljiva evropska država.

Groženj in besednih napadov so bili v zadnjem času deležni tudi družboslovci in umetniki.

V predvolilnem času sem zaznala, da tarče niso bili več le politiki, temveč zlasti predstavniki civilne družbe. Kot da nasilniški del politične elite išče nove tarče: umetnice, nevladnike, aktiviste, intelektualke, celo športnike druge narodnosti ... Da sta grožnje prejela dr. Svetlana Slapšak in dr. Roman Kuhar, ni naključje, oba sta pripadnika manjšine, ki s svojo javno držo politike opominjata, da se da tudi drugače, ne le s pritlehno govorico in politikami, ki so sovražne do ljudi.

Očitno dueli med politiki različnih prepričanj ne zadoščajo več, v areno je treba zvleči nove grešne kozle, lahke tarče brez najetih svetovalcev, odvetnikov in PR-agencij. Hkrati je te napade treba razumeti tudi kot poskus odvzema avtoritete in poguma intelektualcem, ki so v tem distopičnem kaosu še zadnji, ki opozarjajo, da se nasilje in vojne ne rodijo čez noč, ampak se zanetijo postopoma, z organiziranim spodbujanjem sovraštva.

Pri tem vprašanju je velik problem anonimnost profilov, opozarjate.

Drži. Anonimnost ima na eni strani pomembno funkcijo nadzora v demokratičnem procesu, saj omogoča opozarjanje na krivice, protipravnost, korupcijo. Žal pa so njena posledica tudi popolna netransparentnost in neodgovornost za posledice delovanja na spletu. S temi vprašanji se bo v prihodnje pravo moralo intenzivneje ukvarjati, saj so pravica do osebne integritete, informiranosti, pa tudi do uveljavljanja učinkovitih pravnih sredstev zaradi anonimnosti tako načete, da postajajo mrtve črke na papirju.

Mojca Pajnik, raziskovalka z Mirovnega inštituta in izredna profesorica na fakulteti za družbene vede

Kaj so razlogi razraščanje sovražnega govora?

V zadnjih desetletjih se ne samo v slovenskem, temveč v širšem evropskem kontekstu srečujemo s porastom desničarskega populizma s primesmi avtoritarizma in trdega nacionalizma, kar potrjujejo tudi izidi nedavnih volitev v evropskih družbah. Če se ozremo samo k sosedom, lahko spremljamo, kako se tovrstne stranke krepijo v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter ne nazadnje tudi v Sloveniji. Foto: Arhiv Siol

Za populizmom pa se danes pogosto skriva oz. se z njim tudi legitimizira avtoritaren način vladanja, ki nas v nekaterih elementih spominja na prakse preteklih totalitarnih režimov.

Spomnimo na nedopustne odzive na delo letošnjih Prešernovih nagrajenk, ki so ga nekateri opredeljevali kot degenerirano umetnost, kar predstavlja različico fašistoidne opredelitve umetnosti. Linč, uperjen v nekatere predstave Slovenskega mladinskega gledališča, sovražnost do umetniškega vodje Gorana Injaca, zavračanje umetniškega dela Aksiome in Janezov Janše reproducira prakse kulturne diktature, ki umetnosti odvzemajo prostor v svetu.

V predvolilnem času je bil sovražni govor še bolj prisoten, nedavno pa smo bili tudi priče grožnjam sociologu Romanu Kuharju in besednim napadom na antropologinjo Svetlano Slapšak.

V predvolilnem času se je sovražni govor okrepil, sicer pa postaja vse bolj sodobni zeitgeist – duh časa, v katerem se je sovraštvo udomačilo, in to bi nas moralo zelo skrbeti. Torej, da sovraštvo na neki način postaja normalno.

Sovražni in rasistični diskurz se tudi personalizira in se tako usmerja h konkretnim posameznikom in posameznicam. V primerih sovražnosti, uperjene proti Svetlani Slapšak in Romanu Kuharju, lahko vidimo, kako se govor sovraštva poveže tudi z antiintelektualizmom. Populistični desničarski izključevalski tip diskurza napada umetnost, znanost, feminizem, nevladni sektor, demonizira levico nasploh. Omenjena področja delovanja in posameznike in posameznice etiketira za "elito" ter jih začne prikazovati kot družbene in socialne zajedavce. V razkrajanju javnega vznika antipolitika strahu, ki označi dele populacije za odvečne in ustrahuje s ciljanjem na posameznike in posameznice z imeni in priimki.

Nacionalnost, spol pa tudi področja, ki oblikujejo kritično misel, kot sta umetnost, humanistika, so tako v teh primerih področja napadov.

Ne moremo se znebiti občutka, da gre za namero utišanja kritičnih glasov. Denuncira se kritičen del znanosti, kot sta humanistika in družboslovje, ob tem pa tudi umetnost. Brez teh področij pa smo izgubljeni kot družba.

Porast in udomačenje sovraštva, kot opozarjate, sta, če gledamo v zgodovinski perspektivi, povezana z ekonomskimi krizami, naraščajočimi socialnimi problemi in podpihovanjem strahu ob soočanju z migracijami.

Vladanje s širjenjem sovraštva in strahu se generira na fantazmah, ki domnevo ogrožajo neko nacionalno bit, tradicijo, moralo … Generiranje strahu tako poteka na fiktivnih grožnjah, ki pomenijo odmikanje od realnih problemov, kot so naraščajoča revščina, prekarizacija, propad socialne države. To pa so realni problemi, ki jih ljudje živimo.

Vendar pa se avtoritarna politika s tem ne ukvarja. Lažje kot se soočiti s problemi ljudi, je generirati izmišljen strah. Kar se tiče zgodovinskih vzporednic je pri tem po eni strani treba biti previden, da zgodovinskih obdobij ne enačimo, po drugi pa pogumen, da na te opomnimo. Torej, da so se totalitarizmi oblikovali z določanjem sovražnikov, področij delovanja, izpostavljanjem konkretnih posameznikov, kar so mehanizmi za reprodukcijo strahu. Nevarnost je, da množice začnejo verovati v lažnive sodbe, na primer da nas migranti ogrožajo, da se udomačijo v lažnivi fiktivnosti, prek katere so jim prihranjeni šoki resničnega življenja.   

Kakšno vlogo imajo pri tem družbena omrežja in možnost anonimnosti v spletnem prostoru?

Tudi zato ker mediji na spletu omogočajo prikrivanje identitet, je sovražnih odzivov vse več. V tem kontekstu smo priče problemu razpršene odgovornosti. Raziskave o komuniciranju političnih strank, ki smo jih izvedli, so pokazale, da so spletni anonimneži lahko tesno povezani z etabliranimi političnimi strukturami, nosilci oblasti pa se prek njih odvežejo odgovornosti do takšnega diskurza.

Situacija razpršene odgovornosti, ko nihče več ni odgovoren in ko postanejo izmuzljivi tudi nosilci oblasti, ki so lahko generatorji takšnega diskurza, pa je problematična. Zato je pomembno, da kot javnost od politikov zahtevamo, da se opredelijo proti razpihovanju sovraštva in da z zgledi postavijo okvire spoštljivega in odgovornega komuniciranja.