Vino je ustvarjeno zato, da človeku lepša življenje, ne da ga uničuje

O doživljanju in praznovanju martinovega smo se pogovarjali s publicistom Dragom Medvedom, velikim poznavalcem vina in vinske kulture, piscem knjig o vinu ter vitezom Evropskega reda vitezov vina.

Okrog martinovega je čas, ko precej več govorimo in pišemo o vinu, kulinariki in drugih stvareh, povezanih z vinom. Se vam zdi, da se zunaj tega obdobja premalo govori o vinu in kulturi pitja vina? Absolutno sem prepričan, da se med letom o tem premalo govori in piše. Tako se zdi, kakor da samo za martinovo pijemo vino. Kultura pitja vina se je v zadnjih letih res nekoliko dvignila, ampak ta kultura ni samo v tem, kako držimo kozarec, da znamo izbrati pravo vino k pravi jedi, da ga ohladimo na primerno temperaturo in tako naprej. To so stvari, ki spadajo v priročnik za telebane, to se naučimo hitro.

Kaj nam torej še manjka, da bi bilo poznavanje vinske kulture popolnejše? Bolje bi morali poznati svoj kulturni prostor, v katerem živimo in katerega del sta že tisočletja tudi vinska trta in vino. Da se znamo pravilno obnašati v svetu vina, pa je seveda nujno, da najprej dobro spoznamo vino in se zavedamo, kaj ta pijača sploh je, kako deluje, kako je sestavljena, kako je nastala, kako se najbolje pripraviti na srečevanje z vinom. Vino je zelo konkretna vsebina, je živ organizem, je sogovornik človeku in lahko veliko pove. Človek se lahko iz vina in o vinu veliko nauči. Na primer kdaj izbrati pravi trenutek za kozarec vina, kakšno naj bo razpoloženje, kakšno naj bo okolje, kakšna naj bo družba in tako naprej. To se da postopoma lepo naučiti. Več ko je tega znanja, manj je zadreg, več je užitka. Pa seveda ne mislim užitka v alkoholni omami, ampak užitka v vseh tistih sporočilih, ki nam jih vino daje: od svojega videza, vonja, okusa do navsezadnje tudi počutja. Vino je ustvarjeno zato, da človeku življenje lepša in mu ga krepi, ne da mu ga uničuje. Seveda je odvisno od človeka samega, kakšen odnos do vina bo razvil. Za napredek na področju kulture pitja vina so sicer pomembno vlogo opravili sommelierji, gostinska stroka in tudi mediji.

Včasih se je težko znebiti občutka, če gledamo z vidika povprečnega potrošnika, da je takšen vrhunski, poznavalski odnos povezan z nekim elitizmom, ki si ga lahko privoščijo le nekateri? Gre za stanje duha družbe in stanje splošne kulture. Danes je poznavanje vinske kulture daleč od elitizma, ampak spada v čisto navaden okvir splošne razgledanosti izobraženega človeka. To je stvar bontona, omike. Poznati vinsko kulturo pomeni, da poznamo svojo zgodovino, geografijo, naravno in kulturno dediščino, skratka vse tiste dobrine, ki nam jih naše okolje, iz katerega izviramo, tudi ponuja. To je vinska kulturo v tem osnovnem pomenu, potem šele sledijo vrsta vin, okusi, barve, gastronomija in tako naprej.

Na drugi strani se žal, ko gre kulturo pitja vina, srečujemo z njegovo zlorabo, pretiranim pitjem oziroma pijančevanjem in z vsemi spremljajočimi posledicami. Kar zadeva pijančevanje, menim, da v Sloveniji premalo naredimo za to, bi ljudem pravočasno posredovali informacije o kulturi pitja, zato se zavzemam, da kultura pitja postane obvezen predmet že v osnovni šoli, v srednji pa sploh. V kontekstu odnosa do narave, zemlje, vinske trte kot simbola življenja in tako naprej. Če navedem slikovit primer. V srednji šoli mlade učijo plesati četvorko za maturantski ples, kar je seveda čisto v redu, ampak verjetno v življenju tega nikoli več ne bodo potrebovali. Nihče pa jih ne uči, kako je treba spiti kozarec vina ali pa kozarec pijače, v kateri je alkohol. Kar zadeva to, smo družba sprenevedanja in skrivamo te stvari pod preprogo. In vino bi ravno zaradi svoje zgodovinske in kulturne konotacije lahko veliko bolj koristno uporabili za komunikacijo z mladimi, kakor to delamo zdaj. Ko ga skrivamo pred njimi in smo prepričani, da je najbolje, da tega nikoli ne poskusijo. Kar pa je napačno, ker je vino oziroma pijače z alkoholom treba spoznati, da vemo, kako delujejo in kakšne so lahko posledice pretiranega uživanja.

Eden od motivov, da ste se lotili zadnje, zelo obsežne in celovite knjige o vinu Vinske bravure, je, da se je po 15 letih, odkar ste napisali prav tako celovito, a nekoliko manj zajetno knjigo o vinu Vinski brevir, marsikaj spremenilo, kot ste zapisali v knjigi. Kaj se je spremenilo? Spremenilo se je kar nekaj stvari, med drugim sta se z globalizacijo spremenila samo vino in vinska karta sveta. Zanimive in aktualne so postala države, ki jih do zdaj nismo poznali kot vinorodne, na primer Peru, Brazilija, Urugvaj in Paragvaj. Iz tega sveta smo do zdaj poznali samo Čile in Argentino. Spremembe so tudi v velikem delu Azije, le v tem delu sveta se je poraba vina povečala kar za deset odstotkov, kar je enormen podatek, v nasprotju z Evropo, kjer poraba vina pada. Tudi Rusi pospešeno zamenjujejo vino za vodko. In držav Bližnjega vzhoda, Izraela, Egipta, Libanona ne spoznavamo le prek bojišč, marveč tudi kot države z vinogradi in žlahtnim vinom. Vino torej postaja statusni simbol. Spremenili so se okusi, tipi in struktura vina, ki je vedno bolj povezano z gastronomijo, drugačni so načini pridelavi, tehnologije, postopki v kleteh. Tudi pri nas se je kaj spremenilo: cviček že dolgo ni več sinonim za neko kislico, ob kateri bi se kremžili, teran si je izbojeval svojo pravico znotraj evropskih normativov kot posebnež, ki ga vsi spoštujejo, ne da bi se zmrdovali nad njegovo kislino.

Kako pa nam kaže v Sloveniji, če pogledamo vino kot gospodarsko dejavnost v vedno bolj globaliziranem svetu? O Sloveniji govorimo kot o bogati vinorodni deželi. Res imamo cel vinski svet pri nas doma, od panonskih nižin iz Lendavskih goric in Prlekije pa vse do Krasa in morja. Toda vprašanje je, kako si predstavljamo svetovni trg. Naša vina so dovolj kakovostna, pravzaprav vrhunska, smo pa v tej naši samozaljubljenosti preveč zaverovani v romantično predstavo o Sloveniji kot vinorodni deželi. Nikoli namreč ne bomo takšna vinorodna dežela kot Francija, Italija, Avstralija in tako naprej, ker smo preprosto premajhni. Obseg vinogradov se je zelo skrčil. Nekje sem našel podatek, da je bilo pred pojavom trtne uši leta 1880 na ozemlju današnje Slovenije 84 tisoč hektarjev obdelanih vinogradov, danes pa se ta številka giblje le okrog 20 tisoč. Nikoli ne bomo konkurenčni po količini, lahko pa smo konkurenčni po kakovosti, po butični pridelavi dišavnic, ki z našega slovenskega vinskega vrta prihajajo v svet. In po tem smo tudi znani. Danes imamo v svetu vrsto naših vinogradnikov, katerih vina so v prestižnih restavracijah, v New Yorku, San Franciscu, pa drugod po svetu in v Evropi. Gre za majhne količine, ampak ta vina dosegajo zelo spodobno ceno.

Torej je to dokaz, da je tudi z butično prodajo mogoče uveljaviti lastno blagovno znamko? Slovenski vinarji so ponosni na svoja vina, vsak skrbno neguje svojo blagovno znamko in se trudi, da bi bila čim bolj prepoznavna. Perspektiva za Slovenijo pa je v tem, da našo deželo naredimo tako prijazno in lepo, da bodo drugi hodili k nam in vino kupili pri nas doma. Kar že uspešno delajo vinogradniške in turistične kmetije, ko ob drugih izdelkih s kmetije prodajajo tudi vino. S tem, ko to delamo, tudi lepšamo deželo, kajti to je nemogoče početi v neurejenem, umazanem okolju.

Vinogradniki in poznavalci pravijo, da bo letošnji letnik odličen. Vina ne bo prav veliko zaradi vseh mogočih vremenskih nevšečnosti, zato pa naj bi bilo odlične kakovosti. Drži? To drži. Letos sem prepotoval Slovenijo od Kopra do Lendave in vsi, ki sem jih vprašal, kaj menijo o letini, so rekli, da količinsko ni primerljiva s prejšnjimi zaradi najrazličnejših vplivov. Kar zadeva samo kakovost, pa so bili vsi dokaj optimistični. Ampak izjemnost letnika se še ne pokaže takoj, ampak šele čez leto, dve ali še celo dlje po zorenju v steklenicah. Kot o zgodovinskem letniku stoletja smo govorili o letniku 1983, pozneje pa se je kot tak izkazal tudi letnik 1985. Sicer pa smo po letu 1990 do leta 2000 imeli same odlične letnike in smo glede tega že kar malo razvajeni.

Med martinovim bomo priča številnim praznovanjem, ko bomo častili prihod novega, mladega vina. Od množičnih do bolj umirjenih, intimnih. Kako gledate na običaje in tradicijo tega praznika? Kar zadeva samega Martina, imamo od leta 2005 Slovenci tudi svojega zavetnika Martina, to je Anton Martin Slomšek. Gre za zelo lep praznik, tako imenovani jesenski pust. Ljudje so se vedno veselili dobre letine, tudi ko še ni bilo Martina, ko je šlo še za poganske običaje. S pojavom samega Martina pa se je tudi ta vzorec praznovanja spremenil, ker je prinesel s seboj določeno ikonografijo, pravila, izročila, ki pa so se skozi čas tudi spreminjala in se izoblikovala po posameznih pokrajinah. Tako ponekod Martina še vedno spremlja gos, drugod ostala perjad z domačega dvorišča ali pa še to ne. Tudi povsod po vinorodnih krajih Martina sploh ne praznujejo enako, ga niti ne poznajo. Recimo v Franciji so celi predeli, kjer ni glavni Martin, ampak je sv. Vincenc bolj spoštovan. Pri naših sosedih v Avstriji v okolici Gamlitza tudi ni Martin osrednja osebnost, ampak sv. Rok. Te kulture so torej različne, ampak vsem je skupna dobra volja, ker je pridelek pod streho in ga lahko poskusimo, ocenimo, se ga veselimo in delimo s sorodniki, prijatelji, znanci.

Kakšno pa je vaše idealno praznovanje martinovega? Meni niso najbolj pri srcu nekatere množične prireditve, na katerih kar iz škafa nalivajo vino v plastične kozarce. Prav tako mi ni všeč, da se tisti, ki vino krstijo, našemijo v župnike in škofe. Bolj mi je simpatično to, kar je ponekod praksa v zadnjih letih, da skupnost, ki pripravi martinovanje, če krst že mora biti, povabi pravega župnika, ki to naredi na pravi način, in da ne gre za nepotrebno maškarado. Kar zadeva moje osebno praznovanje, pa imamo v prijateljskem krogu že nekajletno tradicijo, da se dobimo na prijetnem kraju, kjer srečanje poteka s klasičnim jedilnikom, se pravi z martinovo gosjo, mlinci, rdečim zeljem in seveda mladim vinom. Vse skupaj začinimo s prijetnim pogovorom o tem, kaj je kdo doživel v preteklem letu, tudi mi naredimo nekakšen obračun, ob tem pa dobre volje in smeha ne manjka.