Video: Kako je potonila mariborska nadškofija

Finančni zlom mariborske nadškofije, zaradi katerega sta se bila s položajev primorana posloviti ljubljanski in mariborski nadškof, je rezultat tveganega poslovanja holdinških družb Zvona Ena in Zvona Dva, ki ga je na koncu zapečatila finančna kriza.

S posojili v velike investicije Po letu 2004 sta holdinga z najetimi bančnimi posojili začela na veliko kupovati delnice v podjetjih. Zvon Ena je izpeljal prevzem Krekove družbe za upravljanje investicijskih skladov in Zavoda za varstvo pri delu (ZVD).

Vlagal je tudi v telekomunikacije in v nekatere druge, tudi čezmorske projekte, denimo v Argentini.

Kljub slabemu poslovanju insolventnost razglasili šele dve leti pozneje Leta 2007 je Zvon Ena kupil četrtino Cinkarne Celje in skoraj štirideset odstotkov podjetja Helios. Denar je še naprej vlagal v telekomunikacije, natančneje v podjetje T-2.

Do takrat je imel Zvon Ena že približno 250 milijonov evrov bančnih posojil, dodaten denar pa si je izposojal tudi pri Zvonu Dva. Vrednost tega je z obrestmi vred narasla na skoraj 200 milijonov evrov. Zvon Dva naj bi prav zaradi omenjenih posojil bankrotiral.

Delničarji Zvona Ena so v času, ko je ta posloval z uspehom, prejemali dividende. V Zvonu Ena so še ob koncu leta 2009, ko so vrednosti delnic že padale in je holding beležil več kot 50-milijonsko izgubo, premoženje ovrednotili na slabih 600 milijonov evrov. Leto pozneje je holding razglasil insolventnost.

Lani holdinga v stečaj, banke ostale brez denarja Ob vstopu v leto 2012 sta imela holdinga za slabih 700 milijonov evrov obveznosti, premoženja polovico manj. Istega leta je bil za oba razglašen stečaj.

Na suhem je tako ostalo 60 tisoč delničarjev, mariborska nadškofija pa se je zaradi dolgov, ki si jih je nakopala, znašla tudi pred tem, da izgubi nekatere nepremičnine. Brez denarja, ki so ga posodile holdingoma, so ostale tudi banke.

Dokler ni bilo finančne krize, je šlo Kot se je izkazalo, sta holdinga za finančne naložbe v podjetja najemala kratkoročna posojila in jih nato vsako leto podaljševala. Dokler so borzne vrednosti rastle, holdinga z odplačevanjem večmilijonskih obresti nista imela težav, ko pa je prišla finančna kriza, se je to spremenilo.

Potem ko so dobički, iz katerih sta holdinga plačevala obresti in glavnico, nehali pritekati, sta holdinga zašla v likvidnostne težave.

Vatikan je kot odgovorna za polom spoznal Stresa in Turnška Če se je sprva govorilo, da sta za finančni polom mariborske nadškofije odgovorna njen ekonom Mirko Krašovec in predčasno razrešeni mariborski nadškof Franc Kramberger, pa so pozneje v javnosti začeli omenjati še druga imena, med njimi Antona Stresa in Marjana Turnška. Oba sta danes na poziv papeža Frančiška oziroma pristojnih vatikanskih organov odstopila s čela obeh nadškofij, ljubljanske in mariborske.

V Vatikanu so prepričani, da sta prav Stres in Turnšek s finančno tveganimi odločitvami po letu 2003 v veliki meri odgovorna za finančni zlom mariborske nadškofije.

Stres je imel nadzor nad posli in naložbami Stres je bil leta 2000 imenovan za mariborskega pomožnega škofa, na tem položaju pa je ostal do leta 2006. V omenjenem obdobju naj bi ves čas obvladoval škofijski gospodarski svet, ki je skrbel za finance, in sodeloval pri vseh ključnih finančnih odločitvah.

Do leta 2004 je Stres postavljal svoje, povečini laiške kadre za finančno vodenje, imel je popoln nadzor nad finančnimi posli in naložbami, vse to pa naj bi vodilo v finančni polom, ki ga je doživela mariborska nadškofija.

Prav Stres, in ne Franc Kramberger, kot se je sprva domnevalo, naj bi podpisoval tudi zapisnike sveta. Pri odločitvah naj bi Stresu večkrat pomagal tudi danes odstopljeni Turnšek.

Krašovec: Bom grešni kozel, a prirejanje resnice je šlo predaleč Stresovo vlogo pri polomu mariborske nadškofije je v 30 strani dolgem pismu, ki ga je lani poslal slovenskim škofom, osvetlil Mirko Krašovec. Nekdanji ekonom nadškofije je zapisal, da je vedno ščitil in sodelavce, sprijaznil se je tudi z vlogo grešnega kozla, a prirejanje resnice je šlo po njegovem odločno predaleč, da bi dejstva smela ostati v arhivu.

Krašovec je v pismu s prstom pokazal na Stresa, zapisal je, da naj bi obstajala dokumentacija, iz katere izhaja, da je vse odločitve sprejemal Škofijski gospodarski svet na rednih sejah, ki jih je vodil prav Stres in podpisoval tudi zapisnike sej. Škofijski gospodarski svet naj bi imel tako celo bistveno večjo funkcijo, kot jo predpisuje kodeks.

Dve obdobji delovanja mariborske nadškofije Krašovec je v pismu gospodarsko delovanje Nadškofije Maribor razdelil na dve obdobji.

V prvem, ki je trajalo do leta 2003, je škofijske finance vodil sam, od 2003 naprej pa je nastopilo obdobje, ki je sledilo sprejemu strategije Škofije Maribor, ki jo je naročil in sprejel Škofijski gospodarski svet in je omogočila "spontano" širitev poslov v Zvonovih brez nadzora poslov in portfelja Zvona, je v pismu navedel Kraševec.

Od leta 2003 Krašovec le kot izvajalec V letih 2002 in 2003 ga je kot ravnatelja Škofovske gospodarske uprave odstranil prav Stres, ki je imel zamisel, da bi za finance po novem skrbeli laiki, je zapisal Krašovec. Laike pa je Stres na položaj postavil v sodelovanju s škofom Turnškom, medtem ko naj bi Krašovec pri naložbah sodeloval le še kot izvajalec.

Krašovec je v pismu še navedel, da sta upravi obeh holdingov ravnali odgovorno in gospodarno, pri bankah da so večinoma jemali kratkoročna posojila in jih pozneje vsako leto podaljševali.

Vrednosti naložb so do konca leta 2008 precej presegale obveznosti, presežek v višini 24 milijonov evrov pa so leta 2010 ugotovili tudi zunanji ocenjevalci.

Slovenija naj bi potrebovala grešnega kozla Krašovec je zatrdil, da o zadevah ni odločal sam, ampak je imel zadnjo besedo celoten Škofijski gospodarski svet. Zato je sam pripravljen prevzeti del, a ne tudi celotne krivde.

Da mu je eden od škofov celo sporočil, da Slovenija nujno potrebuje grešnega kozla in mu dejal, da je prav, da je to on, je v pismu še zapisal Krašovec.

Nekdanji ravnatelj Škofovske gospodarske uprave, ki se je moral aprila letos umakniti v samostan Šentpavel na avstrijsko Koroško, je v pismu tudi priznal, da so prav vsi podcenili nevarnost krize, ki se je izkazala za "stoletno".