Četrtek, 16. 4. 2015, 16.42
8 let, 7 mesecev
V že tako zaostrenih razmerah na trgu dela so njihove možnosti izjemno slabe
O osebah z motnjami v duševnem razvoju je v družbi v zadnjem času veliko govora, a večina razprav sega le na področje vzgoje in izobraževanja, medtem ko je zaposlovanje teh oseb bolj ali manj spregledano, je na okrogli mizi na to temo opozoril ravnatelj Centra za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje Janeza Levca Matej Rovšek. Zaposlitev je za vsako odraslo osebo eksistencialnega pomena, ki poleg plače zagotavlja tudi socialno vključenost, in enako velja tudi za osebe z motnjami v duševnem razvoju. A žal so njihove možnosti za zaposlitev v že tako zaostrenih razmerah na trgu dela izjemno slabe.
Druga možnost, ki jo imajo osebe, vključene v te centre, so tako imenovane integrirane zaposlitve. Gre za oblike zaposlitve, ko so osebe z duševnimi motnjami vključene v omenjene centre, hkrati pa imajo z določenim podjetjem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in so tako vključene v običajno delovno okolje. Po zadnjih podatkih je bilo leta 2012 takih oseb 79.
Precej manj možnosti pa imajo osebe z lažjo obliko duševne motnje. Te se po končani osnovni šoli vključijo v prilagojene programe nižjega poklicnega izobraževanja, po končanem izobraževanju pa se vključijo na prosti trg delovne sile ali pa se vključijo v prilagojene zaposlitvene centre.
V varstveno-delovnih centrih je daleč premalo prostih mest, predvsem pa imajo slabe možnosti najpogosteje mladi, ki jih zato starši, dokler je mogoče, zadržujejo v šolskem sistemu. Tako je večina teh otrok v šoli do 26. leta, kolikor je v šolah s prilagojenim programom mogoče.
Integrirane zaposlitve zakonsko niso urejene, zato so mnogi delodajalci do njih precej zadržani.
Še najtežje pa je za osebe z lažjimi motnjami, ki po končanem šolanju pravzaprav nimajo nobene podpore več, saj se jih obravnava kot povsem samostojne osebe. Te se tako običajno prijavijo v evidenco brezposelnih, kjer pa, kot navaja Irena Nose iz Centra Janeza Levca, ne povedo, da imajo posebne potrebe, zato jih referent vključi v maso splošne populacije iskalcev, kjer pa se ti otroci običajno izgubijo.
"Za temi ljudmi se potem izgubi vsa sled. Marsikateri brezdomci, ki jih srečam na ulici, so nekdanji naši učenci," pravi Nosetova. Po njenih besedah bi bila zanje najboljša oblika zaposlitve v zaposlitvenih centrih, ki pa jih je v celotni državi žal le nekaj.
"Mi si želimo čim manj oblik, ki bi bile drugačne, kot so za večinsko družbo, in takih oblik, ki bodo prilagojene možnostim in sposobnostim naših otrok," je želje staršev izrazila Vadnalova.
Kot je dejal pedagog Borko Radešček, je bilo pred desetimi, 20 leti bistveno več povezovanja z delovnimi organizacijami, več programov za lažji prehod na trg delovne sile, zaposlenih pa je bilo kar 98 odstotkov oseb s posebnimi potrebami. Danes pa se te ljudi samo vključuje v raznorazna usposabljanja in poklicne kvalifikacije. Razlog za to pa je zagotovo tudi gospodarska kriza.